Teden / Oznanjanje Resnice

Pobude za ukinitev t. i. RTV-prispevka, ki je namenjen financiranju javnega medijskega servisa, so zagotovilo za nekaj dodatnih političnih točk. V SDS so ta manever uporabili že večkrat, septembra pa so podpise v podporo zakonu, s katerim bi odpravili prispevek, javno radiotelevizijo pa financirali prek državnega proračuna, začeli zbirati pri zunajparlamentarni stranki Resnica Zorana Stevanovića. Potrebnih pet tisoč podpisov za predložitev predloga zakona so zbrali v dveh tednih.»To ni bil konec, to je šele začetek,« se je sledilcem na družbenem omrežju TikTok oglasil Stevanović. »Ko se ljudje enkrat zbudijo, jih nihče več ne ustavi.«

Predlog zakona, ki so ga pripravili v Resnici, bi bil sicer lahko zaustavljen hitro. Čeprav mora državni zbor predlog zakona, ki ga vložijo volivci, obravnavati po enakem postopku kot vse ostale, ni pričakovati, da bo prišel daleč. Stevanović se tega zaveda. A hkrati najbrž ve, da lahko s tem izkoristi priložnost za promocijo.

Stranka, ki je na zadnjih volitvah v državni zbor prejela 2,86 odstotka glasov (in zato postala upravičena do sredstev iz državnega proračuna), krepi svoje aktivnosti. Pred kratkim je Stevanović podprl pobudnike referenduma o pokojninski reformi. Skupaj z ekipo pa se je odpravil na »turnejo« po slovenskih občinah, začenši z občinami v Pomurju. Tam so se sestali z razvpitim županom Radencev Romanom Leljakom, prvim obrazom kampanje SDS proti zakonu o arhivih, ljubiteljskim zgodovinarjem, ki relativizira vojne zločine v Jasenovcu, in bivšim zapornikom, ki je bil v dveh primerih spoznan za krivega goljufije. Srečanje naj bi bilo naključno, pravi Stevanović. »V svoji politični karieri sem se pogovarjal že z marsikaterim diplomatom, pa ruskim ambasadorjem, premierom Robertom Golobom, raznimi ministri in župani – a to še ne pomeni, da s komerkoli od njih sodelujem. Če bi se radi pogovarjali z občino, se moramo pogovarjati z županom.« Javne meritve agencije Ninamedia so septembra izmerile, da bi za Resnico svoj glas oddalo 2,4 odstotka volivcev. Meritve so jim bile najbolj naklonjene junija, ko so izmerile, da bi zanjo volilo 4,3 odstotka volivcev.

Stevanović je precej bolj optimističen; glede na meritve, ki so jih opravili v stranki, pa tudi glede na »utrip s terena« napoveduje, da bi stranka na naslednjih volitvah lahko dosegla okoli 8 odstotkov glasov. »Na strani imamo še nekaj asov, ki jih lahko potegnemo iz rokava. Gremo naprej, politično pragmatično bi rekel, da ’na glavo’.«

Je to uresničljivo? Politolog Marinko Banjac s Fakultete za družbene vede pravi, da Resnica kot tipična predstavnica novih desnih populističnih strank »načrtno lovi potencialne volivce, ki so razočarani, jezni, resignirani, besni, ter išče in kuje dobičke tam, kjer volivci iščejo alternativne resnice, ki jih najdejo v teorijah zarote«. Stevanović nagovarja tiste, ki se jim je politika priskutila ravno dovolj, da med sistemskimi strankami ne vidijo izbire, jih pa vseeno toliko pritegne, da jih lahko nagovori nekdo, ki ponuja nekaj domnevno drugega, »pri čemer je to drugo običajno utemeljeno v nastrojenosti proti ostalim političnim akterjem in v poenostavljenih ponujenih rešitvah«. Pomemben prostor za širjenje takšnih sporočil so družbena omrežja, kjer je Stevanović »uspešen in vztraja pri določeni obliki političnega marketinga«. »Po drugi strani pa so to potencialni volivci, ki so zares zgolj potencialni,« še pravi Banjac. »Sploh v Sloveniji je veliko vprašanje, koliko takšnih, ki Stevanovića podpira, bi stranko Resnica podprlo na volitvah.«