Film / Bolj ko so nedolžni, bolj si zaslužijo smrt!

Liffe, Ljubljanski mednarodni filmski festival, bo med 12. in 23. novembrom zavrtel kakih sto filmov. Nimate časa za vseh sto. Toda ogledali bi si jih pet, osem, morda celo deset. Kako jih izbrati? Zlahka namreč zaplavate v prazno. Med temi stotimi filmi je pač nekaj killerjev, a tudi nekaj fillerjev. Da ne bi naleteli na preveč fillerjev, sem tekst spisal v obliki priporočil. Vsaka enota priporoča en film. Sami killerji, nobenih fillerjev! Kar pomeni: svoj program sestavite iz teh killerjev, ki jih priporočam, pa ne morete zgrešiti. In živeli boste srečno do konca Liffa.

Glas Hind Radžab
Sawt al-Hind Rajab, 2025
Kaouther Ben Hania

Mar-a-Gaza

Trump hoče Gazo preleviti v Las Vegas. Izraelci so si verjetno želeli, da bi Gaza že v času genocida izgledala kot Las Vegas. V smislu: kar se zgodi v Gazi, ostane v Gazi! Recimo: 29. januarja 2024 se je skušala palestinska družina Hamada – oče, mati in štirje otroci – z avtom prebiti iz oblegane Gaze, a jo je ustavila izraelska vojska, ki je v avto izstrelila 355 krogel. Vseh šest je pobila. Nadubila. Preubila. Nihče ni ničesar videl – razen šestletne deklice, Hind Radžab, nečakinje zakoncev Hamada, ki se je prav tako peljala v tem avtu, a preživela. Skrivaj. Njen agonični telefonski klic je na Zahodnem bregu – prek Nemčije! – prestregel klicni center palestinske humanitarne organizacije Rdeči polmesec. Glas Hind Radžab, ki ga je posnela tunizijska režiserka Kaouther Ben Hania in ki se v celoti odvrti v klicnem centru (finalnih arhivskih posnetkov s kraja zločina nočete videti!), nam v realnem času kaže, kaj se je dogajalo, ko so prestregli klic deklice, prepričane, da njeni teta, stric, bratranci in sestrične spijo – »politi s krvjo«. Prostovoljci Rdečega polmeseca jo skušajo pomiriti in rešiti, a ne morejo do nje, čeravno je le osem minut stran – Izraelci bi rešilni avto takoj in neizbežno razstrelili. »Bojim se! Tema je!« Palestinci so nemočni, Izraelci se izživljajo nad njimi, Zahod je odpovedal, Gaza je prepuščena genocidu, v telefonu prasketa le glas Hind Radžab: »Pridite pome!« Kar deluje mučno, grozljivo, šokantno, tem bolj, ker je glas male Hind res pravi glas male Hind Radžab. In to je glas, ki ne bo šel stran. Glas, ki je še vedno živ. Glas, ki bo šel za Zahodom – in ga preganjal. Strašil. »Strah me je – pridite pome!« Tega klica – ožganega z grozo in živo smrtjo – Zahod ne bo mogel prekiniti. Glas Hind Radžab, ultimativna enciklopedija političnega nasilja, je neposredni prenos vojnega zločina – genocid v živo.

