Naslovna tema / Pustite nas pri miru

Pred skoraj natanko sto leti, decembra 1925, je takratni papež Pij XI., ves prestrašen ob prihajajoči sekularizaciji in zlomu evropskih imperijev, pa tudi upravičeno pretresen zaradi grozot, ki jih je prinesla prva svetovna vojna, spisal encikliko Quas primas. V njej je poudaril, da so glavni razlog za vojne in druge strahote ljudje, ki so iz svojih življenj, iz javnosti in politike izrinili Jezusa Kristusa, odrešenika, ki na Zemljo prinaša mir in upanje. Pij XI. je s to encikliko uvedel praznik Kristusa, Kralja vesoljstva; ravno Kristus naj bi bil torej tisti, ki ima kraljevski status, ne pa različni politiki, totalitarci, revolucionarji in ostali ljudje sumljivega izvora. V zadnjih desetletjih katoličani ta praznik praznujejo na zadnjo nedeljo cerkvenega leta. Letos je »praznik vrnitve Kristusa v središče življenja« 23. novembra.

Včasih se zgodi, da se v politiki datumi usodno poigrajo. Slovenski državni zbor je določil, da bo 23. novembra letos zakonodajni referendum o prostovoljni pomoči pri končanju življenja. Alešu Primcu je namreč ob izdatni podpori Rimskokatoliške cerkve (v nadaljevanju

Cerkve, op. p.) in stranke SDS, proti zakonu je agitirala celo zdravnica Urška Bačovnik Janša, uspelo zbrati dovolj podpisov za razpis referenduma. 23. november, ki je sicer tudi dan Rudolfa Maistra, torej ne bo le referendum »proti zlorabam in proti zastrupitvam bolnikov«, pač pa, kot bi dejal Aleš Primc, »krščanski praznik Kristusa Kralja vesoljstva, na katerega se spominjamo večnih resnic, ki jih je učil Jezus Kristus in veljajo za vse čase in vse kraje«.

Cerkev se je v Sloveniji odločila za integrativni model, ki ji omogoča obvladovanje vsega življenja – od šolstva in kulture do politike in gospodarstva, model, kjer nastopa kot institucija moči.

Aleš Primc bi težko bil bolj iskren. Na referendumsko nedeljo se bosta torej soočila dva pogleda na življenje in družbo. Prvi izvira iz teološkega prepričanja o absolutni svetosti življenja, drugi iz prepričanja, da ima človek pravico sam odločati o svoji usodi. Prvi zagovarja nadzor institucije, drugi pomoč. Prvi govori o omejevanju avtonomije vsakega izmed nas, drugi o pravici, da človek sam izbere trenutek lastne smrti – ne Cerkev, ne država, ne zdravniki ali svojci, vsak sam lahko odloča o svoji usodi. Na eni strani nastopajo religija in njene zapovedi, na drugi strani etika spoštovanja človeka in njegovega dostojanstva. Gre za vprašanje moči nad življenjem, za konflikt med nadzorom in svobodo.

Deviškost in smrtni greh

Pred sto leti je bil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki ni bil le verski voditelj, ampak tudi ognjevit nasprotnik liberalizma, znan na primer po tem, da je dal zažgati prvo izdajo Cankarjeve Erotike. Jeglič pa je bil tudi publicist; njegovo najbolj znano delo je knjižica Ženinom in nevestam – pouk za srečen zakon (1910).

