V središču / Kdo kupuje koga?

Predsednik državnega sveta Marko Lotrič, sicer predsednik stranke Fokus, ki je del konservativnega bloka skupaj s SDS, je ta teden ponovil mantro, ki jo poslušamo že vse leto. In sicer da podjetniki Slovenijo zapuščajo, da se podjetja zaradi »nestabilnega poslovnega okolja« selijo iz naše države, predvsem na Hrvaško, pa tudi v Avstrijo in Italijo, kjer so davčne obremenitve nizke ter podjetniki dobrodošli in bolj cenjeni. »In mi smo s tem izgubili, po ocenah petih slovenskih delodajalskih organizacij, vsaj 20 tisoč zaposlitev,« je dejal Lotrič v pogovoru za strankarski medij Nova24. Po njegovih besedah naj bi sosednje države zaradi teh selitev na leto pridobile kar 200 milijonov evrov davčnih prihodkov.

A trditev o množičnem bežanju slovenskih podjetij v tujino je stara in preverjeno neutemeljena metoda pritiska, s katero delodajalske organizacije že leta poskušajo politiko prepričati, da bi znižala davke. Eden najzanesljivejših kazalcev privlačnosti poslovnega okolja so tuje neposredne naložbe. In sodeč po ta teden objavljenem poročilu Banke Slovenije o gibanju teh naložb stanje v Sloveniji ni niti najmanj alarmantno, kvečjemu nasprotno: lani, kot ugotavljajo v Banki Slovenije, so se neposredne naložbe pri nas povečale za 3,6 odstotka ali za skoraj milijardo evrov, kar je izjemen dosežek, če ob tem še upoštevamo, da so v EU zaradi globalnih pretresov v povprečju padle za kar 44 odstotkov. Lansko leto je bilo po oceni Banke Slovenije za nas rekordno. »Vrednost pritokov lastniškega kapitala je bila skoraj enaka tisti iz leta 2022, ko so bili ti pritoki najvišji doslej,« so zapisali. Največ tujih vlagateljev v Sloveniji prihaja iz Avstrije in Nemčije, sledijo Italija, Švica in Luksemburg. To pomeni, da struktura kapitala ostaja evropska, ne pa azijska ali ameriška kot v številnih državah vzhodne Evrope.

Hrvaška, s katero se v zadnjem letu najpogosteje primerjamo, se je odrezala bistveno slabše. Lani je beležila celo upad novih naložb. Skupna vrednost investicij se je sicer povečala, vendar predvsem zaradi reinvestiranih dobičkov in računovodskih sprememb vrednosti premoženja v turizmu in nepremičninah – torej ne zaradi novega kapitala, temveč zaradi rasti cen obstoječega. V Sloveniji pa je prevladoval dotok svežega denarja. Poleg tega je Slovenija v zadnjem obdobju postala tudi konkurenčnejša: po podatkih Banke Slovenije se je cenovna konkurenčnost v večini držav evrskega območja letos poslabšala – najbolj prav na Hrvaškem in Slovaškem, najmanj pa v Sloveniji. To pomeni, da postajamo za tuje vlagatelje še privlačnejši.

Lani so se neposredne naložbe pri nas povečale za 3,6 odstotka, kar je izjemen dosežek, če upoštevamo, da so v EU zaradi globalnih pretresov v povprečju padle za kar 44 odstotkov.

Lotričeva trditev, da se podjetja selijo na Hrvaško, pa vseeno ni povsem iz trte izvita – a razlogi za te premike niso v davkih ali v slabem slovenskem poslovanju in politiki, temveč v urejanju razmer pri nas doma. Po gospodarski krizi leta 2008 se je močno povečalo število podjetij, ki so svoje zaposlene napotovala na delo v tujino. Slovenska podjetja, ki se ukvarjajo z gradbeništvom, prevozništvom in tehničnimi storitvami, so svoje zaposlene napotovala na delo v Avstrijo in Nemčijo, kjer so imeli veliko prednost zaradi nižjih stroškov dela. Po podatkih Evropske zveze gradbenih in lesnih delavcev (EFBWW), ki je na evropsko komisijo prva vložila pritožbo proti Sloveniji, se je v Sloveniji med letoma 2010 in 2016 število delavcev, ki so jih slovenska podjetja napotila na delo v tujino, zvišalo s 25 na kar 164 tisoč.

Sprva so slovenska podjetja tako iskala nove priložnosti, pozneje pa se je razvila sporna praksa izigravanja evropske delovne zakonodaje. Do leta 2016 je še veljalo, da mora napoteni delavec iz Slovenije v času dela v Avstriji prejemati vsaj avstrijsko minimalno plačo. Nato pa je EU pravila zaostrila z načelom enakega plačila za enako delo v istem kraju, kar je pomenilo, da bi morali slovenski delavci v Avstriji prejemati plačilo, ki je v skladu z njihovimi splošno veljavnimi kolektivnimi pogodbami. A je Slovenija našla obvod: na del plače, ki se napotenemu delavcu plača zaradi dela v tujini, slovenska podjetja niso obračunavala socialnih prispevkov. Zaradi tega so lahko formalno zaposlila delavce z Balkana in jih napotila na delo v druge članice EU. Po podatkih ministrstva za delo je v približno 80 odstotkih napotenih delavcev iz Slovenije dejansko šlo za delavce iz Bosne in Srbije, ki so jih slovenski delodajalci – dejansko poštni nabiralniki – formalno prek Slovenije začeli pošiljati na tuja gradbišča.

