Plošča / Tortoise:

+ + + +

Ko sta pred meseci – po devetih letih – prikapljali prvi singlici nove plošče pionirskih chicaških post-rockerjev (tega izraza sicer res ne marajo), se je zdelo, da nekaj manjka. Ja, manjkali so ostali koščki mozaika. Vrhunskega mozaika.

Tortoise je produkt Chicaga. Je produkt mesta, v katerem so bili v devetdesetih letih produkcijski pogoji izvrstni: bilo je veliko velikih praznih prostorov, najemnine so bile nizke, glasbena tradicija pa edinstvena. Je produkt mesta, ki je vedno ponujalo alternativo, od ključne (prosto) jazzovske samoorganizacijske pobude AACM do »rojstva« house muzike in specifično samosvoje raperske scene. Kasneje je prišlo še marsikaj. V tem okolju je skupina pred grobo rečeno dobrimi tridesetimi leti v svoj izraz preprosto nametala vse, kar so člani poslušali in nad čemer so se navduševali. Od sodobne elektronike, ki je takrat eksplodirala na obeh straneh Atlantika, do krautrocka; posebno mesto je imela dediščina duba. Vse skupaj pa je povezovala inovativna, zvedava in iznajdljiva produkcija. Tri desetletja kasneje je zasedba razseljena, v Chicagu vztrajata le dva protagonista, njen osmi album pa je nastajal na daljavo in v etapah; člani imajo ogromno drugih projektov, v ospredje so stopile tudi njihove samostojne kariere (sploh v primeru kitarista Jeffa Parkerja).

Album Touch prinaša še eno veliko spremembo – po vseh teh letih je skupina prvič zamenjala založbo. Zvestobo etiketi Thrill Jockey je prekinila s potezo, ki niti ni tako presenetljiva. International Anthem je namreč zastavonoša in motor mestne renesanse novih muzik in hkrati dom izjemno uspešnih Parkerjevih (samostojnih) jazzovskih pobud zadnjega desetletja. A nova založba ne pomeni novega stila ali zvoka.

Touch od začetka do konca odlikujejo posebne dvojnosti, med katere je album razpet ter nas vzporedno begajo in zapeljujejo – nazankana repetitivnost in tekoči scenosled, kovinsko elektronski zven (raznih tolkal) in organskost (tudi občasnih godalnih štrajhov), klinična natančnost in človeškost, odtujenost in intimnost … Čeprav ne manjka distorzije, šumenja in konkretnejših ritmičnih udarcev, pa muzika ves čas zveni umirjeno zrelo in prav nikjer hrupno. Noben posnetek posebej ne izstopa, vsak pa zares zafunkcionira v skupini, v občasno čarobni kolektivnosti tega, kar se je zgodilo, in tega, kar šele prihaja.

Če je skupina Tortoise redno pulzirala na meji telesnega in miselnega, na meji cerebralnega, je nova plošča posebej dodelano premišljena. Touch je prekaljena arhitektura izčiščenih idej in natančnega plasiranja elementov v veteransko samozavestno zvočnost. Prekletstvo albumov, ki so narejeni na daljavo.