Spomenka Hribar / Cerkvena protičlovečnost

Cerkev je danes s svojim naukom prisotna vsepovsod. Nima neposredne državniške oblasti, vendar si pomaga s »kapilarno prisotnostjo v družbi«. Ima fakulteto, ki je sestavni del univerze in črpa iz državnega proračuna, enako kot njene srednje šole, deloma vrtci; ima tudi medije, najbolj pa vpliva prek prižnic, od koder duhovniki s stališča Cerkve kot institucije obravnavajo politične in družbene probleme. Država subvencionira socialne in pokojninske dajatve za duhovnike. Cerkev organizira številne akcije, od pevskih zborov in pevskih festivalov naprej; država subvencionira Karitas, ki v imenu cerkvene dobrote pomaga revnim, skrbi za obisk vernikov po romarskih krajih, organizira predavanja, simpozije itn. Ni vedno uspešna, korektiv njenim ciljem je ustavno sodišče, vendar je njena ideologija z nasprotovanjem posameznim zakonskim predlogom ali idejam stalno prisotna. Če pa ji ne uspe, ima izgovor, da so krivi ateisti in komunisti, ki naj bi zavirali uspeh evangelijskih resnic in demokracije. Cerkev se torej ni odrekla novi evangelizaciji, beri rekatolizaciji, slovenskega občestva – ne samo vernikov, pač pa vse družbe.

Seveda je temeljni problem Cerkve tudi ta, da se še ni jasno opredelila in še vedno ni obsodila medvojne kolaboracije z nacifašizmom. Da ne govorimo o tem, kako so domobranci prisegli bogu, ne da bi se opredelili do lastnega nasilja nad partizani in civilisti. Povojne likvidacije so bile zločin, a tudi cerkvena stran med vojno ni bila nedolžna.

Je pa Cerkvi treba priznati, da je uspešna. Da zna nagovoriti ljudi, zna jih povezovati v skupnost. Tega je na levi strani političnega pola manj. Vzrok za njeno propulzivnost, ki ni vedno negativna, je tudi v tem, da levica ne organizira nobenih dejavnosti, kjer bi se ljudje zares počutili kot del skupnosti. Ljudje pa so lačni pripadanja, občutka skupnosti, stika, nečesa, kar bi jim dalo smisel; lačni so »duhovne hrane«, četudi ta pride v obliki religije.

Cerkev izrabi vsako priložnost za manifestacijo svojega vpliva na javnost. Tako se je »izkazala« pri predlogu zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, zdaj pa pri zakonu o medicinski pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: v obeh primerih gre za zanemarljivo majhno število ljudi, pa se jim vendar zdi primerno, da preprečijo srečo posameznikov (rojstvo otrok) ali ne ustavijo njihovega trpljenja (v primeru zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja). Cerkev vedno vleče nazaj, v čas predmoderne dobe.

Religiozni napad na avtonomijo človeka

Proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so 5. oktobra 2025 v Družini združeno nastopili predstavniki biblične supercivilizacije, religiozni dediči Abrahama. Človeka, ki je bil v imenu boga pripravljen zaklati lastnega sina: Binkoštna cerkev, Evangeličanska cerkev, Islamska skupnost, Judovska skupnost, Slovenska škofovska konferenca, Makedonska pravoslavna cerkev in Srbska pravoslavna cerkev, češ da izražajo »nasprotovanje vnašanju samomora s pomočjo v slovensko zakonodajo«. S tako formulacijo so jasno opredelili svoje stoletja trajajoče obsojanje (pospremljeno s takšnimi in drugačnimi kaznimi) ljudi, ki so si sami vzeli življenje, s čimer naj bi zagrešili umor samega sebe, torej kaznivo dejanje. Skratka: samousmrtitev so razglašali – in jo očitno še vedno – za samomor. Spodleteli poskus samousmrtitve, uresničitve želje po končanju življenja, ki je postalo neznosno, so razglašali za nekaj religiozno grešnega in moralno spornega, pa tudi za pravno kaznivo dejanje.

Cerkev se ni odrekla novi evangelizaciji, beri rekatolizaciji, slovenskega občestva – ne samo vernikov, pač pa vse družbe.

In kaj današnji verski funkcionarji, ki jih je zbrala katoliška klerikalna hierarhija, predlagajo neznosno trpečemu, ki si želi zaradi prevelikega telesnega ali duševnega trpljenja umreti? Torej namesto samousmrtitve? »Namesto uvajanja možnosti za predčasno končanje življenja moramo vlagati v paliativno in družbeno skrb za najbolj ranljive.« Trditev je nesmiselna, saj izhaja iz treh povsem napačnih predpostavk.

