V središču / Ljudje v belem

Upokojeni zdravnik dr. Božidar Voljč že več kot desetletje predseduje državni komisiji za medicinsko etiko, ki je kot posvetovalno telo ministra za zdravje pristojno dajati mnenja in soglasja ob etičnih dilemah v medicini. Uradno je bila ustanovljena leta 1995, ko jo je pod okrilje zdravstvenega ministrstva pripeljal ravno Voljč, takrat minister za zdravje, njeno vodenje pa je prevzel danes pokojni zdravnik in akademik dr. Jože Trontelj. Ta je komisiji predsedoval skoraj polnih dvajset let, od leta 1995 do leta 2013, in v tem času na račun svojih pogosto konservativnih stališč močno zaznamoval odnos zdravnikov do velikih etičnih vprašanj, kot so reproduktivne pravice žensk in evtanazija. Njegovo dediščino sta Voljč in komisija v veliki meri nadaljevala.

Trontelj je bil zaveden kristjan. Splav se mu je zdel etično sporen, razen v primerih hude okvare plodu ali drugih zdravstvenih zapletov. Prepričan je bil, da oplojena jajčna celica, torej kupček celic, pomeni človeško življenje, čeprav na samem začetku, zato je vredno človeškega dostojanstva od spočetja in vse do (naravne) smrti. Njegova prepričanja so prišla do izraza tudi pri vodenju komisije, denimo ob referendumskem vprašanju o umetni oploditvi samskih žensk leta 2001, ko je komisija pomagala oblikovati vprašljivo definicijo neplodnosti, na katero se je lahko zanašalo zdravništvo, ki je nasprotovalo zakonu. In sicer da naj bi bilo neplodnost mogoče ugotavljati samo pri paru in ne posamezniku, ženska, ki nima moškega partnerja, pa zato ne more biti medicinsko upravičena do postopka umetne oploditve. Hkrati pa je Trontelj skupaj z drugimi izpostavljenimi zdravniki svaril pred domnevnimi stranpotmi in tako imenovano težavo »spolzkega klanca«, češ da bi liberalizacija pravice do umetne oploditve lahko vodila vse od razmaha nadomestnega materinstva in trgovanja z otroki do izvajanja neetičnih poskusov na zarodkih.

Psihologinja dr. Mirjana Ule, ki je bila takrat članica komisije, je pred referendumom v Sobotni prilogi Dela zapisala, da so zdravniki v komisiji radi posegali po argumentih proti zakonu, ki so izhajali iz njihovih osebnih predsodkov. Med argumenti, ki jih je bilo mogoče slišati, je bil na primer ta, da zakon nasprotuje pravici do biološkega starševstva otroka. Ali pa, da bi bil otrok, ki ne bi živel v klasični družini z biološkim očetom in materjo, ogrožen v svojem psihosocialnem razvoju in oblikovanju samopodobe. Ter celo, da bi umetna oploditev samskih žensk lahko iz otroka naredila zgolj sredstvo za doseganje drugih ciljev, denimo zapolnitve duševnih in socialnih pomanjkljivosti nekaterih žensk.

Skoraj tako enotno, kot je zdravništvo nastopilo proti zakonu o umetni oploditvi samskih žensk, nasprotuje zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Podobne zadržke so v komisiji ponovili dobrih deset let kasneje, leta 2012, tik pred referendumom o družinskem zakoniku, ki je poskušal izenačiti pravice istospolnih z raznospolnimi pari. V svojem stališču je takrat komisija zapisala, da bi posledice spremembe pojma družine in zakonske zveze iz življenjske skupnosti moža in žene v življenjsko skupnost dveh oseb lahko »segle na številna področja, da niso v celoti predvidljive in da ni verjetno, da bodo vse otrokom v prid«. Prav tako, ne glede na drugačne trditve velike večine psihologov, da »nimamo dokazov, da so vse raznovrstne skupnosti odraslih in otrok enako uspešne, enako varne in za otrokov razvoj enako ugodne«. Predvsem pa je komisijo zaskrbelo, da bi se s sprejetjem zakona lahko »znova okrepili pritiski, da se biomedicinska tehnologija umetne oploditve, razvita za pomoč heteroseksualnim parom, ki so neplodni iz medicinskih razlogov, uporabi za medicinsko neupravičen namen«.

Vseh teh argumentov se dobro spominja upokojeni zdravnik dr. Dušan Keber, ki je bil v času sprejema novele zakona o umetni oploditvi in nato njeni zavrnitvi na referendumu zdravstveni minister. »Pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo je Cerkev nasprotovala postopkom, ki omogočajo rojstvo zunaj naravne poti, saj je življenje dar Boga, ne človeškega posega,« pravi. »Zdravniki pa so zavračanje omejili na samske ženske, češ da je njihovo poslanstvo zdravljenje in da pri ženskah brez partnerja ni mogoče dokazati neplodnosti.« Povsem zedinjeni pa sta bili obe strani v konservativnem prepričanju, da »medicina ne bi smela ustvarjati družin brez očeta«.