Da
Ken, 2025
Nadav Lapid

Medtem – v Izraelu

Da je film, v katerem v Gazi množično razstreljujejo otroke, v Izraelu pa se vsi obnašajo tako, kot da ni nič. Da, življenje v Izraelu teče povsem normalno. Da, genocid Izraelcev ne ustavi. Da, Izraelci pojejo in plešejo in veseljačijo in snifajo. Non-stop. Vsemu rečejo da – drogam, propagandi, vojni, fuku, genocidu. Brez oklevanja. Da, ki ga je posnel izraelski auteur Nadav Lapid (avtor Sinonimov), ne pušča nobenega dvoma: ko je po Gazi pustošil genocid, je Izrael žural. Žurki, orgiji, bakanalijam ni ne konca ne kraja. Pianist Y (Ariel Bronz), ki mu naročijo patriotsko skladbo (»himno zmagoviti generaciji«), oportunistično poklekne in se vključi v to krvoločno etnonacionalno ekstazo, v to pošastno muzikalično klečeplazenje, v ta manični fašistoidni muzikal, ki od Izraelcev terja vdajo, mentalno, identitetno kapitulacijo. Prej ko se vdaš, tem bolje! »Podrejenost je sreča!« Čakajte, da začne vedno voljni Y lizati škornje političnih elit. Be My Lover! Njam! Recite da! Da, Y nima nobenih težav s skladanjem – genocid je tako bajno inspirativen. In da, tako kot je povsem normalno, da je v Gazi genocid, je tudi povsem normalno, da se Izraelci zaradi tega ne žrejo. Tragedija se tu sproti prevaja v farso. Da – vrtoglavi hedonistični tobogan samoponiževanja – se zaveda, da bo stregel publiki, ki ne mara Izraela.

Kontinental ’25
Kontinental ’25, 2025
Radu Jude

Bolj ko so nedolžni, bolj so krivi!

To, kar Izraelci mislijo za Palestince, je nemški dramatik Bertolt Brecht mislil za žrtve stalinističnih čistk, ko je zapisal: »Bolj ko so nedolžni, bolj si zaslužijo smrt!« Toda tega brechtizma ne slišimo v filmu Da, temveč v perverzno komičnem, satiričnem, ionescojevskem, z iPhonom posnetem Kontinentalu ’25, v katerem Radu Jude, vedno kontroverzni romunski auteur (Bravo!, Nesrečni fuk ali Nori pornič, Ne pričakujte preveč od konca sveta), deložacije revnih, nemočnih, deprivilegiranih Transilvancev prepusti Orsolyi (Eszter Tompa), voljni služabnici vampirskega neoliberalizma (in gentrifikacije), ki to počne »z občutkom« in brez slabe vesti. Ja, razlaščene in brezpravne odstranjuje na »človeški« način! Ni kaj – influencerka. Mimogrede sreča svojega nekdanjega briljantnega dijaka, zdaj dostavljavca hrane, ki ima na nahrbtniku romunsko zastavo – da ga šoferji, ki »nagajajo« bangladeškim dostavljavcem, ne bi slučajno »zadeli«. Zakaj Romuni niso hoteli igrati v Vojni zvezd? Ker tudi v prihodnosti nočejo delati! Kontinental ’25 je cinična slika dežele, ki je posvojila neoliberalizem, in obenem sarkastična slika dežele, v kateri med neoliberalizmom in stalinizmom ni nobene razlike. Neoliberalizem nižjim slojem – odvečnemu človeštvu – stalinistično sporoča: bolj ko ste nedolžni, bolj si zaslužite smrt! Tudi Orsolya – sicer podpornica palestinskega boja – je kriva, a ne zato, ker deložira nedolžne, temveč zato, ker žaluje za moškim, ki je zaradi deložacije naredil samomor.

Ni druge izbire
Eojjeolsuga eobsda, 2025
Park Chan-wook

Banalnost neoliberalnega zla

Neoliberalci že desetletja ponavljajo: Ni alternative! Ni druge izbire! Ko Man-suja (Lee Byung-hun), družinskega človeka, uslužbenca neke korejske papirnice, odpustijo, rečejo, da niso imeli druge izbire. A tudi Man-su, ki se hoče na vsak način ponovno zaposliti, ugotovi, da nima druge izbire, kot da – v slogu britanske komedije Pot do plemstva (1949) – pobije vse kandidate za to delovno mesto. Ja – eksekutivec! Odločen, tekmovalen, neomajen, morilski, darvinističen – takšne imajo neoliberalci najraje. Vedno pa lahko reče: neoliberalizem me je prelevil v pošast! Film Ni druge izbire, ki ga je – po romanu Donalda Westlaka – posnel Park Chan-wook, avtor številnih šokantnih mojstrovin (Stari, Služkinja, Dvojna prevara, Joint Security Area), je satirična, sarkastična, brutalno precizna demistifikacija srca neoliberalne patologije, ki bi jo lahko vrteli na double-billu z Bong Joon Hojevim Parazitom.