Prva je, da si paliativna skrb in prostovoljno končanje življenja nasprotujeta. To ne drži, saj nuja pa končanju lastnega življenja nastopi šele, ko paliativna oskrba odpove, ko na primer z »običajnim« odmerkom morfija ni več mogoče lajšati neznosnega trpljenja. Paliativna oskrba in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja si torej ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta. Gre za IN, ne pa za ali/ali.

Druga napačna predpostavka je, da gre ob pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za pomoč »ranljivim« – ne gre za pomoč ranljivim, temveč že ranjenim. Ne gre za pomoč najbolj ranljivim, temveč za pomoč skrajno ranjenim: ranjenim z neznosno bolečo smrtno rano.

Tretja napačna predpostavka pa je, da gre pri samousmrtitvi zaradi neznosnega trpljenja za »predčasno končanje življenja«, saj ne gre za predčasno končanje, marveč za končanje ob pravem času – a pred tako imenovano naravno smrtjo. V okviru sodobne medicine namreč naravne smrti ni več; obstaja le nenaravno podaljševanje življenja in s tem trpljenja oziroma trpinčenja.

Dandanes je zato treba pojem naravnosti razširiti. Tudi spočetje z umetno oploditvijo, zoper katero so cerkve pred leti tako vehementno nastopale, je navsezadnje nekaj naravnega. Mar ni tudi življenje, spočeto z umetno oploditvijo, nekaj svetega? Če ne bi bilo, se pri teh otrocih, rojenih s pomočjo umetne oploditve, na svetost življenja in druge pravrednote svetovnega etosa sploh ne bi mogli sklicevati. Enako je tudi z dostojanstvom človeka, izhodiščno vrednoto pri pomoči ob prostovoljnem, natančneje, zaželenem samokončanju življenja. Kot je s svojo knjigo o evtanaziji dokazal Hans Küng, svetovno znani katoliški teolog in svetovno priznani zagovornik, na podlagi Nove zaveze, prostovoljnega končanja življenja v brezizhodnem položaju. In kakor je v svoji ekspertizi že pred tridesetimi leti poudaril nekdanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik Komisije RS za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj.

Potemtakem se je ob grozeči ozkogledosti in ozkosrčnosti slovenskih klerikalcev treba ozreti le čez naše meje, pa se nam bo odprlo. Ali kot je za Demokracijo dejal akad. prof. dr. Marko Noč: »Namesto da bi pogledali čez Karavanke in preslikali ustrezne rešitve, mi raje znova izumljamo toplo vodo.« Če bomo pogledali čez mejo proti severu v Avstrijo in nato proti zahodu, bomo namreč videli, da več kot polovica zahodnoevropskih držav zakone o pomoči pri končanju življenja že ima. Imajo jih tudi najbolj katoliške države med njimi: ne samo Avstrija in Španija, ampak tudi druge. Kajti krščanski nauk, oprt na zapoved, naj ljubimo bližnjega kakor samega sebe, terja, da mu, če ne more več prenašati neznosnega trpljenja in s tem življenja, pomagamo. Da navsezadnje mimo pomislekov slišimo njegov klic na pomoč, čeprav se nam to sprva zdi nemogoče. Ne samo tedaj, ko je to njegov klic po življenju, ampak tudi ko gre, v skrajni sili, za njegov klic po lastni smrti. Šele tedaj bo naša vest mirna.

Če bi bili klerikalci dobrega srca in dobronamerni, bi lahko že zdavnaj oblikovali svoj zakon o pomoči pri samokončanju življenja neznosno trpečih. Vključujoč vse potrebne varovalke pred zlorabami. In upoštevajoč opozorilo Roka Miheliča (Slovenski čas), da uvedba pomoči »brez sočasnega izboljšanja paliativne oskrbe tvega etično in družbeno spornost, saj lahko bolnike potisne v odločitev za smrt zaradi pomanjkanja ustrezne podpore za dostojanstveno življenje«.

V okviru sodobne medicine naravne smrti ni več; obstaja le nenaravno podaljševanje življenja in s tem trpljenja oziroma trpinčenja.

Ključen je poudarek na dostojanstvenem življenju oziroma na dostojanstvu človeka. Saj svetost življenja brez človekovega dostojanstva, kot vemo iz evangelijev, izgubi svojo svetost.