Zakaj je ta zanimiva? Knjižica, v Jegličevem času so ji nekateri očitali obscenost, s stališča katoliške morale bralce in bralke natančno poučuje, na kakšen način naj se obnašata mladoporočenca. V njej lahko beremo, da je predzakonska spolnost smrtni greh, ki ima pogubne vplive na telo – »telesno se utegne nevesta tako pokvariti, da ji ostane bolehnost celo življenje«. Jeglič mladim odsvetuje ples, saj je ravno »telesno naslavljanje glavni vzrok, da fant in dekle po plesu tako silno hrepenita«, odsvetuje jim celo spolnost na poročno noč, saj je »prvi dan prevelika razburjenost duše in telesa, moti vedno nemir, šum in hrum od svatov, morda se je malo preveč pilo, zato ni v pravem stanju ne duša, ne telo. Trdi se, da so otroci te noči spočeti bolj slabi in radi pomrjejo.« Združitev hkrati ne sme biti, tako Jeglič, pretirano strastna, »naj poprej opravita molitev in se potem približata. Strast je nekaj nevarnega, kajti če bi bila strastna, brezobzirna in bi si vse dovoljevala, kar bi strast poželela, bi se poželjivost povečevala, pa tudi telo preveč razburjevalo, kar bi utegnilo škodovati zdravju.« Za res srečen zakon je po škofovem mnenju pomembna božja prisotnost, brez božjega blagoslova v zakonu namreč ni miru, vladata le greh in nesreča. Če torej v zakonu ni boga, se »mož in žena ne moreta, ljubezen mesena odmrje, nasitita se drug drugega, še sovražiti se začneta,« piše škof Jeglič. »V hiši vladajo strasti, prevzetnost, svojeglavost, pijanost, nezvestoba; vsled tega se čuje prepir in nazadnje se preklinja ura, ko sta se zakonca prvič vidila.«

Danes se zdijo Jegličevi nasveti odveč, prej smešni kot kaj drugega. Namen te knjižice je bil katoliški poduk o zakonu in dolžnostih; gre za praktična navodila, kako naj se mladoporočenca obnašata, kaj je prav, kaj ni, kaj je dopustno, kaj je smrtni greh. Škof Jeglič je kot moralna avtoriteta pred sto leti stopal v hiše in spalnice ljudi.

Pa je ta sto let stara knjižica res zastarela? Ali ni tudi danes tako, da Cerkev, res da bolj prefinjeno in manj grobo, še vedno vstopa v spalnice ljudi in jih podučuje, kaj je prav in kaj ni? Ali ni res, da se Cerkev še vedno vmešava v intimne odločitve posameznikov, da želi odločati o tem, koga se lahko ljubi in koga ne, da ženskam odreka pravico do splava, da želi določati, kdaj se življenje lahko konča? V sto letih se ni veliko spremenilo. Jeglič ni bil le škof, bil je tudi politik, idejni vodja slovenskega katoliškega tabora, podpornik predvojne SLS. Kot verski voditelj je deloval izrazito politično, zato ni čudno, da njegovi nasledniki iz ljubljanske nadškofije delujejo na podoben način.

Slovenija demokracijo jemlje zelo resno. Pri nas so referendumi nekaj običajnega, razumljeni so, četudi gre velikokrat za politične zlorabe, kot način demokratičnega izboljšanja strankarskega odločanja v parlamentu. In v demokraciji lahko sodelujejo vsi, volivci in volivke, politične stranke in civilna družba. Ustava določa, da ima vsak pravico do izražanja političnih mnenj, vsak lahko razpravlja o javnih zadevah.

Cerkev je del civilne družbe; zase rada trdi, da nastopa javno in transparentno, a da s politiko v ožjem smislu ni neposredno povezana. Zagovarjati lastne interese pač ne pomeni, da je prav, da klerikalizem laično družbo spreminja v mehko teokracijo.

Če pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ne bi bila vpisana v ustavo, bi bil v Sloveniji dostop do splava omejen. To pa je še vedno eden od osnovnih ciljev Cerkve.

»Delovanje in odločitve politikov imajo vedno tudi bolj ali manj moralne razsežnosti in posledice. Ko gre za moralna vprašanja pravičnosti, poštenosti, resnicoljubnosti, za načela pravne države in spoštovanja človekovih pravic, ima Cerkev vso pravico in dolžnost, da izrazi svoje moralno mnenje in stališče, ne glede na to, ali s tem zadene ob politike, politične stranke in njihove ukrepe,« je zapisano v programskem besedilu Izberi življenje, v sklepnem dokumentu Plenarnega zbora cerkve na Slovenskem. Omenjene so tudi doktrinarne omejitve. Drugi vatikanski koncil je jasno razmejil pristojnosti Cerkve in države »ter s tem tudi vlogo duhovnika, ki ga ne vidi kot političnega aktivista. Sodelovanje pri izvajanju političnega življenja je duhovnikom prej ovira kot pomoč pri opravljanju versko-moralnega poslanstva.«

Brez meja

Meja, kaj je dopustno in kaj ni, je stvar presoje, a vendar ni težko ugotoviti, da jo je Cerkev pri nas velikokrat prestopila. Praviloma je šlo za referendume, kjer se je odločalo o pravicah manjšine ljudi, Cerkev pa jim teh pravic – zaradi teoloških ali političnih vzrokov – ni želela priznati.

