Borze ni več / Ogrožen »peskovnik« privatizacije

V državnem zboru je prejšnji teden potekala nujna seja odbora za finance na temo Ljubljanske borze, konkretno njene nove verjetne lastnice, tj. državne hrvaške agencije Fina, in posledične »ogroženosti nacionalnih interesov Republike Slovenije«. Gre za žalosten epilog še ene privatizacijske zgodbe, ki se je začela že leta 2008, posebna pa je zgolj v tem, da so tokrat vznemirjeni tudi akterji, ki so desetletja promovirali tuje lastništvo in služili z (raz)prodajami našega premoženja – zdaj je namreč ogrožen njihov »peskovnik«.

Ljubljanska borza, na kateri se je prvič trgovalo avgusta 1924, in sicer z vrednostnimi papirji, lesom in žitom, že dolgo ni več »naša«.

Leta 2008, v času Janševe vlade in nastajajoče globalne finančne krize, jo je prevzela dunajska Wiener Börse. Ta je junija 2008 sklenila dogovor z več kot dvajsetimi takratnimi delničarji, tj. bankami in borzno-posredniškimi družbami, in jim za skupaj 81-odstotni delež borze plačala 37,6 milijona evrov. Deleže so takrat brez zadržkov prodale državne banke NLB, NKBM in Abanka ter številne družbe, za dober milijon evrov tudi Ilirika, katere lastnik Igor Štemberger je zdaj močno zaskrbljen zaradi aktualnega dogajanja. Nekaj lastnikov, ki so imeli v letu 2008 petino delnic borze, med njimi Probanka, Publikum, Petrol, Poteza, Perspektiva, sprva Dunajčanom delnic ni želelo prodati – a ne zaradi skrbi za nacionalni interes, pač pa »zlasti v želji po še višjem izkupičku«, je takrat pisal Dnevnik. Pozneje so delnice tudi oni prodali.

Vodilni dunajske borze so se ob prevzemu pred 17 leti predstavljali kot dolgoročni strateški lastniki naše borze, finančni časopis Finance je prodajo opisoval v slogu še dobro, da smo borzo ustanovili, da smo jo lahko tako dobro prodali, med redkimi manj evforičnimi pa je bil finančnik Draško Veselinovič, ki je bil sicer navdušen nad visoko kupnino, a je hkrati obžaloval, da smo morali borzo, pri zagonu katere je leta 1989 (po 50-letnem premoru) sodeloval, prodati, ker nismo uspeli sestaviti strategije, kaj z njo. Vizionarska je bila takratna komentatorka Dela Mija Repovž: »Le zakaj Avstrijci v skrbi za razvoj trga svoje borze niso prodali? Vprašanje je seveda retorično. Nekateri bi pač radi, da znova postanemo kočijaži. Tako pač je. Dunaj ima v nasprotju s kratkovidno Ljubljano strategijo, ki sledi dolgoročnim ekonomskim in geostrateškim ciljem.«

S prodajo Ljubljanske borze leta 2008 je bil vpliv na njeno lastništvo zapečaten. Leta 2015, torej po sedmih letih, v katerih se je zgodila velika finančna kriza, so Avstrijci Ljubljansko borzo prodali, in sicer Zagrebški borzi, neuradno za milijon do dva milijona evrov. Iztržili so torej le štiri odstotke kupnine, plačane leta 2008. Formalni razlog za umik Dunajčanov je bil »strateško prestrukturiranje skupine CEESEG, ki ji pripada dunajska borza«, dejansko pa so se umaknili iz premalo donosnih in premajhnih trgov. Na Ljubljanski borzi je bilo leta 2015 za 393 milijonov evrov prometa z vrednostnimi papirji, leta 2008 pa čez 1,2 milijarde evrov; v osemletnem obdobju 2008–2015 je Ljubljanska borza pet let poslovala z izgubo.

Ko so leta 2015 Hrvati kupili Ljubljansko borzo za drobiž, so se oglašali redki, iz finančnega sektorja je bilo recimo slišati le, da bi bilo bolje, če bi bila kupec Frankfurtska borza, saj je Zagrebška borza enako (ne)likvidna in obrobna kot ljubljanska. Iz arhiva recimo izhaja, da se je že omenjeni Igor Štemberger, ki so ga na Menedžerjevi lestvici najbogatejših Slovencev leta 2008 opisali kot »enega zmagovalcev tranzicijskega borzništva« (tedaj je imel 66,8 milijona evrov premoženja), ob prenosu borze v roke Hrvatov recimo ukvarjal z bronastim bikom, ki ga je kupil iz stečajne mase mesno-predelovalne družbe MIP. Kip kiparja Janeza Boljke, ocenjen na 200 tisoč evrov, je kupil za 89.350 evrov in ga iz Kromberka pripeljal pred stavbo Ilirike na ljubljanskem Bavarskem dvoru, kjer stoji še danes.

Zaradi lastništva Ljubljanske borze so danes vznemirjeni celo akterji, ki so desetletja promovirali tuje lastništvo in služili z (raz)prodajami premoženja – zdaj je namreč ogrožen njihov »peskovnik«.