Permanentna apologija kolaborantstva

Klerikalni vrh v Rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem kolaboracije z okupatorjem ni zagovarjal samo med drugo svetovno vojno, ampak jo zagovarja, celo vsiljuje še danes. Ob tem pa brez zadržkov objavlja stališča, kakršno je bilo na primer natisnjeno v Družini: »Očeta sem dvakrat videl jokati: ko je v Ameriko dobil telegram o mamini smrti. Drugič pa v Rogu, ko je padel na kolena in jokal za svojimi pobitimi prijatelji, vrnjenimi s Koroške. Zdaj sem že tretjič tukaj; vsakič, ko prideš, boli, da se je vse to zgodilo že po koncu vojne. Revolucija, državljanska vojna je prinesla nasilje, a se je to dogajalo že po koncu vojne!« Ogorčenje je upravičeno. A je, žal, zgolj enostransko. Cerkvena glasila o krvavem domobranskem nasilju med (državljansko) vojno molčijo. Zamolčujejo pa tudi dejstvo, da se je povojni komunistični zločin nad vrnjenimi domobranci zgodil tudi zato, ker so domobranci že po koncu vojne prav tako zagrešili krvavi zločin nad partizani. Ko bi morali 10. maja 1945 domobranci na Koroškem partizanom v sestavu mednarodno priznane jugoslovanske vojske pod vodstvom vlade Šubašič-Tito predati orožje, so jih ob pomoči nacistov na čelu z esesovskim generalom Rösenerjem, ki je še razpolagal s tanki in topovi, zaustavili na mostu čez Dravo, jih veliko pobili in tako onemogočili slovensko osvoboditev Celovca. Je kdo od klerikalcev obsodil ta pokol?

Domobranci na Koroško niso zbežali, da bi tam ostali, marveč zato, da bi tam kolaborantsko zamenjali svoje »zaveznike« Nemce z Angleži, in se nato, ko bi ti napadli Jugoslavijo, zmagoslavno vrnili v Slovenijo ter pobili »komuniste«. Kljub temu da so jih Angleži razorožili, so na Koroškem ob pomoči katoliških kuratov eksercirali. Angleži so jih vrnili Titu, ker je zagrozil, da bo, če bodo skupaj z Angleži napadli Slovenijo, Sovjetsko armado spustil do Trsta. Domobransko koloborantstvo v povezavi z Rimskokatoliško cerkvijo sicer ni bilo nič posebnega, saj se je začelo že ob začetku pokristjanjevanja, v osmem stoletju. Nekaj posebnega, že kar strašljivega, pa je, da klerokatoliška hierarhija to kolaborantstvo še danes ne samo zagovarja in časti, ampak ga prek vojaškega vikariata v Slovenski vojski še zmerom tudi izkorišča, torej uporablja.

Poglejmo na primer emblem Duhovne oskrbe v Slovenski vojski. Pred nami je odprta knjiga, na njej križ, spodaj pa številka 745. Kaj pomeni ta številka? Odgovor vikariata se glasi: »Letnica v simbolu (745) nas povezuje s krstom prvih karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja.« Gorazd in Hotimir sta bila bavarska talca. Bavarci so ju vzeli staršem, ju odpeljali na Bavarsko v samostan, jima prepovedali verovati, kot sta verovala oče in mati, ter govoriti slovensko. Šele ko so ju prevzgojili in krstili, so ju vrnili: poslali so ju v Karantanijo, da bi jo prek njiju lahko bolje obvladovali. Najprej in predvsem versko, saj so hkrati z njima v Karantanijo poslali tudi misijonarje, tj. pokristjanjevalce oz. pokrščevalce. Vse to pomeni, da zdaj, v samostojni Sloveniji, katoliški vikariatski simbol Slovenske vojske slavi datum bavarske vojaške in katoliško-duhovne pokoritve prednikov Slovencev.

S tem pa tudi vse tisto krvavo nasilje, ki sta ga opisovala France Prešeren in Simon Gregorčič. Prešeren (Uvod v Krst pri Savici): Končano njuno je in marsiktero / življenje, kri po Kranji, Korotani prelita / napolnila bi jezero. Gregorčič: In prišli so, krstiti jih želeč, / v levici križ, a v desnici meč! / In dede naše so krstili / sred dednih širnih njih planjav; / a ko so krst zvršili / naš dom je bil in tuji meč krvav. – / A križ? Nanj dedov so prostost pribili.«

Vojaški vikariat Slovenske vojske pa kakor da o vsem tem ne ve ničesar. Še manj klerokatoliški veljaki nad njimi. Najmanj, in kar je najbolj žalostno, pa vrhovni poveljniki Slovenske vojske ali predsedniki Republike Slovenije. Kakor da bi bili slepi za rekatolizacijo, ki jo s svojo »duhovno oskrbo« (vključujočo ideološko indoktrinacijo) izvaja – vse do krščevanja vojakov in članov njihovih družin – katoliško in protestantsko duhovništvo pod okriljem Slovenske vojske. Da o božjepotnem organiziranju in podobnem sploh ne govorimo.