Hrvaška / Heni Erceg: Pozdrav iz Bosne

Ni lahko – živiš v eni državi, oblastne in cerkvene avtoritete pa te prepričujejo, da v resnici živiš v drugi. Zato so Hrvatje kot iz uma, kaj pa drugega, državo so dobili že pred 35 leti, a zdaj se je malo po malo izkazalo, da je Jugoslavija še vedno živa, zdrava in seveda nevarna. Kako to? Tako pač. Ta pomislek dosledno vsiljujejo rigidna desnica na oblasti in njeni sateliti v akademijah, cerkvah, šolah … delitev na domoljubno večino in nevarno »jugoslovansko« manjšino pa je postala nekaj vsakdanjega, o njej jasno pričajo tudi gnusni grafiti – najnovejši je posvečen »komunajzarju«, novinarju in piscu Jurici Pavičiću, pojavil pa se je na hiši v Splitu, v kateri živi. Njegov namen je brez dvoma zastraševanje, ustvarjanje nelagodja, proizvajanje krivcev za vse težave, ki pestijo državo, v glavnem, med nami in njimi stoji konkreten zid, na njem pa uspešno parazitira ustvarjalec te umetno vpeljane delitve, predsednik hrvaške vlade, ki zaradi namišljenih sovražnikov laže ohranja avtokratsko oblast.

In ko smo že mislili, da poznamo vse Jugoslovane in komuniste, ki hočejo spodkopati demokratično ureditev, večinoma pa jih najdemo med novinarji, pisci in kulturnimi delavci, se je nenadoma izkazalo, da med te, ki jih je seveda treba postaviti pred zid, spada tudi stranka Zmoremo!. Ta je na oblasti v Zagrebu, njeni člani pa so bivši aktivisti in zeleni, zdajšnji liberalci, ljudje, zelo previdni, kar zadeva ideološka vprašanja, ki pa so v nekem trenutku vendarle dojeli moč revizionistične pošasti, silovitost revivala ustaštva. Zato so se odločili nekoliko »očistiti« glavno mesto, vsaj ulice z imeni simpatizerjev nekdanje ustaške države, kakršnih je po Hrvaški vse polno. Skromnega načrta za preimenovanje samo štirih ulic na obrobju Zagreba, ki nosijo imena različnih ničvrednežev iz obdobja NDH, pa ni bilo mogoče gladko izpeljati, zaradi njega sta se strašno razhudili obe, desničarska oblast in cerkev, še posebej tista v Bosni. Od tam je prispela politična depeša pretencioznega upokojenca, kardinala Vinka Puljića, katerega dobro izurjeni nos je zlahka zaznal, da je Zmoremo! »dosledno leva in projugoslovanska« stranka.

Izredno ga je vznemirila odločitev o preimenovanju Ulice Ivana Šarića, poimenovane po sarajevskem nadškofu do leta 1945, ki je po padcu NDH prek Zagreba pobegnil v Španijo in tam lagodno živel vse do smrti leta 1960, leta 1997 pa so njegove posmrtne ostanke prav na Puljićevo pobudo prenesli v Sarajevo. Strahopetec je skupaj z drugimi ustaškimi voditelji zbežal po propadu nevarnega režima, ki ga je bil podpiral, pisal je celo ode vodji te nacistične tvorbe Anteju Paveliću, zagovarjal nasilno prekrščevanje Srbov in v besedilih demoniziral Jude. Zaradi tega si je zaslužil in je v devetdesetih letih tudi dobil ulico v Zagrebu, ki mu jo zdaj, kot piše kardinal Puljić, želijo odvzeti iz »totalitarnih in ideološko obarvanih razlogov«. Pravi, da se je odzval kot Šarićev naslednik v državi, ki jo je ta »tako ljubil«, zdaj pa ga »dosledno leva in projugoslovanska stranka uvršča med neprimerne in ’ustaše’, in to samo zato, ker se je skupaj s številnimi Hrvati umaknil na Zahod«. Potem nas opozarja še na »kontekst časa, s katerim je mogoče pojasniti Šarićevo pisanje o voditeljih držav, v katerih je živel«.

Za kontekst je kakopak poskrbelo ustaško zločinsko divjanje po Hrvaški in Bosni in Hercegovini, ki nadškofa Šarića ni motilo, še več, napisal je trapasto odo Anteju Paveliću, voditelju te grozljive države, in jo naslovil Ko sije sonce. V njej pravi: »Bog ti je naložil, močnemu človeku, da opravljaš dela za svojo Hrvaško, proti Judom, ki imajo vse bogastvo, ki hočejo prodati naše duše, bedni izdajalci … Dr. Ante Pavelić! To ljubljeno ime! Pod njim je Hrvaška večni zaklad.«

V tistem času je že s polno paro delovalo koncentracijsko taborišče Jasenovac, prav tako taborišča po Bosni, no, ta dušni pastir pa je v Katoliškem tedniku, ki ga je ustanovil, objavljal besedila v čast nacistom in barabi Hitlerju, na primer: »Doslej je Bog govoril skozi papeške enciklike … Toda oni so bili gluhi. Zdaj se je Bog odločil uporabiti druge metode. Poskrbel bo za misijone! Svetovne misijone! Zanje ne bodo skrbeli duhovniki, ampak vojaški poveljniki pod Hitlerjevim vodstvom. Pridige bomo poslušali ob spremljavi topov, mitraljezov, tankov in bombnikov.«

Takšen je bil torej »časovni kontekst« – sramotno obdobje v zgodovini, ki ga je skupaj z ustaši soustvarjal tudi sarajevski nadškof, potem pa kot podgana pobegnil po tako imenovanih podganjih kanalih prek Vatikana v Španijo. Čez desetletja mu je Hrvaška posvetila ulico kot še toliko drugim ustaškim zlikovcem in zdaj mu jo hoče zagrebška oblast vzeti. To je strahotno raztogotilo njegovega bivšega naslednika na cerkvenem prestolu v BiH – ta zdaj kontekst tistega zlega obdobja prekraja v domu upokojencev, imenovanem prav po Ivanu Šariću – pa tudi njegove kolege, škofe na Hrvaškem, ki podpirajo vsako njegovo besedo.

Kajti »njegov zločin je očitno bil, da je mislil hrvaško, da je ljubil svoj narod in cerkev. Zdaj mu hoče mračna in zloslutna ideologija soditi še enkrat. Drugi so si umazali roke s krvjo svojega hrvaškega naroda in še vedno se po njih imenujejo ulice v glavnem mestu Hrvatov,« je jezno zapisal Šarićev somišljenik in se pri tem skliceval na tiste redke ulice z imeni partizanskih herojev, ki so še ostale po vsesplošni hadezejevski čistki zgodovine. No, dobro je, da so nas zdaj celo iz Bosne poučili, kakšna komunajzarska banda vodi hrvaško prestolnico.