Ko je bil v Sloveniji daljnega 17. junija leta 2001 referendum o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki bi tudi samskim ženskam ali ženskam v istospolni zvezi dovoljeval oploditev, je večina volivcev zakon zavrnila. V tistih časih je Ivan Štuhec, profesor moralne teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, večkrat izjavil, da Cerkev zagovarja načelo, po katerem pri spolnosti obstajata dva cilja: prvi je reprodukcija, drugi medsebojna podaritev partnerjev. »Po nauku Katoliške cerkve sta oba kriterija, ki sta med seboj neločljiva. Zato za Cerkev nista sprejemljiva ne tako imenovana umetna kontracepcija ne umetno oplojevanje.« Leta 2001 je potekala umazana volilna kampanja, v predreferendumskem času so strašili s trgovanjem s spolnimi celicami, z nadomestnim materinstvom, govorili so o ubijanju zarodkov, eno glavnih vlog pa je odigrala tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta je takrat, izhajajoč iz svetopisemskih zapovedi, zapisala, »da Katoliška cerkev zagovarja monogamno družino, ki temelji na medsebojni osebni podaritvi moža in žene in njuni odprtosti za rodovitnost. Govoriti o individualni pravici do otroka je s tega vidika nesprejemljivo, ker tudi mati nima pravice do otroka, še manj pa pravico nad otrokom.« Zavrnitev zakona na referendumu je povzročila, da je nekaj deset žensk odšlo v tujino, na Hrvaško, v Avstrijo, Dansko, Češko, kjer so jim omogočili oploditev z biomedicinsko pomočjo, še več pa je bilo tistih, ki si posega v tujini niso mogle privoščiti in so izgubile vsakršno možnost, da bi rodile otroka. Šele leta 2024 je ustavno sodišče presodilo, da omejitve v postopkih biomedicinske pomoči niso v skladu z ustavo, saj kršijo načelo enakosti pred zakonom. Zakon, ki je odpravil neustavnost, je bil sprejet, a zaradi potez Aleša Primca pravno še vedno ne velja.

Danes je jasno, da so zaradi političnega delovanja Cerkve več kot 23 let kršene ustavne pravice tistim ženskam, ki ne živijo v zvezi z moškim. Še vedno so. Po odločitvi ustavnih sodnikov se škofi niso opravičili ali v sramu molčali, pri škofovski konferenci so raje zapisali, da ustavno odločbo »razumejo kot nadaljnji korak k razgradnji ideala družine kot osnovnega gradnika naše družbe«. Ustavna odločba ne razgrajuje nobene družine, prej nasprotno, omogoča nastanek novih.

Umazano vlogo je Cerkev odigrala tudi pri vprašanju referendumov o družinskem zakoniku (2012) in zakonski zvezi (2015). Pri obeh – spet zaradi teoloških razlogov – je vztrajala pri ideji, da je edina prava družina tista, ki jo sestavljata moški in ženska. Vse ostalo je blasfemija, vse ostalo je žalitev. Pri obeh referendumih je Cerkev ponavljala mantro o »zaščiti družinskega življenja in temeljnih pravic otrok«, pri obeh so nasprotniki, spodbujeni s cerkvenim učenjem, strašili, da bodo lahko otroke posvajali pedofilski geji in podobne neumnosti. Na obeh referendumih so zmagali podporniki cerkvenih argumentov, na obeh je večina zavrnila pravice manjšine.

Cerkev ne nastopa več kot glas revnih, ampak kot del oblasti, ki se ji prilagaja, ko ima od nje korist. Zato ni več »preroška«, pač pa oportunistična, kar vodi v preplet duhovne in politične moči za ohranjanje statusa.