Ta naveza je, pod patronatom desnice, leta 2001 pomenila padec novele zakona, ki je poskušala odpraviti uzakonjeno diskriminacijo obstoječega zakona, sprejetega leto prej pod vlado Andreja Bajuka, ki je pravico do umetne oploditve izrecno omejila na moškega in žensko v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Miniti je moralo 23 let, da je ustavno sodišče ugotovilo neustavnost tega zakona in od državnega zbora zahtevalo njegovo spremembo. Zakon, ki ga je državni zbor potrdil že junija, pa je zaradi prizadevanj »borca za tradicionalne družine« Aleša Primca spet obtičal na ustavnem sodišču in še zmeraj ni začel veljati.

Skoraj tako zelo enotno, kot je zdravniški stroki uspelo nastopiti v nasprotovanju temu zakonu, nasprotuje danes zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem bodo volivci odločali na referendumu 23. novembra. Ta uvaja pravico do pomoči pri samomoru za neznosno trpeče bolnike, ki bodo lahko po opravljenem postopku pred posebno komisijo prejeli smrtonosno učinkovino in si jo nato vnesli sami. Ne uvaja torej pravice do evtanazije, pri kateri bi učinkovino vnesla druga oseba, na primer zdravnik. A oba, katoliška cerkev in zdravništvo, obema možnostma nasprotujeta, že odkar v Sloveniji na to temo potekajo razprave.

Zdravniški vrh s prstom kaže na mnenja državne komisije za medicinsko etiko, kodeks zdravniške etike in Hipokratovo prisego, kot bi bili biblija.

Leta 1997, ko je v ameriški zvezni državi Oregon začel veljati zakon o dostojni smrti (Death with Dignity Act), je državna komisija za medicinsko etiko v skrajnih primerih dopustila možnost pasivne evtanazije, ki pomeni opustitev oziroma prekinitev zdravljenja bolnika. Trontelj pa je v pojasnilu k mnenju, ki je bilo tega leta objavljeno v Zdravniškem vestniku, zapisal, da se človeškemu življenju »pripisujeta poseben pomen in vrednost. Prepoved ubijanja je eden od temeljnih kamnov naše civilizacije. Lahko je predvideti, da bi legalizacija usmrtitev bolnikov usodno načela to vrednoto in s tem tudi odnos do posameznika.« In opozoril, da bi ob legalizaciji prostovoljne komisije lahko, po načelu »spolzkega klanca«, prišlo tudi do prisilnih usmrtitev in zlorab. Ves ta čas in še danes pa so ob razpravah vztrajale tudi primerjave z množičnimi poboji s prisilno evtanazijo v času nacistične Nemčije. Podobno je zdravništvo zatrlo razpravo po prelomu tisočletja, ko so korake proti liberalizaciji pomoči pri samomoru naredili na Nizozemskem in v Belgiji, in nato okoli leta 2015, ko se je vprašanje evtanazije spet odprlo ob »aferi Radan«, ko je bil zdravnik dr. Ivan Radan med drugim osumljen, da je z uporabo zdravil povzročil predčasno smrt več terminalno bolnih pacientov. Tedaj sta se v državnem zboru na seji, ki jo je predlagal takratni poslanec Jani Möderndorfer, sestala odbor za zdravstvo in komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. A je bil predlagan sklep, da bi bilo o vprašanju evtanazije treba pripraviti širšo javno razpravo, po večurni razpravi v parlamentu z veliko večino glasov zavrnjen.

Tri leta kasneje se je s pobudo, naj Slovenija sistemsko uredi človekovo pravico do smrti, na državni zbor obrnil pokojni akademik dr. Janko Pleterski, ki si je zaradi hudega poslabšanja svojega zdravja želel umreti. A sprejema takšnega zakona ni nikoli dočakal. Njegova prizadevanja je nadaljeval sin, dddr. Andrej Pleterski, ki je tudi glavni pobudnik zakona, o katerem bodo volivci odločali na referendumu. Ob tem pa se je spet prebudil zdravniški aparat, ki je tej pravici nasprotoval ves ta čas. Državna komisija za medicinsko etiko, takrat že pod vodstvom Božidarja Voljča, je leta 2018 zapisala, da »evtanazija spreminja tako razmerje med zdravnikom in bolnikom kot tudi temeljno zdravnikovo poslanstvo, ki je ohranjanje življenja. Spreminja zdravnikov odnos do življena bolnikov in odpira prostor zlorabam, ki jih je težko nadzorovati ali preprečevati.« Julija letos pa je ob predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zapisala, da ta, kljub izključitvi evtanazije, »pomislekov v ničemer ne spreminja«.