Dva tožilca
Dva prokurora, 2025
Sergej Loznica

Večni stalinizem

Bolj ko so nedolžni, bolj si zaslužijo smrt, odmeva tudi v ukrajinskem trilerju Dva tožilca, ki ga je – po dolgo prepovedanem romanu Georgija Demidova – posnel Sergej Loznica, znan po arhivskih dokujih (Sojenje, Državniški pogreb), in ki se dogaja v Sovjetski zvezi leta 1937, na vrhuncu stalinističnih čistk, v katerem mlademu, idealističnemu tožilcu (Aleksander Kuznecov), vnetemu boljševiku, ki kljub terorju še vedno verjame v pravno državo, pride v roke pismo obsojenca, nekdanjega tožilca, za katerega je prepričan, da je nedolžen. Med milijoni, ki so dobili strel v tilnik, je našel nedolžnega, zato se potem nažre klavstrofobičnih absurdov, protislovij, ironij in paradoksov totalitarnega tematskega parka, grotesknega kafkovskega »kinematičnega univerzuma«, v katerem je nedolžnost vedno tvegana. Vsaj tako kot odpor ali načela. Jasno, v dobi, ko ponovno vstajajo brezobzirni, šarlatanski avtokrati s totalitarnimi fantazijami, je ta film totalno aktualen.

Tajni agent O
Agente Secreto, 2025
Kleber Mendonça Filho

Antikomunizem

Trump, fen diktatorjev, razglaša za komuniste vse, ki se ne strinjajo z njim ali pa ne ustrezajo njegovi viziji »pravega« Američana. To je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – v dobi političnih čistk, likvidacij in izginotij – počela tudi brazilska vojaška hunta: za komuniste je razglašala vse, ki niso bili po njeni meri – od gejev do dolgolascev. V monumentalnem, epskem, skoraj triurnem političnem trilerju Tajni agent, ki ga je posnel veliki Kleber Mendonça Filho (Šumi soseske, Aquarius, Bacurau), na njen črni spisek pade profesor Marcelo (Wagner Moura), ekspert za litijske baterije, ki se mu po vrnitvi v rodni Recife – in pred načrtovanim pobegom v tujino – prilepita dva poklicna morilca, toda pot skozi totalitarno Brazilijo je dolga, ovinkasta, labirintna, morasta, karnevalska, polna trupel, duhov, stigem, izgubljenih identitet, ponarejenih dokumentov, morskih psov, amputiranih nog, dvoglavih mačk, fašistov in disidentov, vseskozi brutalno originalna in mestoma tako napeta, kot da je obtičala med vrsticami Prerokbe in Žrela. Filma s takšno atmosfero zlepa ne boste videli, kakor tudi zlepa ne boste videli filma, ki bi znal na toliko načinov – tako hitchcockovsko in obenem tako coen-coenovsko – ustvariti vtis, da gre za boj na življenje in smrt.

Bila je samo nesreča
Yek tasadef sadeh, 2025
Jafar Panahi

Maščevanje

Jafar Panahi, veliki iranski auteur (Beli balon, Zrcalo, Krog, Offside, Taxi, To ni film), je filme skoraj dvajset let snemal ilegalno, v hišnem priporu, zdaj pa je končno enega posnel tudi legalno, toda film Bila je samo nesreča ni kak apolitični pop, temveč obračun s totalitarnim režimom: Vahid (Valid Mobasseri), nekdanji disident, v nekem moškem (Ebrahim Azizi) prepozna človeka, ki ga je pred leti brutalno mučil v ječi. Ugrabi ga, a se hoče prepričati, da je to res on, zato pripelje tudi druge ljudi (fotografinjo, knjigarnarja, nevesto, doktorja), ki jih je mučil, zlorabljal, posiljeval. Hoče se mu maščevati – toda v duhu pravne države. A kaj bo imel od tega, da se mu maščuje? Ja, povsem avtobiografsko vprašanje. Prej bo prišel Godot kot odgovor.