A tudi pri tem vprašanju se je vmešalo ustavno sodišče, ki je leta 2022 odločilo, da so posebne omejitve za istospolne partnerske zveze neustavne, saj so diskriminatorne. Eden izmed pobudnikov presoje, Rado Ferle, je leta 2022 v intervjuju za Mladino izjavil, da so »teme, kot so pravice manjšin v družbi, ob umanjkanju vsebinskih programov in izkrivljanju dejstev privlačne za aktiviranje volivcev. Če se ljudje počutijo ogrožene, prizadete, je z njimi lažje manipulirati.«

Tudi na referendumih o zakonskih zvezah je s čustvi ljudi manipulirala Cerkev, institucija, ki sicer pro forma zagovarja pravičnost, poštenost in resnicoljubnost.

Cerkev proti ustavi

Da bi bolje razumeli pravi cilj Cerkve, tj. »znova prekvasiti slovensko družbo s katoliškim naukom« in kaj to sploh pomeni, se moramo vrniti v leto 1991, zlati čas nastajanja slovenske ustave in njenega (»sramotnega«) 55. člena. To je bil čas zloma socializma, čas, ko se je Cerkev tako opogumila, da je v Vzhodni Evropi in tudi pri nas začela kampanjo za retradicionalizacijo vloge žensk. Med simbolnimi boji je bilo vprašanje splava, ki je nekaj časa blokiralo sprejem nove slovenske ustave. Tedanji predsednik Komisije za pravičnost in mir, kasneje tudi ljubljanski nadškof Anton Stres, je zagovarjal tezo, da je politična razprava o pravici do splava absurdna, ker je pač zlo. »Nekaj takšnega ne sodi v slovensko ustavo,« je dejal.

Sociologinja Metka Mencin je bila v tistem času članica ustavne komisije. Dobro se spomni parlamentarnih razprav, spominja se tudi taktike, ki so jo uporabljali predstavniki Cerkve. »Stres je v razpravah na ustavni komisiji zagotavljal, da Cerkev ni za kriminalizacijo abortusa, da nasprotuje ’zgolj’ zapisu te pravice v ustavo. Enako so trdili krščanski demokrati,« pravi Metka Mencin. »A odziv cerkvenega vrha po sprejetju 55. člena je bil tako jezen, da je potrdil dvome o deklarirani tolerantnosti. Sama sem bila prepričana, da se sprenevedajo.«

Kako pomembna je bila razprava o 55. členu ustave in nasprotovanju cerkvenim željam, je jasno danes. Cerkev še vedno motijo ustavna jamstva za temeljne pravice žensk. »Vsi ti organizirani pohodi, zborovanja, molitve in druge oblike propagande proti splavu ter vse glasnejša podpora politične desnice zahtevam po omejevanju pravic na področju seksualnosti in spolne identifikacije dokazujejo, kako zelo potrebujemo ta člen – narediti moramo vse, da ga ohranimo.« Boj za 55. člen bi bil torej boj za ohranitev vrednosti življenja žensk, za njihovo dostojanstvo, za enakost. »Vedele smo, da z njim vred ne bi padla le dostopnost varnega splava, temveč tudi dostopnost varne kontracepcije, bolj ali manj postopno, pač skladno s političnimi potrebami skrajne desnice, pa tudi druge pravice, ki so jih izborila feministična gibanja.« Danes tem pravicam oporekajo laična gibanja, ki organizirajo pohode Izberi življenje, oporeka jim slovenska desnica, denimo Matej Tonin, ki je v Bruslju gostil konferenco evropskega združenja proti splavu One of Us (Eden izmed nas), oporeka jim tudi Cerkev, ki to pravico povezuje s »kulturo smrti«.

Če torej pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ne bi bila vpisana v ustavo, bi bil v Sloveniji dostop do splava omejen – kar pa je še vedno eden od osnovnih ciljev Cerkve. Novomeški škof Andrej Saje, ki je tudi predsednik Slovenske škofovske konference, je tako večkrat poudaril, da s pravnega vidika evropska in mednarodna zakonodaja ne priznavata pravic do splava, lani pa je z osebnim pismom podprl udeležence Pohoda za življenje. Ti zdaj govorijo o tem, da prihaja čas, ki bo spremenil »sporno in zavajajočo razlago 55. člena ustave«.

