Lan Krebs / Modni oblikovalec, ki z džersijem navdušuje modni svet

Za enim naših najperspektivnejših modnih oblikovalcev Lanom Krebsom (1998) je izredno pestro in plodovito leto. Ne le, da je s svojo magistrsko modno kolekcijo navdušil na tednih mode v Ljubljani, Budimpešti in Københavnu, njegovi kosi so bili del modnih zgodb v publikacijah, kot sta švedska Elle in Vogue Adria. Še več: kot študent slovite The Swedish School of Textiles je bil tudi del skupine, ki je sodelovala pri oblikovanju najnovejših trajnostnih uniform za vodnike na sedežu Združenih narodov v New Yorku. Univerzalna uniforma je sestavljena iz dvanajstih kosov, ki jih je mogoče kombinirati v več kot štirideset različic, delo z ljudmi z različnih koncev sveta pa je bilo zanj tudi pomembna lekcija o sodelovanju in komunikaciji. »Prej ali slej se moraš naučiti ekipnega dela, kompromisov in tega, kako zagovarjati svojo idejo, ne da bi pri tem izgubil občutek za skupni cilj,« pravi.

Ptujčan je ustvarjal, odkar pomni. Babica ga je že zgodaj naučila šivanja, vezenja in različnih ročnih spretnosti, in pot ga je vodila naravnost na študij mode in tekstilij na Fakulteti za dizajn, za tem pa še magistrski študij oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti. Toda vse bolj ga je mamila tujina. Prijavil se je na izmenjavo na znamenito The Swedish School of Textiles v mestu Borås na jugozahodu Švedske, eno najbolj priznanih modnih fakultet na svetu, znano po močni tekstilni tradiciji, kjer je nato tudi zaključil magistrski študij.

Pletilni stroji in laboratoriji, ki jih ponuja šola in študentom omogočajo možnosti neskončnega eksperimentiranja, so v hipu fascinirali tudi njega. Da bi se izognil čakalnim vrstam, se je s pomočjo tehnologov izuril na krožnem pletilnem stroju, ki ga študentje niso veliko uporabljali – t. i. single jersey circular knitting machine. Prepričan je bil, da mu bo iz džersija – materiala, ki v modnem svetu pogosto velja za nezanimiv, »drugorazredni« material – uspelo ustvariti nekaj posebnega, ga povzdigniti na višjo raven. Mesece je eksperimentiral, preizkušal preje, testiral različne kombinacije – in razvil poseben proces, pri katerem bdi prav nad vsakim vidikom kreiranja oblačila.

Pletilni stroj ustvarja cevaste strukture brez šivov, zato v procesu ni rezanja in praktično tudi ni odpadnega materiala. Ko nato material ročno plisira, se ta začne krčiti, gube pa omogočijo, da tkanina objame telo in oblikuje silhueto. Za barvanje uporablja tehniko space dye, kjer najprej pripravi prejo v solni kopeli, da se naravna vlakna odprejo. Nato razpne cevasto tkanino in barva po zgornji strani, pri čemer se vzorec sam preslika na spodnjo – zato so vsi kosi popolnoma simetrični. Ob tem uporablja še tehnike izžigalnega tiska – tam, kjer nanese posebno kemikalijo, se naravna vlakna zažgejo, sintetična pa ostanejo, zato nastanejo prosojni deli in reliefni vzorci. Celoten proces je tako popolnoma ročno narejen in priča o oblikovalčevi kombinaciji tehničnega znanja in senzibilnosti do materiala.

Rezultat je navdušujoča kompleksna površina, utelešena v drznih, ekstravagantnih, inovativnih modnih kosih, ki fascinirajo s svojimi skulpturalnimi silhuetami ter unikatnimi vzorci in prelivanjem barv. O njih se vse bolj širi glas po modnem svetu in odpirajo mu vedno več vrat. Pri tem priznava, da je za vsaj droben del prepoznavnosti zaslužna tudi švedska šola, ki »omogoča vidnost in prepoznavnost, ki jo kot mladi oblikovalec res potrebuješ«. Med sledilci na spletnih platformah je namreč mnogo vidnih ljudi iz modne industrije, ki oblikovalca vse bolj zasipajo z novimi, vznemirljivimi priložnostmi. Po zaključku magistrskega študija se trenutno mudi v naši prestolnici, a se spet ozira po tujini, odprt za neznano. »Trenutno ne vem, kaj bo čez mesec dni, kaj šele čez pol leta. Ampak sem pomirjen, ker vem, da se stvari odvijajo v pravo smer. Do takrat pa – delam, raziskujem, in se veselim vsakega novega dne.«

Pri ustvarjanju ga najbolj navdihuje svoboda. Oziroma to, da nima pravil: »Vsakič znova se z veseljem lotim procesa, ker ne razmišljam, ali bo stvar ‘dobra’ ali ne – vse delam zelo instinktivno. In na koncu vedno nekako uspe. Upam, da mi to uspe ohraniti – da ne bom začel ustvarjati z mislijo, da moram nekaj prodati, ampak da bodo kosi, ki jih ustvarim, sami od sebe našli svojega človeka.«