Primer 137
Dossier 137, 2025
Dominik Moll

Protest

Francoski policisti med protesti z gumijastimi naboji ustrelijo in potem še obrcajo mladega protestnika, belca, ki vloži prijavo. Policisti trdijo, da so streljali v samoobrambi, toda primer prevzame Stéphanie (Léa Drucker), agentka notranjega nadzora (»policije policije«), ki skuša dokazati, da so prekoračili pooblastila – njena preiskava je pedantna, precizna, neustrašna, neomajna. Primer 137, proceduralni triler, ki ga je posnel Dominik Moll (Dvanajstega ponoči), pa tu zastavi zoprno vprašanje: bi bila njena preiskava tako pedantna, precizna, neustrašna in neomajna, če bi bil protestnik Afričan? A nikar ne spreglejte še zoprnejših dilem: zakaj protestniki mislijo, da jih bodo policisti, prežgani z resentimentom in utrujeni od nizkih plač in vsesplošnega zaničevanja, objeli?

Milost
La Grazia
Paolo Sorrentino

Vladar

Bi radi videli idealnega vladarja? Paolo Sorrentino ga izriše v Milosti: Mariano De Santis (Toni Servillo), italijanski predsednik (tik pred iztekom mandata), je pošten in načelen, zrel in trezen, dostojanstven in človeški, »zelo, zelo inteligenten«, spoštuje ustavo, na zakone gleda z distance, ne pozna ne navzkrižja interesov ne korupcije, v njegovi karieri ni škandalov in afer, še kadi skrivaj. Kar ne pomeni, da je brez senc in dvomov: ne ve, ali je osamljen ali pa le živi predolgo, ne mara refrenov sodobne glasbe, a ljubi pop, žaluje za ženo, ki ga je enkrat prevarala, a ne ve, s kom, zakon o evtanaziji bi podpisal, a se boji, da bi moral potem pomilostiti tudi moškega, ki je zadavil svojo dementno ženo, in žensko, ki je v spanju zaklala svojega moža, ker je »terminalno umiral od svojih obsesij« (zlorabljal jo je, trpinčil). Le kdo si ne bi želel takšnega vladarja? Žal De Santis nima prav veliko pooblastil. Morda je tak prav zato, ker nima prav veliko pooblastil.

Sanje
Dreams, 2025
Michel Franco

Migranti

Živimo v dobi migracij, zato bodo liffovski filmi – recimo francoski Enzo, kanadska Modra čaplja ali libanonski Lep in žalosten svet – polni migrantov, obenem pa vidite, kaj z »ilegalnimi« priseljenci počne Trump (via ICE), zato boste v erotičnem trilerju Sanje, ki ga je posnel Michel Franco, avtor briljantno mučnega Spomina, zlahka prepoznali metaforo Trumpove protipriseljenske politike: bogata kalifornijska filantropinja (Jessica Chastain), utelešenje liberalne »čuječnosti«, se zaplete v strastno, res soparno, neumorno fukaško romanco z mlajšim »ilegalnim« priseljencem (Isaac Hernández), ki deluje kot njen playboy, a pri tem izživlja vse atome razredne, socialne, politične in kulturne premoči, ekonomske posesivnosti in nacionalne privilegiranosti, tako da po malem sama deluje kot ICE, kot subtilna oblika grožnje, kot ekstaza južne meje, kot permanentna administrativna kaprica, kot nevroza sebičnosti, kot brezobzirni deportacijski princip, pa čeravno migrant – njen fukaški stahanovec – »dela« zanjo. Tako kot je ljubezen posuta z neenakostmi, je ameriški sen zasut z nasiljem. (Če hočete videti, kako bogati žrejo sami sebe, svoj šovinizem in svojo fašistoidno erekcijo, pa si poglejte Rojstnodnevno zabavo.)