Podobno na okopih vztraja praktično ves zdravniški vrh, od Zdravniške zbornice, Slovenskega zdravniškega društva, Slovenske medicinske akademije in drugih združenj, ki s prstom kažejo na mnenja državne komisije za medicinsko etiko, kodeks zdravniške etike in Hipokratovo prisego, kot bi bili biblija. Njihova stališča pa spet močno sovpadajo s stališči katoliške cerkve. »Obe strani poudarjata svetost življenja – Cerkev ga razume kot izključno božjo pristojnost, zdravniki pa kot temelj svojega etičnega poslanstva,« pravi Keber, ki je bil pisec osnutka zakona in velja za enega njegovih glavnih zagovornikov. »Nobena stran pa ne priznava svetosti življenja v liberalni različici: da ima življenje res izjemno vrednost, ne pa absolutne, saj se ta vrednost izgubi, ko življenje postane neznosno breme brez možnosti dostojanstva.«

Zakaj je tako? Keber pravi, da na podobnost stališč »verjetno vpliva tradicionalni konservativizem zdravnikov in visok delež verujočih med njimi, pa tudi podoben paternalističen pogled na človekovo avtonomijo«. Filozof dr. Friderik Klamper, ki je zadnjih 25 let pogosto sodeloval v razpravah na to temo, pa je ocenil, da je bila »medicina v starem režimu edini promocijski kanal za ambiciozne ljudi«, zato se je zanjo »odločilo v povprečju veliko ljudi s konservativnim svetovnim nazorom«. Takšni ljudje še zmeraj obvladujejo zdravniški vrh, v zdravstvu pa vztraja močan princip mentorstva, ki zdravnikom omogoča napredovanje v poklicu – zato je odmikov v stališčih bolj malo oziroma so ta praviloma tiha.

Prav tako ni jasno, koliko zdravnikov zares nasprotuje zakonu. Leta 2019 je interdisciplinarna skupina izpeljala anketo med zdravniki družinske medicine, ki je pokazala, da bi manj kot polovica zdravnikov odklonila pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ne glede na okoliščine, kar pomeni, da bi bila dobra polovica pripravljena ponuditi pomoč. Ker gre zgolj za zdravnike družinske medicine, je Andrej Pleterski pred lanskim posvetovalnim referendumom predsednico Zdravniške zbornice dr. Bojano Beović vprašal, ali nameravajo na to temo narediti tudi širšo anketo med zdravniki. A takšne ankete do danes niso izvedli.

Zdravniki si sicer močno prizadevajo, da bi svoj ethos prenesli na nove generacije. Trontelj je denimo na predavanju Pravica do življenja od spočetja do naravne smrti leta 2012 na Teološki fakulteti opisoval, da je imel večkrat priložnost predavati študentom medicine v Mariboru o odločitvah ob koncu življenja. »Na začetku predavanja sem jih vprašal, kdo med njimi je za to, da bi tudi v Sloveniji zakonsko dovolili evtanazijo. Predzadnjič se je dvignil gozd desnic, morda niti ena ni ostala na mizi,« je povedal. »Po uri predavanja, v katerem sem navedel po mojem mnenju nadvse prepričljive razloge zoper legalizacijo evtanazije, sem prosil za ponovno glasovanje. Še vedno se je dvignila tretjina rok. Študentom sem povedal, da so me razočarali.« Podobno so študente ljubljanske Medicinske fakultete pred tveganji, ki bi jih lahko prinesel zakon, strašili zdravniki tudi pred lanskim posvetovalnim referendumom na to temo. O vprašanjih evtanazije in pomoči pri samomoru so na fakulteti organizirali skoraj peturni seminar.

Med mladimi zdravniki, ki so razmišljali podobno kot zdravniški vrh, je bil nekoč tudi Keber. »Bil sem prevzet nad določili zdravniške etike in obenem zaveden z napačnim enačenjem ’dobre smrti’ z nacistično evgenično zakonodajo. Postopoma sem spoznaval, da na etiko gledam preozko: omejeno na poklicna pravila svoje stroke, ki pa se skozi zgodovino nenehno spreminjajo,« pravi. »Danes se mnogo več zdravnikov kot nekoč strinja, da zdravnik, ki pomaga umreti trpečemu bolniku, ne zanika svojega poslanstva, temveč spoštuje človeško dostojanstvo. Po teh pogledih zdravniška etika ne more biti absolutno zavezana varovanju biološkega življenja, temveč varovanju pacienta kot osebe – z njegovim dostojanstvom, voljo in trpljenjem vred.«

»Ne ugovarjam tistim, ki verjamejo, da je njihovo življenje nedotakljivo tudi njim samim, pa čeprav za ceno trpljenja. Ugovarjam pa temu, da to stališče vsiljujejo drugim. Sprejemam tudi nekatere pomisleke, ki kljub številnim zakonskim varovalkam narekujejo dober nadzor nad izvajanjem zakona, ne pomenijo pa razloga, da bi zakon zavrnili.« Če družba po odprti in premišljeni razpravi sprejme zakon, potem zdravniki kot del te družbe ne morejo imeti zadnje besede, temveč morajo, ob možnosti uveljavljanja ugovora vesti, to demokratično odločitev spoštovati, je prepričan Keber. »V demokratični družbi je zakonodaja namreč rezultat javne etike, ne poklicne morale ene skupine ali verske dogme.«