Kolumna / Janko Lorenci: Umor – točka preloma?

Uboj Aleša Šutarja v Novem mestu je prav stresel Slovenijo. Osebno tragedijo, povezano s t. i. romskim vprašanjem, sta spremljala izjemno dramatiziranje in spolitiziranost dogodka. A to reševanje težave, ki muči jugovzhodno Slovenijo, samo otežuje.

V interpretaciji večine medijev, družbenih omrežij, politične desnice in lokalne politike je položaj slabši od dejanskega – slikajo nam nacijo v primežu nasilne manjšine in nesposobne oblasti. Frustracij lokalnega prebivalstva ni težko razumeti, vendar ne gre za naslikano nacionalno katastrofo, ampak »le« za resen regionalni problem. Silovit odziv na umor deloma odslikava tudi odpor do Romov – če Šutarja ne bi ubil Rom, bi šla stvar mimo. Burnost odzivov pa odraža tudi nevrotično, nestabilno družbeno ozračje, saj dogodek sicer ne bi dvignil vseslovenskega viharja.

Za romsko problematiko v jugovzhodni Sloveniji se dolgo ni nihče resno zavzel. Za to je kriva predvsem politika – desna, levosredinska in lokalna, ki zdaj kaže nedolžen obraz. Politika je deloma kriva tudi za to, da se s to problematiko neustrezno ukvarjata policija in sodstvo. Zaradi dveh razlogov: nezaupanje v politiko se prenaša tudi nanju, hkrati pa politika s kadrovskim mešetarjenjem slabi zlasti policijo (v obdobju 2015–25 je zamenjala kar osem generalnih direktorjev) in ji jemlje zaupanje. Deloma to velja tudi za sicer bolj avtonomno sodstvo. A tudi v primeru Šutar desne in levosredinske politike ne gre enačiti. Oblast skuša romski klobčič reševati, SDS pa ga dramatizira in zaostruje. Ponovimo za Polono Jamnik: za desnico umor simbolizira »razpad države«, »nevarnost Romov« in »nesposobnost leve oblasti«. Z izjavami, da imata »Golob in koalicija na vesti smrt in ščitita kriminalce«, ustvarja moralno paniko, da bi zbudila jezo in strah. Skratka, ozračje izrednih razmer Janši ustreza, zato romskega klobčiča ne poskuša odmotati. Nasprotno.

Enako kot ves Zahod postaja bolj konfliktna in surova vsa naša družba, ne samo dolenjski Romi. Občutek varnosti slabi predvsem zaradi individualne in kolektivne negotovosti. Tako stanje generira rast nasilja. In nasilja (med mladostniki, nad ženskami in LGBT skupnostjo, pri neonacističnih skupinah …) v tej državi ne jemljejo dovolj resno. Tudi policija in sodstvo ga obravnavata lahkotno ali sploh ne. To velja zlasti za verbalno nasilje, ki se pod taktirko SDS neizbežno preliva v fizično nasilje.

Vse to se dogaja v »normalni« Sloveniji, potencirano pa tudi v getoizirani romski skupnosti jugovzhodne Slovenije. Ne pa tudi med bolj integriranimi in bolje situiranimi prekmurskimi Romi. Kar jasno priča o destruktivnosti revščine in izobčenosti. Pomembno pa je tudi sledeče: lokalne oblasti so omogočile prekmurskim Romom lastnino nad hišami, na Dolenjskem pa tega niso storile. Za svojo lastnino seveda skrbiš bolj. V Pušči so Romi dobili tudi vrtec in boljšo infrastrukturo. Pri isti nacionalni politiki do Romov so se prekmurski razvijali v čisto drugo smer kot dolenjski. Očitno je novomeška lokalna politika integracijo »ciganov« prej zavirala kot spodbujala.

Tudi Golobova koalicija je romsko vprašanje podobno kot SDS zanemarjala, ni pa ga zlorabljala in ne ustvarja ozračja (verbalnega) nasilja. Po Šutarjevem uboju se je znašla v težavnem položaju. Doslej se je v glavnem ustrezno odzivala, deloma pa pretirano (angažiranje vojske, da bi pomirila prizadete, pa tudi iz strahu, da ji bo medijsko-janševski vihar politično grdo škodil). V že pregreti predvolilni atmosferi išče kočljivo ravnotežje med potrebo po ostri represiji proti romskim kriminalnim združbam in dolžnostjo, da se ravna po načelih pravne države. To ta čas ni lahko.

Je lahko smrt nesrečnega Šutarja točka preloma v reševanju romske problematike? Pogojno je ta mali čudež mogoč.

Vlada se je zganila in v grobem nakazala dve smeri delovanja – palico in korenček. Najprej torej ostrina do romskega kriminala in prekrškarstva. Ta problem bi moral biti obvladljiv že zaradi maloštevilne romske populacije, v kateri so resni kriminalci v veliki manjšini.

Veliko težje in zamudneje bo odpraviti vzroke nadpovprečne romske kriminalitete. Ta je tesno povezana z getoizacijo dolenjskih Romov, ljudi, ki – ne pozabimo – živijo veliko slabše in nevarneje od povprečnega Slovenca, saj je romsko nasilje obrnjeno predvsem navznoter. Geta so kotišča anomalij. Realno, čeprav zgolj postopno rešitev lahko prinese samo integracija Romov po prekmurskem vzorcu. To nalaga veliko odgovornost nacionalni in lokalni politiki ter Romom samim.

Pogoji za mali čudež so torej: sedanja oblast poišče pravo ravnotežje med zatiranjem kriminala in pravnostjo, hkrati pa resno začne in nadaljuje socializacijo in degetoizacijo Romov. Pogoj za to je tudi pritisk na lokalne župane, da vzamejo tako politiko za svojo. In tu je še pogoj, ki je tudi v rokah volivcev: na oblast se ne sme vrniti Janša, saj so zanj »cigani«, enako kot levičarji, priseljenci, nevladniki …, notranji sovražnik. Sovražnika pa ne integriraš, ga ne božaš, ampak zatreš.