Ta podjetja, ki so se dejansko ukvarjala s posredovanjem dela, so imela v Sloveniji zato dva- ali trikrat višje dobičke od primerljivih podjetij iz iste panoge. Seveda so zato plačevala višje davke na dobiček, a na račun delavcev oziroma socialnega dumpinga. Sindikati opozarjajo, da bo ta praksa imela dolgotrajne negativne posledice, saj številni delavci po letih dela v tujini niso imeli vplačanih niti osnovnih prispevkov za pokojnino. V Avstriji so zabeležili več primerov podjetij, ki so po končanih projektih izginila brez sledi. Leta 2023 smo tako v Sloveniji zaradi pritožbe Avstrije morali spremeniti zakon o čezmejnem opravljanju storitev, ki je zaostril pogoje za napotitev – odslej se prispevki obračunavajo tudi od dodatkov za delo v tujini. Ker pa so na Hrvaškem ostale veljavne približno iste sporne določbe, ki smo jih prej imeli v Sloveniji, so se takšna posredniška podjetja začela seliti na Hrvaško. Koliko podjetij smo tako v Sloveniji izgubili, ostaja uganka. V gospodarski zbornici so avgusta na podlagi ankete napovedali, da bo Slovenija na leto zato izgubila 145 milijonov evrov davkov.

Da je prav to razlog za selitve, je v resnici priznal tudi Lotrič v prej omenjenem intervjuju. A je nato napačno zaključil, da gre za posledico »politične agende«, »nepredvidljivega poslovnega okolja« ali nasploh zaradi »političnih napadov« na podjetnike. Pravilneje bi bilo reči, da je Slovenija zgolj prepovedala zlorabo evropskih pravil in da bi, če bi prakso nadaljevala, tvegala kazen evropske komisije. Če se je zdaj ta model preselil na Hrvaško, bi morala Slovenija po enakem zgledu, kot je to storila Avstrija, sprožiti postopek proti Hrvaški, kar je že napovedal minister Luka Mesec.

Vtis, da prevladuje Zagreb, je tudi varljiv: Slovenija ima v lasti 3,8 milijarde naložb na Hrvaškem, hrvaška podjetja pa imajo v Sloveniji v lasti 1,7 milijarde naložb.

Poleg tega posebnega primera pa je vtis, da se slovenska podjetja selijo na Hrvaško ali da Hrvaška kupuje Slovenijo, pretiran. Res je, da so se v zadnjem desetletju v Zagreb preselile posamezne regionalne centrale multinacionalk. Zadnja takšna novica je, da namerava Hrvaška država nacionalizirati Ljubljansko borzo, ki smo jo v preteklosti prodali v Avstrijo, nato pa jo je prevzela Zagrebška borza, ki je v lasti večinskih malezijskih lastnikov. V Zagreb sta se iz Ljubljane preselili tudi predstavništvi A1 in Lidla, tako kot tudi poslovodstvo Mercatorja. Leta 2014 se je iz Slovenije v Zagreb preselilo računalniško podjetje SAP, tudi računalniški podjetji Oracle in Cisco sta poslovne operacije v Sloveniji zmanjšali na minimum. Avstrijski proizvajalec sokov Rauch že od leta 2014 nima več podjetja v Sloveniji. Francoski L’Oréal ga je zaprl leta 2020. Potem ko smo na Hrvaško prodali velik del slovenske prehrambne industrije, sedaj celo Perutnina Ptuj z ukrajinskimi lastniki, katere sedež še ostaja na Ptuju, vodilne kadre seli v Zagreb.

A vtis, da prevladuje Zagreb, je deloma varljiv: iz julija objavljenega Svetovnega naložbenega poročila agencije UNCTAD izhaja, da ima Slovenija v lasti 3,8 milijarde naložb na Hrvaškem, hrvaška podjetja pa imajo v Sloveniji v lasti 1,7 milijarde naložb. Slovenija ima torej »v lasti« več Hrvaške kot obratno. Pri čemer gre trend v prid Slovenije. Lani so se slovenske naložbe na Hrvaškem povečale za 480 milijonov evrov, hrvaške v Sloveniji pa le za 88 milijonov evrov. Hrvaška ima sicer na drugi strani veliko več tujih neposrednih investicij, kar 66 odstotkov BDP, Slovenija pa okoli 34 odstotkov. A visoka prisotnost tujih multinacionalk ni nujno prednost. Ko se država razproda, ima namreč veliko manjše možnosti razvoja, saj se dobički iz nje odtekajo drugam.

To sicer opažamo tudi v Sloveniji. Po letu 2013 se tuje neposredne naložbe v Sloveniji hitro povečujejo, hkrati s tem pa tudi dobički, ki jih tuja podjetja črpajo iz države. Ta odtok denarja iz Slovenije se je v zadnjih letih ustalil pri slabih dveh milijardah evrov na leto ali pri okoli 2,5 odstotka BDP, predvsem v obliki dividend, ki jih tujci izplačujejo iz slovenskih bank in podjetij. A na Hrvaškem so te številke veliko večje. Hrvaška ima enega najvišjih deležev odliva dohodkov od tujih investicij v EU. Vsako leto tuja podjetja iz Hrvaške izčrpajo do šest odstotkov njihovega BDP. Kje sedijo direktorji, je v globaliziranem gospodarstvu, prepletenem z licencami in holdingi, dejansko manj pomembno. Pomembneje od sedeža podjetja seveda je, kdo od njega pobira dobičke in plačuje davke.