Mlade matere
Jeunes meres, 2025
Jean-Pierre & Luc Dardenne

Solidarnost

Liffovski filmi – švicarska Junakinja, irski Christy, avstrijski Pav, hrvaški Bog ne bo pomagal, makedonska Mati, francoska Sestrica, brazilska M odra sled, argentinski Nerazrešeni detajl, romunska Črna borza, danski Zadnji viking, kitajski Botanik, belgijski V Adamovem interesu in japonski film Dva letna časa, dva tujca – bodo preigravali vse oblike, vidike in odtenke solidarnosti, toda najbolje jo bosta angažirala frères Dardenne. Njun film Mlade matere, mojstrovina socrealizma, se dogaja v zavetišču, v katerem mlade matere – nemočne, revne najstnice, ki so ravno rodile – mojstrijo v materinstvu, samopomoči in skupnostni solidarnosti, s pomočjo katere premagujejo negotovost, stres, strahove, tesnobe, travme, zasvojenosti, dadaizem svojega telesa in vse tiste mučne občutke zapuščenosti. Solidarnost je tako elegantna in preprosta, imerzivna in nalezljiva. In deluje – že v majhnih količinah.

Sirat
Sirât, 2025
Oliver Laxe

Najboljši film

Okej, Sirat, ki ga je posnel španski režiser Oliver Laxe, je najboljši film tega festivala – road movie road movieje v, halucinantni spektakel pušča -vske teologije. Naj vam ga opišem: kot bi Antonionijevo Avanturo, v kateri skupina ljudi išče skrivnostno izginulo žensko, zgrabil režiser Pobesnelega Maxa ( ja, divje, dirkaške, ultrakinetične Ceste besa), rekoč, no, zdaj bom pa nadfriedkiniziral Clouzotovo Plačilo za strah, v katerem štirje desperadosi čez džungelski drn in strn prevažajo eksploziv. Sirat, v katerem Luis (Sergi López) s sinom in skupino apokaliptičnih rejverjev, vojnih veteranov, ki hlepijo po skupnosti, v eksplozivni maroški puščavi išče skrivnostno izginulo hčerko, najde vse bližnjice med nebom in peklom, zgosti vse mitomanske meje vzdržljivosti, sproži vse ekstaze norosti, angažira ves evforični srh praznine, obenem pa ne zamudi nobenega napetega trenutka v agoniji človeka, ki nenadoma vse izgubi. Film, ki razblinja vse trdno in stalno. Film, ki počne to, česar si drugi filmi ne upajo. Film, ki vam bo vzel sapo. Film, ki hoče biti sui generis. Film, ki vse dvoumnosti spremeni v dejstva. Film, ki ujame vonj konca sveta. Film, ki vas bo živciral. Prah ste bili …

