Prepoved pravice do evtanazije omejuje tudi tiste, ki ji nasprotujejo

"Prepoved pomoči pri končanju življenja ne omejuje le svobode tistih, ki bi to možnost želeli imeti, ampak tudi tistih, ki ji nasprotujejo. Če je pomoč prepovedana, je njihovo življenje do zadnjega diha posledica odločitve drugih – države in cerkve. Šele ko prepoved odstranimo, bodo pomoč pri končanju življenja zaradi neznosnega trpljenja resnično zavračali po lastni volji. Obe odločitvi bosta postali enakovredni in posledica svobodne, avtonomne odločitve."

"Našteti razmisleki v enaki meri veljajo tudi za ljudi, ki se jim življenje še dolgo ne bo izteklo: zakon jim prinaša olajšanje ob zavedanju, da tudi v najbolj skrajnih okoliščinah ne bodo izgubili pravice odločanja. Možnost izbire pomeni, da živijo v državi, kjer bo njihovo dostojanstvo spoštovano do konca. Zakon jim daje občutek varnosti: nekje na obzorju obstaja izhod v sili, ki ga morda nikoli ne bo treba uporabiti, a že sama njegova prisotnost pomirja. Zakon priznava tudi pomen sočutja. Družba, ki je pripravljena pomagati svojim najranljivejšim, ko jih trpljenje preseže, sporoča vsakemu od svojih članov, da bolečina ni nekaj, kar moraš prenašati sam. To spoznanje te lahko naredi bolj občutljivega za trpljenje drugih – bolnih, ostarelih, ljudi, ki ne zmorejo več. Uči te, da sočutje ni samo čustvo, ampak tudi pravica in družbeni dogovor, ki ga je mogoče udejanjiti."

(Nekdanji minister za zdravje Dušan Keber o tem, da sočutje ni samo čustvo, ampak tudi pravica in družbeni dogovor; v kolumni za Dnevnikov Objektiv)