Obrat v desno, ki poskuša zožiti polja svobode, vzpostaviti in okrepiti stare spolne, seksualne, etnične, razredne in vse druge družbene hierarhije in privilegije, morda niti ne bi bil tako nevaren, če ne bi bil združljiv z neoliberalizmom.

Cilji Cerkve – te dvatisočletne ustanove, ki je, kot radi pravijo, veliko večja kot le nekaj desetletij stara slovenska ustava – se torej niso spremenili.

Klerikalno vodstvo

A vendar vse ni enako, spreminja se svet, spreminja se družba, spreminjati bi se morala Cerkev. V Sloveniji ima že desetletja težave z verodostojnostjo, težave ima zaradi prikrivanja pedofilskih afer, zgodba o finančnem zlomu mariborske nadškofije ni prinesla katarze ali resnega premisleka, tudi afera patra Marka Rupnika ne. Velja nasprotno. Cerkev je po demokratizaciji začutila moč, zloraba te moči pa se kaže pri upadu števila vernikov. Zadnje objavljeno letno poročilo Cerkve (2023) razkriva, da upada število duhovnikov, da je število novomašnikov izredno nizko, da je število krstov padlo pod 10 tisoč na leto in da pada tudi število prvih obhajil in cerkvenih porok. Podobno se dogaja drugod po Evropi. Je za to krizo res kriva zgolj moderna družba, ki je prinesla verski pluralizem in sekularizacijo? Ali pa je kriva tudi Cerkev sama? Je kriva njena zaprtost, zazrtost v tradicijo? Je kriv ponovni vznik klerikalizma?

»Cerkev na Slovenskem ni isto kot vodstvo Cerkve na Slovenskem, ne smemo ju enačiti z ’vesoljno Cerkvijo’, ki ima sedež v Vatikanu,« opozarja sociolog Srečo Dragoš. »Cerkev na Slovenskem je sestavljena iz katoliških vernikov, ti pa z ničimer ne odstopajo od evropskega povprečja. Slovenski verniki ostajajo vsa desetletja v zlati evropski sredini, ki je modernizirana in se v vrednotah bistveno ne razlikuje od neverskega prebivalstva, čeprav je zmerno konservativna, zmerno ksenofobna in zmerno skeptična do demokracije. Zagotovo pa ni povampirjena ali problematična v smislu radikalnega katolicizma, kot smo ga poznali pred drugo svetovno vojno. Problem je vselej bil in ostal (zgolj) najvišji katoliški kler, ne pa Vatikan.«

Cerkev je po demokratizaciji začutila moč, zloraba te moči pa se kaže tudi pri upadu števila vernikov.

Dragoš trdi, da ta problem predstavljajo vodilni duhovniki in škofje, teologi, voditelji duhovno-prenovitvenih gibanj in nekateri javno prepoznavni posamezniki Radia Ognjišče in Družine. »To je tudi vse! Te peščice klerikov ne smemo mešati s slovenskimi vernicami in verniki, ki predstavljajo glavnino katoliškega občestva pri nas in ki so – kot že poudarjeno – (pro)evropsko, modernistično in antiklerikalno usmerjeni.« Če so torej verniki manj radikalizirani kot vodilni ljudje v Cerkvi, če jih veliko zavrača politizacijo vere, se tako postavlja vprašanje, zakaj so se pri Slovenski škofovski konferenci odločili za klerikalizem, za pot, ki oddaljuje od večine vernikov. »Vedeti je treba, da so takšni šele zadnja tri desetletja, prej niso bili, vključno z osrednjim predstavnikom, nadškofom Francem Rodetom,« pojasnjuje Dragoš. In zakaj je torej po osamosvojitvi prišlo do preobrata, zakaj je Cerkev razkroj socialistične družbene ureditve razumela kot vrnitev na prestol vodilne družbene moči? »Moj odgovor je, da je to posledica denacionalizacije v svetovno unikatni, ekstremni obliki (kot stoodstotne naturalizacije vračil). To je glavni dejavnik ’povampirjenja’ Cerkve v smislu izmenjave, ko se materialne koristi (denacionalizacija, subvencije, davčne ugodnosti) zamenjujejo za ideološko in politično lojalnost.« Pojavil se je torej preplet duhovne in politične moči, vzajemna izmenjava koristi med državno oblastjo in »duhovno« institucijo. »Oblast z izdatnimi materialnimi spodbudami vključi Cerkev v svoj sistem vpliva – vsaj takšna je bila računica glavnih akterjev denacionalizacije kot stoodstotne naturalizacije – torej Lojzeta Peterleta, Janeza Janše, Petra Jambreka in drugih.«