Oče mati sestra brat
Father Mother Sister Brother, 2025
Jim Jarmusch

Družinske vrednote

Ko brat in sestra obiščeta očeta (v drugi epizodi sestri mamo, v tretji pa brat in sestra starša, ki sta umrla v letalski nesreči), si nimajo kaj povedati. To je zima njihovega nezadovoljstva. Kot da se od nekod poznajo, a ne vedo, od kod. Kot da iščejo prave besede, a jih ne najdejo. Kot da so izgubili stik, a prav v tem mučnem spletu tišin, zadržanosti in nedorečenosti gomazijo spomini, prevedljivi le v nelagodje. Kot da lahko otroci staršem ljubezen in spoštovanje izrazijo le tako, da se izognejo pravim besedam. Kot da so najbolj katarzične tiste besede, ki jih ne izrečejo, a nikoli ne vedo, česa niso izrekli. Kot da je izguba stika pogoj, da drug drugega sploh začutijo – in da se imajo v tej »noči na zemlji« perverzno fajn. Kot da jim je nerodno, ker vedo, da te človečnost mine. Jimu Jarmuschu se v baladi Oče mati sestra brat, ki jo pilotirajo Adam Driver, Cate Blanchett, Charlotte Rampling, Tom Waits in Vicky Krieps (in ki jo je producirala modna hiša Yves Saint Laurent), nikamor ne mudi. (No, takšno nelagodje bodo ob vsakem srečanju čez dvajset ali trideset let čutili starši in njihovi otroci iz islandskega filma Ljubezen, ki ostaja, mehiškega filma Hudič kadi, madžarskega Vse je v redu, Trierjeve Sentimentalne vrednosti in seveda Nehvaležnih bitij, ki jih je posnel Olmo Omerzu, slovenski ekspert za družinsko patologijo.)

Maldoror
Maldoror, 2024
Fabrice du Welz

#MeToo

Če boste hoteli videti ženski boj za emancipacijo, boste lahko izbirali med nemškim Zvokom padanja (Mascha Schilinski), kratko zgodovino ženskega boja proti podrejenosti, zaviti v religijo, patriarhalno represijo, tradicijo, »ljubečo« krutost, ruralne »kulturne posebnosti« in ritualna kosila, med katerimi lahko druga drugi ljubezen in solidarnost le mežikata, ameriško psihodramo Če bi imela noge, bi te brcnila (Mary Bronstein), v kateri skuša ženska srednjih let (Rose Byrne) vse moraste travme – otrok na smrt bolan, mož odsoten – premagati z alkoholom in samouničevanjem, nemškim satiričnim šokerjem Kaj Marielle ve (Frédéric Hambalek), v katerem deklica, oprtana s telepatskimi sposobnostmi, vidi skozi svoje starše (kako bo šele nadzorovala poglede, misli in želje toksičnih moških!), in ameriško Kronologijo vode (Kristen Stewart), v kateri skuša Lidia Yuknavitch (Imogen Poots) – z neskončnim plavanjem, kompulzivnim seksom, drogami in pisateljevanjem – preživeti travmatične spomine na družinske spolne zlorabe (»Fuck you, motherfucker«), toda vsi štirje tako ugriznejo, da se jim boste težko izmuznili.

Če pa slučajno mislite, da gibanje #MeToo »pretirava«, si poglejte belgijski triler Maldoror (Fabrice du Welz), ki so ga »navdihnili« Lautréamontovi Maldororjevi spevi in serijski umori Marca Dutrouxa. Belgijske oblasti so ga prijele in potem izpustile, tako da je lahko ugrabil, posilil in umoril še nekaj žensk! V Maldororju ženske skrivnostno izginjajo. Serijsko. In vsi vedo, kdo jih zelo verjetno pobija – moški (Sergi López), ki velja za spolnega predatorja. A ga ne primejo ali stisnejo. Poleg tega nadenj ne pošljejo najboljšega detektiva, ampak mladeniča (Anthony Bajon), absolutnega začetnika, rekruta, s čimer lepo poudarijo patriarhalno apatijo do nasilja nad ženskami.

Ti si vesolje
Ti – kosmos, 2024
Pavlo Ostrikov

Ukrajina

Zapeljivi, hipnotični Ukrajinci se bodo pojavljali v filmih (v litovski Prenovi, francoskem Enzu), kot da Bruselj pri financiranju daje prednost filmom z ukrajinskimi liki, toda če hočete videti nekaj zares ukrajinskega, si poglejte bodisi klasično »ukrajinsko trilogijo« (Pesnitev o morju, 1958; Zgodba o vojnih letih, 1961; Očarljiva Desna, 1964) sovjetske režiserke in igralke Julije Solnceve ali pa ukrajinski romantični sci-fi Ti si vesolje (Pavlo Ostrikov), v katerem vesoljski prevoznik jedrskih odpadkov (Volodimir Kravčuk), ki izve, da je Zemlja eksplodirala, in misli, da je zadnji človek na svetu, nenadoma zasliši oddaljeni glas astronavtke (Alexia Depicker), nove Eve, ki daje upanje, da je mogoče svet – Ukrajino, če hočete – še enkrat ustvariti.

