Prihodnost je tu / Umetna inteligenca na maturi

Uporaba umetne inteligence na maturi? To bodo vpeljali v nemški zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija. In tako je tudi prav. Preden kulturnim pesimistom vzame sapo, naj dodam: to bo omogočeno šele generaciji, ki bo maturirala leta 2030, omejeno bo na izbrane poklicne usmeritve in izpite, pred tem bodo UI tri leta uporabljali pri pouku, in standardna gimnazijska matura bo potekala klasično. In ne, matura zato ne bo razvrednotena, niti ne bo samostojno razmišljanje maturantov postalo preživeta veščina.

Načrti deželne šolske ministrice Dorothee Feller so popolnoma v skladu z zakonom o šoli Severnega Porenja - Vestfalije. Kot piše v četrtem odstavku drugega člena, dijaki pridobivajo znanja, da bodo obvladovali prihodnje izzive in znali izkoriščati priložnosti v digitaliziranem svetu. Nekaj podobnega imajo v zakonih zapisane tudi druge zvezne dežele. Da mora šola ne le spodbujati takšna znanja, temveč jih ob koncu šolanja tudi preveriti, je v šolskem sistemu, usmerjenem v certifikate, nekaj samoumevnega. Skrajni čas je torej, da podpremo vključevanje umetne inteligence v preverjanje znanja v šolah.

Absurdno je, da nekaj raziskovalcev zahteva digitalni moratorij v šolah. S tem se odzivajo predvsem na razpršene strahove pred poneumljanjem in izgubljanjem kompetenc, čeprav so ChatGPT in podobni modeli že zdavnaj prisotni v vsakdanu učencev in dijakov ter tudi številnih učiteljev. Kar je mogoče postoriti s pomočjo UI, se tudi počne, od prevodov, členitve besedil in povzetkov do sestavljanja predstavitev in programov za celotne šolske predmete. Nato pa naj bi na maturi kljub temu znanje preverjali v analogni, strogo nadzorovani obliki s pisnim preverjanjem? Kakšna absurdna predstava. Kot bi danes ob koncu avtošole morali dokazati, da znamo voditi tudi konjsko vprego s kočijo.

Smisel sodobne pedagogike navsezadnje ne more biti, da mlade stiskamo v preživete oblike učenja in preverjanja znanja ter s tem idealizirano šolsko kulturo preteklih desetletij ubranimo pred digitalizacijo sveta. Namesto tega bi moralo biti obratno – pouk in izpiti naj se prilagodijo svetu v 21. stoletju. Ne prenagljeno in čez noč, a kljub temu tako, da so spremembe opazne. Za zdaj se pristojna deželna ministrstva tega lotevajo preveč zadržano.

Nova kultura preverjanja znanja bi morala izhajati tudi iz že preizkušenega. Cilj je jasen: preveriti in dokazati znanje ter sposobnosti, razvijati moč sklepanja in ubeseditev lastnih misli. Saj so pripomočki pri maturi in na drugih izpitih dovoljeni že danes, včasih je to leksikon, drugič zbirka formul, žepni računalnik in podobno. V zadnjih letih se je tem pripomočkom pridružila še UI. In tako kot je navajanje virov postalo standardna sestavina, bo v prihodnje nemara treba dokumentirati in navesti še ukaze jezikovnemu modelu. Ali je učenec oziroma dijak res usvojil neko temo in zna vzpostaviti logične povezave med dejstvi, bo treba preverjati v pogovoru, namesto da bi se zanašali na domačo nalogo ali pisni izdelek, ki bi ga tako ali tako najbrž hitreje in bolje pripravila UI.

Vendar vse to hkrati pomeni, da se bodo morali tudi učitelji dobro pripraviti na uporabo UI. Šolska in znanstvena politika bosta dobili dodatno nalogo: študijske smeri bo treba reformirati in na novo sestaviti učne načrte. Že zdaj pedagoški študij na številnih področjih močno zaostaja za tehnološkim razvojem v šolah. Če bomo še čakali in razvoj le opazovali, se bo ta razkorak le povečal.

Kdor pouk razglasi za analogno zaščiteno območje in umetno inteligenco izžene iz razreda, je že izgubil.

To je Sizifovo delo. Kajti največ, kar zmore tako okostenel sistem, kot je šola, je zgolj dohitevanje družbenih in tehničnih sprememb. Kljub temu se ne bi smeli izogibati realnosti z umikom, zavračanjem novosti in s poveličevanjem starih dobrih maturitetnih nalog, pri katerih se je še goljufalo s plonklistki.

Kajti kje drugje kot v šoli se otroci ter mladostniki lahko pripravijo na izzive prihodnosti? Kaj lahko, morajo! Šole bi morale izkoristiti vsako priložnost za didaktično in pedagoško podporo uporabi umetne inteligence – da bi lahko realno in tehtno pojasnile njene prednosti in slabosti.

Kdor pouk razglasi za analogno zaščiteno območje in umetno inteligenco izžene iz razreda, je že izgubil. Vsako leto, ki bo minilo, preden bo UI običajni sestavni del šolskega vsakdana, v tem pogledu pomeni izgubljeni čas – in kar je še neprimerno huje, izgubljeno generacijo učencev. 

© 2025 Der Spiegel