Najprej se je pojavila, tako Srečo Dragoš, simbiotična korupcija – obe strani, tako državna kot cerkvena, imata od tega odnosa koristi, hkrati pa obe izgubljata legitimnost. Cerkveni vrh je torej posledično zavezan tistim političnim strankam, ki so izpeljale denacionalizacijo, kar povzroča kulturni boj, saj je Cerkev kot civilna institucija izbrala eno politično stran. Vendar ima tudi sama probleme. »Osnovna težava je bogastvo, pridobljeno z denacionalizacijo in drugimi proračunskimi ugodnostmi, s čimer je vrh Cerkve dokončno postal neodvisen od vernikov. Od tod izvira naraščanje tako teološke kot legitimnostne distance med navadnimi verniki in vrhom. Na koncu pa se izgublja evangelijska drža. Cerkev ne nastopa več kot glas revnih, ampak kot del oblasti, ki se ji prilagaja, ko ima od nje korist. Zato Cerkev na Slovenskem ni več ’preroška’ (v smislu papeža Frančiška), pač pa oportunistična, kar vodi v sekularni klientelizem, v preplet duhovne in politične moči za ohranjanje statusa,« še pravi Dragoš. Glavni krivec za vse to pa ni Cerkev, glavni krivci so politične elite. »Glede ločitve cerkve od države ima škarje v rokah država (parlament), ne pa takšne ali drugačne taktike verskega vrha. Cerkev je prilagodljiva: vzame, kar lahko, kar ji je dopuščeno.«

Obrat v desno

Škof Andrej Saje je 26. oktobra, slab mesec pred referendumom o zakonu, ki bi omogočal pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, objavil posebno pismo, kjer je zagovornike zakona, torej vlado, koalicijske stranke, društvo Srebrna nit in druge, obtožil, da lažejo. »Ne nasedajmo lepim besedam, za katerimi se skriva legalizacija pomoči pri samomoru. To ni jezik resnice, temveč preoblečena laž.« Saje si je pomagal s svetopisemsko prigodo, z govorom na gori, kjer naj bi Jezus zbranim učencem dejal, »varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi«.

Škof torej s pomočjo svetopisemskih prigod in naukov nasprotuje zakonu, ki uvaja pravico do dostojnega slovesa. Vsebina zakona naj bi bila civilizacijski zdrs, ki spodkopava svetost življenja, zavrnitev zakona pa način, kako naj bi kot skupnost »ohranili človeški obraz«. Da nekateri umirajoči v trpljenju ne vidijo nobene poti do odrešenja, ga ne moti. Ne moti ga niti, da naj bi bog dal ljudem svobodo, kako živeti, in jim prepustil, kot bi dejal krščanski teolog Hans Küng, odgovornost za zavestno odločitev o načinu in času smrti. Ne moti ga niti, da vsi verniki ne podpirajo cerkvenih naukov o svetosti življenja. Sajetovo pismo je izključujoče in žaljivo, enako je z besedami škofa Petra Štumpfa, ki trdi, da tisti, ki ne podpirajo življenja, v Cerkvi nimajo kaj iskati.

Ko škofje svarijo pred nevarnostjo kulturnega preloma in čaščenja smrti, pri čemer za te trditve ne ponudijo dokazov, priznavajo, da Cerkev ne želi izgubiti nadzora nad verniki in družbo.