Tiha prijateljica
Stille Freundin, 2025
Ildikó Enyedi 

Zen

Če si po vseh mučnih, stresnih filmih zaželite malce zena, si vsekakor poglejte Tiho prijateljico, v kateri nam Ildikó Enyedi, madžarska avtorica filmov Moje 20. stoletje in O telesu in duši, pokaže, kako izgledamo skozi oči ginka (naravne inteligence? briljantnega metafizika? lucidnega eksistencialista?), ki stoji na botaničnem vrtu neke nemške univerze in ki stoletja le s stoično vzvišenostjo – in razpoložen za ljubezen, celo za »nekaj sperme« – gleda znanstvenike, ki skušajo dognati, kako je biti jebeno drevo.

Novi val
Nouvelle vague, 2025
Richard Linklater

Metafilm

Na Liffu ne bo manjkalo filmov o umetnikih (Willem Dafoe v Pozni slavi, ki jo je po noveli Arthurja Schnitzlerja posnel ameriški filmski kritik Kent Jones, igra na novo odkritega newyorškega pesnika, Ubeimar Rios v kolumbijskem Pesniku igra zavoženega, faliranega pesnika, ki ne bo nikoli José Asunción Silva, Hola, Frida je animirana biografija slikarke Fride Kahlo, Perla – sicer fikcija – izgleda kot biografija slovaške slikarke), toda najboljši bo igrivi, črno-beli Novi val, v katerem Richard Linklater, ki vas je že davno začaral s filmom Pred zoro, pokaže, kako je Jean-Luc Godard (Guillaume Marbeck) leta 1960 posnel prelomno novovalovsko klasiko Do zadnjega diha. (No, Hamnet, ki ga je posnela Chloé Zhao, pokaže, kako je nastal Shakespearov Hamlet, če smo že ravno pri making-ofih.) François Truffaut mu je dahnil: »Bodi hiter kot Roberto Rossellini, duhovit kot Sacha Guitry, muzikaličen kot Orson Welles, preprost kot Marcel Pagnol, ranljiv kot Nicholas Ray, učinkovit kot Alfred Hitchcock, globok kot Bergman in predrzen kot nihče drug.« Godard, filmski moralist, poln izrekov, sentenc in maksim (»Filmar je bodisi plagiator ali revolucionar«), stalno kadi, snema na ulici, zunaj ateljejev, brez umetne svetlobe in scenarija, povsem neodvisno, improvizirano in gverilsko – en, dva posnetka in to je to. Vse teče gladko, a proti toku. Snemanje je videti kot parodija snemanja. Njegov slog je bil plod nesposobnosti, da bi napisal scenarij, slišimo. Vseskozi nosi sončna očala, kot da bi stal pred obličjem atomske bombe, oslepljujočega čudeža. Mais oui: »Film je večen!« Posname se sam. Brez drame. No, dramo ima v nemškem filmu Histerični filmska ekipa, ki na snemanju – za potrebe filma o rasističnih, neonacističnih požigih priseljenskih domov – sežge Koran. Godard bi verjetno siknil: »Gledanje filmov nas ne reši terorja snemanja filmov.«

