Prašičja vojna

Heni Erceg

3. 10. 2025  |  Mladina 40  |  Hrvaška

V glavnem lahko rečemo, da je akcija poletje 2025 uspela. Potekala je v zakulisju dobre turistične sezone in si je resno prizadevala utišati vse disonantne tone, točneje tiste, ki niso usklajeni z neomajno proustaško usmerjenostjo sedanje oblasti. Nemudoma je bilo napadeno, prepovedano, odloženo vse, kar je imelo v imenu kak alternativni, antifašistični, levi simbol, od gledaliških festivalov do nastopov »neprimernih« pevcev, na začetek jeseni pa je počakalo skrajno opozorilo vsem, ki ne trobijo v nacionalistični rog. Tako se na naslovnicah profašističnih medijev zdaj šopirijo fotografije – videti so kot preteče tiralice – uglednih novinarjev in književnikov, opozicijskih političark in glasbenic. Uvodničarji teh medijev omenjene »Jugoslovane, leve radikalce, antifašiste« razglašajo za teroriste, vsi pa vemo, kako se ravna s teroristi.

Po zgledu ameriške, Trumpove administracije. Lahko ostanejo samo brez službe, lahko pa gredo tudi v zapor. Tem književnikom in novinarjem se očita, da za prevode njihovih del v tuje jezike država namenja nekaj denarja, blazneži iz Domovinskega gibanja (DP), ključnega koalicijskega partnerja HDZ, zahtevajo ustavitev financiranja knjig piscev, ki so po njihovem mnenju sporni, in se, glede na moč, ki jo imajo, hvalijo, da jim je to deloma dejansko uspelo – recimo korenito zmanjšati financiranje tednika Novosti, katerega izdajatelj je Srbski narodni svet.

K bilanci desničarske norosti ob koncu poletja vsekakor sodi tudi zavračanje zahtev opozicije v parlamentu, naj Hrvaška končno prizna Palestino, pri čemer je treba omeniti pomembno podrobnost – sejo je spremljal izraelski veleposlanik in na koncu dejal, da je zelo zadovoljen, ker je parlamentarna večina zavrnila priznanje Palestine, poleg tega je prispelo sporočilo izraelskega ministra za zunanje zadeve, v katerem se je ta patetično zahvalil Hrvaški, ker je podprla zločinski izraelski režim. Kakorkoli obrnemo, izjemno dober izid za hrvaško vlado, saj ji je uspelo učinkovito obračunati z »notranjim sovražnikom«.

No, potem pa se je razširila afriška prašičja kuga, zaradi katere je treba pobiti več kot deset tisoč teh prijaznih živali. Toda od kod zdaj prašičja kuga v Hrvaški, kjer je higienska zaščita sicer zgledno zagotovljena? To prav gotovo niso čisti posli, seveda pa je bilo treba stopiti v bran tudi ministru za kmetijstvo. Ta je bil leta 2023 skupaj z drugimi člani desničarske stranke DP med stavkajočimi, ki so dneve in dneve nasprotovali pobijanju prašičev zaradi iste bolezni, zdaj je glasen zagovornik poboja bolnih živali. In glej jih, no, liki, od katerih je odvisna vlada HDZ, hujskajo in grozijo, vendar se tokrat ne borijo proti notranjemu sovražniku, saj se je nad hrvaške prašiče spravil zunanji sovražnik. Kateri? Seveda ni treba prav dolgo ugibati. Specialno vojno, grmi predsednik DP, sekundira pa mu minister za kmetijstvo, vodijo iz Srbije in »pravico imamo reči, da je eden od vidikov vojne škodovati naši državi s specialno, gospodarsko vojno«.

Glej no, komaj jim je nekako uspelo razkrinkati teroriste iz sveta kulture, že se morajo vojskovati z večnim sovražnikom, Srbi, kajti prvi primer prašičje kuge so odkrili prav v vasi Jagodnjak, kjer je, kot se dobro spominja pomemben član vladajoče koalicije, »pred 30 leti izbruhnil prvi četniški upor«, poleg tega je »načelnica, članica srbske stranke, poudarjeno omenjala, da je bil minister za kmetijstvo na Thompsonovem koncertu«. Stvar je vsekakor resna, ne gre se šaliti z zaroto velikosrbov, ki z okuženimi prašiči izvajajo specialno vojno proti Hrvaški. Prav gotovo pa ni mogoče zanemariti, kot je opozoril eden od parlamentarnih poslancev iz te stranke, da se je afriška prašičja kuga začela širiti prav iz Jagodnjaka, kjer se »večina ulic imenuje po

Vladimirju Nazorju, Vuku Karadžiću, Borisu Kidriču, Savi Kovačeviću …«, zato se je »tam tudi vse začelo«. To pomeni: antifašisti, književniki, partizanski borci, vsi že davno mrtvi, so nekako ostali povezani z živečimi protagonisti četništva, sovražniki Hrvaške, in zdaj izvajajo specialno vojno, iz Srbije pošiljajo komarje, metulje in diverzante s škatlicami izoliranega virusa kuge, da ga pod plaščem noči razširjajo po prašičjih farmah na severu države in doslej jim je uspelo okužiti kar deset tisoč prašičev hrvaške narodnosti. To bi bila vsekakor odlična predloga za gledališko farso, če ne bi šlo za pravo tragedijo za prašičjo populacijo in za prašičerejce, ki so že tako ali tako brezpravni. Seveda je histerija v tem primeru drugo ime za neprofesionalnost, beg pred odgovornostjo prav stranke DP, ki je pristojna za kmetijski resor, vendar zaradi neukosti ne ve, kaj bi z njim. Njeno parazitiranje na vojni se je zdaj raztegnilo vse do Vuka Karadžića ali pesnika Vladimirja Nazorja in prebivalci malega Jagodnjaka, kjer so že evtanazirali 2200 prašičev, so osumljeni zaradi imen ulic v domači vasi. Ne vemo, koga za težave s prašičjo kugo krivijo v številnih evropskih državah, Nemčiji, Grčiji, Italiji, Srbiji …, toda tukaj – poleg pomembnega prepoznanja srbskega sovražnika – ima nevarna uvožena vojna proti hrvaškim prašičem tudi pozitivno plat. Od nje ima koristi podjetje Agroproteinka, monopolist nad odvozom živalskih trupel in ravnanjem z njimi na Hrvaškem, katerega zaslužek je ogromen, saj se šteje v milijonih evrov. Ne, to ni državna ustanova, a vendarle po svoje je, saj je v lasti cenjenega ministra za zunanje zadeve. Zanj pa je samo mrtvo telo dobro telo in »prašičja vojna« kot dobitek na loteriji.