Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Zadnja neumnost

Od ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 je preteklo skoraj 1400 dni. Slab teden po invaziji so države EU, ZDA, VB, Japonska in Kanada dosegle nenavadno hiter in usklajen dogovor o ekonomskih sankcijah proti Rusiji. Te sankcije so od samega začetka vključevale tudi najvišjo stopnjo finančnih omejitev, zamrznitev ruskih sredstev v bankah in drugih finančnih institucijah. Blokiranje transferjev vseh vrednostnih transakcij ruske centralne banke, drugih bank in tudi zasebnega premoženja je odprlo politično-ekonomsko vprašanje upravljanja teh sredstev. Vse bolj se utrjuje ideja, da bi z uporabo okoli 300 milijard ruskega premoženja financirali oboroževanje Ukrajine in obnovo države. Čudežni trikotnik ekonomskih sankcij, konfiskacije premoženja in vojnih reparacij zveni ekonomsko logično in politično privlačno. Rusija kot agresor mora plačati povzročeno škodo. Konfiskacija je pravična in upravičena, ker kaznuje Rusijo in koristi Ukrajini. Toda zgodba je mednarodnopravno veliko bolj zapletena, ekonomsko tvegana in politično nevarna. Nobena od predpostavk čudežnega trikotnika ni realna. Enostranska konfiskacija je zadnja neumnost v nizu nevarnih potez EU v ukrajinsko-ruski vojni.

Dejansko se glede rusko-ukrajinske vojne vseskozi gibljemo v začaranem krogu. Najprej je zahodni svet Rusijo videl kot neustavljivi behemot, ki se mu Ukrajina ne more upreti. Toda ukrajinska vojska je bila na spopad dobro pripravljena, vsako ukrajinsko mesto je postalo novi Stalingrad. Ruski vojaški stroj se je ustavil in sledila je druga skrajnost – zahodno podcenjevanje Rusije in napovedi njenega skorajšnjega zloma. Na bojišču sta obe strani obtičali v močvirju frontalnih spopadov in majhnih ruskih zmag. Tako Ukrajina kot Rusija sta doma pognali vojni keynesianizem in obrambno industrijo. Toda vojna ekonomika v Ukrajini deluje z zahodnimi subvencijami, ruska pa z njihovimi sankcijami. Razlika je očitna.

O (ne)uspešnosti ekonomskih sankcij obstaja veliko prepričljivih dokazov. Tudi sankcije EU do Rusije po letu 2014 niso delovale in podobno neučinkovitih je tudi sedanjih 19 paketov ukrepov. Vsa tri temeljna področja sankcioniranja, finančne zamejitve, zunanjetrgovinske prepovedi in prekinitev uvoza energentov so v Moskvi razmeroma uspešno preskočili. Zaporo ekonomskih vrat v skupni G-7 so premostili z alternativnimi rešitvami v skupini BRICS. Zanka je očitna. Ukrajina ne more vojaško premagati močnejše Rusije brez neposrednega vojaškega spopada Nata in Rusije. Prav tako EU in ZDA ne morejo ekonomsko zlomiti Rusije, dokler za njo stoji Kitajska. Ker nočemo v vojno in smo odvisni od Kitajske, igramo bedaste mišelovke.

Mednje spada tudi namera o konfiskaciji ruskih finančnih sredstev za financiranje Ukrajine. Ukrajinska vlada jo je obelodanila že junija 2022, toda EK v Bruslju je tu ubirala postopne korake. Prvi zadeva pasivno zamrznitev ruskih državnih sredstev (2022). Sledila je uporaba dobičkov od zamrznjenih sredstev za financiranje oboroževanja (2024). In sedaj, leta 2025, se EK pripravlja na konfiskacije. Formalnopravno se je doslej sklicevala na 215. člen pogodbe. Če blokira sredstva države, ki ogroža mir, varnost in človekove pravice, še ne posega v lastninska razmerja, ki veljajo za pravni kanon liberalnega tržnega sistema. Upravljanje dobičkov pravno ne ogroža glavnice, čeprav pomeni resnejši poseg v ekonomski pomen lastnine. Konfiskacija pa je trajen odvzem lastništva brez nadomestila. V vojnih spopadih je to običajno del finančne materialne odškodnine, kakršno je plačevala Nemčija po letu 1919 in 1945. Toda vojne reparacije morajo imeti pravno podlago, na primer v mirovnem sporazumu poraženih sil, resoluciji VS OZN ali posebni meddržavni pogodbi. Konfiskacija kot del reparacij torej predvideva ali evidentni vojaški poraz Rusije, ali soglasje VS brez uporabe veta Rusije, ali pa benevolentno pogodbo o ruski pomoči Ukrajini. Vse troje spada v Cipollov imaginarij človeških neumnosti.

Obstajajo tudi subtilnejši argumenti. V mednarodnem pravu obstaja trdno načelo imunitete državnih sredstev in premoženja. Zaseg sredstev bi bil mogoč, če dokažemo kršitev mednarodnega prava in zločine nad človeštvom. Na to se sklicuje recimo kanadski zakon o konfiskaciji zamrznjenega ruskega premoženja (Bill C-19, 2022), pa tudi ameriški predlog zakona glede nezakonitosti ruske agresije. EU se je doslej zadovoljevala z upravljanjem ruskih sredstev v izjemnih okoliščinah. Sedanji predlog EK o konfiskaciji je na spolzkih tleh. V ozadju ni nobenih mednarodnih sporazumov, pogodb in sklepov sodišč in OZN, tudi ne možnih rešitev ad hoc tribunala ali mednarodne arbitraže. Prav tako o tem v Bruslju ne nameravajo spraševati državljanov EU. Legalnost in legitimnost nista več vrednoti EU.

EU je desetletja utrjevala svoj ugled glede vladavine prava in finančne varnosti, zaščite zasebne lastnine in ekonomske svobode. Konfiskacija ruši to zaupanje, ogroža pretok kapitala, draži zadolževanje, viša obresti in slabi evro. Pomeni dokončni polom globalne finančne ureditve in novo poglobitev eksistencialne krize EU. Makroekonomske posledice so jasne. Gospodarska rast bo nižja, inflacija višja, deficiti bodo narasli, cena zadolževanja pa tudi. Politični eksperiment s konfiskacijo bodo torej plačali evropski davkoplačevalci. In z njimi tudi socialna država.