Večjega političnega zavzemanja Cerkve, vseh teh pohodov za življenje in pozivov h koaliciji zdravega razuma, pa ne moremo razumeti brez širšega konteksta, kjer se zdi, da se slovenska družba obrača na desno, v polje retradiconalizacije, v čas, ki naj bi ga nekoč že pustili za seboj.

»Obrat v desno, ki poskuša zožiti polja svobode, vzpostaviti in okrepiti stare spolne, seksualne, etnične, razredne in vse druge družbene hierarhije in privilegije, morda niti ne bi bil tako nevaren, če ne bi bil združljiv z neoliberalizmom,« opozarja Metka Mencin. »Kaj pa je pravica določene družbene skupine v primerjavi z velikimi načeli ohranitve ekonomskega reda, ki je neskončno poglobil in hkrati zamaskiral razredne razlike? V Sloveniji in drugih postsocialističnih državah ima ta obrat v desno še eno oporo več kot drugod: v legitimnosti antisocializma.« Del tega je tudi averzija do emancipacijskih dosežkov žensk, večjo enakopravnost je hitro mogoče razumeti kot nekaj nepravičnega, nekaj nenaravnega, četudi gre za izgubo privilegijev. »Dosežke emancipacijskih bojev nekateri razumejo kot kratenje svojih pravic, pri tem pa molčijo, da gre za pravice do privilegijev, da so torej utemeljene na neenakostih. To igranje žrtve je dobro uveljavljena taktika na desni.« In igranje žrtve je dobro uveljavljena taktika tudi na cerkveni strani.

Te spremembe niso nedolžne, ne le ker zmagujejo izključevalne politike in ker se vedno bolj posega v dostojanstvo človeka, pač pa se pojavlja še nekaj drugega, bolj zloveščega. Slovensko javno mnenje še ni klerikalno, še vedno zmaguje modernizem, a pravi problem je, kot opozarja Srečo Dragoš, drugje. »Slovensko javno mnenje je avtoritarno, avtoritarno v smislu sindroma, na katerega so opozarjali frankfurtski sociologi v zvezi z Weimarsko republiko pred drugo svetovno vojno. Porast avtoritarnih stališč in ksenofobije ne gre nujno v prid cerkveni konservativnosti, pač pa bolj verjetno v smer, ki je značilna za nemški prostor, torej povečevanje distance med konservativci in fašisti. Po drugi strani pa je res, da v zgodovini nikoli ni uspel fašizem, ki ne bi imel podpore Cerkve.«

Cerkev se je v Sloveniji odločila za integrativni model vključevanja v družbo, model, ki želi obvladovati vse življenje – od šolstva in kulture do politike in gospodarstva, model, kjer Cerkev nastopa kot institucija moči. Zato je podprla kapitalizem v najradikalnejših oblikah, zato nekritično podpira le nekatere politične stranke, zato nasprotuje svobodi in avtonomiji. Rada bi bila tako vplivna, kot je bila v času porajajoče se druge svetovne vojne. Pa tudi takrat Cerkve ni zanimal moralni in duhovni položaj, šlo je za fasado, prevaro, zanimala jo je politična participacija, tudi ekonomska. Danes je enako. Ko škof Saje svari pred nevarnostjo kulturnega preloma in čaščenja smrti, pri čemer za te trditve ne ponudi nobenega dokaza, priznava, da Cerkev ne želi izgubiti nadzora nad verniki in družbo. Pri čemer, in naj to razumejo kot pohvalo, tega niti ne skrivajo. Kljub usmeritvam, ki jih je podal koncil, bo tako med organizatorji volilne kampanje poleg laičnih katoliških organizacij sodeloval tudi Zavod za pastoralno dejavnost »Pridi.com«, ki ga je ustanovila župnija Ljubljana-Koseze. Zastopnik in hkrati odgovorna oseba za volilno kampanjo je Igor Dolinšek, duhovnik omenjene škofije. Dolinšek se bo torej v času kampanje iz dušnega pastirja prelevil v političnega aktivista.

Na referendumu bomo odločali o pomembnem zakonu. Odločali pa bomo tudi o tem, kam bo zavila slovenska družba. Bomo podprli klerikalizem ali pa bo moj glas prinesel tudi mojo odločitev?