Belo se pere na devetdeset
Marko Naberšnik, 2025

Slovenci

Liffe bo zavrtel tudi nekaj filmov slovenskih avtorjev (Virčev Zemljo krast; Ido, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo Ester Ivakič; Omerzujeva Nehvaležna bitja), toda najtežje se boste uprli filmu Belo se pere na devetdeset, v katerem Marko Naberšnik – avtor Petelinjega zajtrka, ki ima svoje like vedno tako rad kot Cameron Crowe – zelo lepo rekreira dobo socialistične sreče (piknikov, morja, FSPN-ja, varčevanja, krizologije, prepirov o barvi ploščic, šopinga v Trstu), ki jo prekine redka bolezen mučeniške protagonistke, Bronje Žakelj. Filmske biografije/hagiografije je dobilo kar nekaj Slovencev, recimo Vladimir Kante (Doktor), Primož Trubar (Heretik), oče Žarka Petana (Kavarna Astoria), Karol Grossmann (Umetni raj), France Prešeren (Pesnikov portret z dvojnikom) in Jure Šterk (Šterkijada). In le ena Slovenka – Bronja Žakelj.

Psihoterapija
Psycho Therapy, 2024
Tolga Karaçelik

Slovenija 40.000 let pred našim štetjem

Ameriška Psihoterapija, ki jo je posnel turški režiser Tolga Karaçelik, se začne z napisom: »40.000 let pred našim štetjem – Slovenija«. Ja, film se začne v kameni dobi, v jami – kot Kubrickova Odiseja v vesolju. Prvi homo sapiens sreča zadnjega neandertalca. Stepeta se. In od utrujenosti zaspita. Se zbudita. In nadaljujeta s pretepom. Ko se preselimo v »danes«, spoznamo pisatelja (John Magaro), ki piše roman o romanci med prvim homo sapiensom in zadnjim neandertalcem, a mu ne gre, blokiran je – kot Jack Torrance v Kubrickovem Izžarevanju. Potem pa ga obišče serijski morilec (Steve Buscemi), brezmejni vir navdiha. Zgodbo o Sloveniji je treba le napsihirati, pa steče. Psihoterapija bo dobra psihoterapija za slovenske nacionaliste, ki bodo oblizovali »dejstvo«, da so bili Slovenci prvi ljudje in da so tu že od nekdaj.

Velika požrtija
La grande bouffe, 1973
Marco Ferreri

Oldie goldie

Liffe bo v različnih programih zavrtel tudi kar nekaj starih, klasičnih filmov (recimo filme Julije Solnceve, Aleksandra Dovženka in Kelly Reichardt, tudi njenega zadnjega, Vodjo operacije, pa Cukorjev Praznik in Woojevega Krutega policaja), toda če si boste hoteli ogledati le enega, naj bo to scela in povsem Ferrerijeva Velika požrtija, v kateri se Marcello Mastroianni, Michel Piccoli, Philippe Noiret in Ugo Tognazzi nažrejo in pofukajo do smrti. To je radikalen film. Še so snemali radikalne filme, toda nikoli več tako kot leta 1973.

Pornič za lahko noč

Če se boste hoteli po dolgih, težkih filmih malce razvedriti, si poglejte bodisi Genovesejevo romantično komedijo Noro, »rimejk« Pixarjevega Vrveža v moji glavi (skupni orgazmi so precenjeni, slišimo, a tudi, da mora imeti ženska vsaj toliko časa, da lahko sfejka orgazem), ali pa Spermagedon, odbiti, totalno eksplicitni norveški animirani film o spermijih, ki se jim meša, ker ima najstnik, čigar jajca jih gostijo, raje računalniške igrice kot seks, ko pa končno začne seksati, se jim zmeša od boja s spermicidnimi sredstvi, ki skoraj zasenčijo minska polja iz Sirata.

Filmski festival:
36. Liffe, Ljubljanski mednarodni filmski festival
Kje: Cankarjev dom, Kinodvor, Kino Bežigrad, Slovenska kinoteka, dvorana AGRFT in Kino Šiška v Ljubljani, Maribox v Mariboru, Kino Union v Celju in Anton Podbevšek Teater v Novem mestu
Kdaj: od 12. do 23. novembra 2025