O Ljubljanski borzi se v slovenski javnosti zadnje desetletje, odkar je v lasti Zagrebške borze, ni veliko govorilo, širša javnost je zaupanje v borzne naložbe izgubila zlasti v sanaciji bank 2013/14, ko so bile izbrisane delnice banke Nova KBM, ki jih je država ljudem prodajala decembra 2007. Borza zadnjih deset let posluje z dobičkom, ki ni visok, a si ga Zagrebška borza stalno v celoti izplačuje prek dividend: skupaj so si izplačali dobrih 674 tisoč evrov, zgolj lani celoten čisti dobiček v višini 100.181,50 evra. Tudi sicer večjih premikov na naši borzi, kjer kotira 17 delnic in je zaposlenih 13 ljudi, ni bilo, promet je recimo lani po več letih presegel pol milijarde evrov (505 milijonov evrov), kar pa je, če pogledamo iz druge perspektive, zgolj dvakratnik lanskega prometa trgovin Jager. Letos je promet v desetmesečju še višji, 728 milijonov evrov.

In kaj Ljubljanski borzi grozi zdaj? Zakaj so poslanci SD, Svobode in Levice sklicali nujno sejo odbora za finance in citirali zdaj očitno zaskrbljenega tranzicijskega borznika Igorja Štembergerja, ki se sprašuje: »Ali se lahko soočimo s tem, da bodo izdajatelji kotirali v Zagrebu, da bodo delničarji dobili izplačila iz Zagreba in da lahko preselijo centralni register vrednostnih papirjev v Zagreb?« 

Pomemben premik se namreč napoveduje na Hrvaškem: 1. avgusta letos je prevzem Zagrebške borze napovedala hrvaška državna agencija Fina, 29. avgusta pa ji je zeleno luč za prevzem dal tudi že hrvaški finančni regulator Hanfa. Fina opravlja zelo širok spekter storitev, ki so pri nas razdeljene na več institucij, od Ajpesa, Finančne uprave in Banke Slovenije do nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-Certa. Med drugim upravlja plačilne transakcije, vodi poslovne in druge uradne registre, izdaja digitalne certifikate in je lastnica centralne hrvaške klirinške družbe, ki skrbi za poravnavo transakcij na kapitalskih trgih. V Fini, ki že ima deset odstotkov Zagrebške borze, napovedujejo, da bi prevzem borze omogočil »povezovanje ključnih institucij infrastrukture in ustvarjanje sinergij za krepitev hrvaškega kapitalskega trga«. Poleg Fine je imela Zagrebška borza konec oktobra čez 200 delničarjev, večinoma fizičnih oseb z nekaj delnicami, šest največjih lastnikov, zlasti bank, pa skupaj nadzoruje 51 odstotkov borze.

Povod za nedavno sejo odbora za finance je torej očiten: z lastniškim prevzemom Zagrebške borze bi Fina dobila nadzor nad Ljubljansko borzo in jo v korist razvoja hrvaškega kapitalskega trga lahko pustila v ozadju. Da Fina s tem ne bi prvič ovirala »interesov slovenske države«, je na seji opozorila poslanka Svobode Andreja Kert in poudarila, da je Hrvaška po razpadu Jugoslavije zavrnila odgovornost za varčevalce Ljubljanske banke in hkrati preprečila, da bi ta banka na Hrvaškem od hrvaških podjetij izterjala dolgove, ključno vlogo pri tem pa je odigral ravno Zavod za plačilni promet, predhodnik Fine. Po mnenju Andreje Kert in poslancev koalicije naj bi bila zato vprašljiva zagotovila aktualnega hrvaškega finančnega ministra Marka Primorca, da Hrvaška podpira razvoj slovenskega kapitalskega trga; razmišljati bi morali o odkupu borze. V gradivu za sejo so celo citirali zdaj očitno zaskrbljenega Igorja Štembergerja.

A na seji odbora se je nato razvil precej bizaren scenarij. Državna sekretarka finančnega ministrstva Nikolina Prah je razložila, da se noben strateški dokument v državi ne ukvarja z lastništvom borze, niti marca 2023 sprejeta (prva v zgodovini) strategija razvoja kapitalskega trga, čeprav je ravno borza ključna za izvedbo te strategije. Kot edino institucijo, ki ima v nastali situaciji sploh besedo, je navedla Agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP), ki lahko odloči o (ne)izdaji dovoljenja Fini za posredni kvalificiran delež v naši borzi. A ko so sejo zaprli za javnost, da bi lahko povabljene institucije, od Slovenske obveščevalno-varnostne agencije do Sklada za nasledstvo, razkrile dodatne pomembne podatke z oznako tajnosti, se je izkazalo, da ravno predstavniki agencije za trg vrednostnih papirjev na zaprtem delu ne morejo ostati, ker niso pooblaščeni za dostop do tajnih informacij.

Seja odbora se je kljub vsemu končala z dvema sklepoma: s prvim so vladi naložili, da preuči vpliv Fine kot posredne lastnice borze na trg slovenskega kapitala in ukrepa, če je potrebno, z drugim sklepom pa so vladi priporočili uvrstitev Ljubljanske borze med kritično infrastrukturo, torej med institucije s posebnim statusom, spremljanjem in zaščito.

Ob vsem je zanimivo, da je bil finančni minister Klemen Boštjančič v Zagrebu ravno konec avgusta, torej v dneh, ko je Fina dobila zeleno luč hrvaškega regulatorja za prevzem Zagrebške in prek nje Ljubljanske borze. Še več: s hrvaškim kolegom Primorcem in predstavniki še šestih držav (Slovaške, Poljske, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Severne Makedonije) je podpisal poseben memorandum, namenjen »krepitvi regionalnega bazena kapitala, povečanju likvidnosti trgov in izboljšanju dostopa do mednarodnih vlagateljev«.