Velika zmaga Evropejk

Evropski poslanec Matej Tonin se je prejšnji teden javno pohvalil, da skuša v Bruslju ustaviti pobudo My Voice, My Choice, ki jo vodi Inštitut 8. marec. S tem naj bi branil Evropo pred “levičarsko-nevladno agendo”. Po njegovih besedah je skrajni čas, da “ustavimo levičarski val”. V resnici pa je samo še en primer slovenskega politika, ki iz tem, povezanih z ženskami, dela poligon za lastno promocijo. Medtem ko se je Tonin v Sloveniji šopiril, kako je Evropi pokazal mišice, je odbor Evropskega parlamenta za pravice žensk (FEMM) mirno glasoval – in pobudo My Voice, My Choice podprl. Brez drame. Brez “Toninovega učinka”. Brez “zmage vrednot”. Evropska realnost ima to zanimivo lastnost, da ne pade na domače moralne panike. Da ne bo nesporazumov: pobuda ne uvaja obveznega splava v vseh državah. Ne sili Poljske, naj spremeni zakone. Ne odvzema nikomur pravice do prepričanja. Predlaga le vzpostavitev prostovoljnega finančnega mehanizma, s katerim bi države članice lahko omogočile varen splav ženskam, ki ga v svoji državi nimajo. Preprosto: pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Toda za del evropske desnice je že sama beseda “splav” dovolj, da sproži alarm. In Tonin se, kot vedno, odzove refleksno – z dvignjenim kazalcem in svetniškim izrazom.

Tonin si je v Niki Kovač našel popolnega sovražnika. Ona je mlada, progresivna, neposredna – on pa potrebuje tak obraz, da lahko v svojih krogih dokaže, da še vedno obstaja “boj za vrednote”. A to ni boj idej, temveč boj za pozornost. Če je Nika Kovač na tiskovni konferenci čustvena, je to dokaz, da “ženske pretiravajo”. Če je Tonin v Bruslju samozavesten, je to “zavzemanje za Evropo”. Dvojna merila, preoblečena v politični marketing. Toninova taktika je stara. Vsakič, ko se pojavi tema o pravicah žensk, LGBTQ+ skupnosti ali socialni enakosti, nastopi z govorom o “obrambi vrednot”. Ta obramba pa ima vedno isti rezultat – nič se ne spremeni. Evropa gre naprej, on pa ostaja v vlogi jeznega pridigarja, ki mu svet uhaja iz rok. Ko se prah poleže, pobuda My Voice, My Choice mirno nadaljuje svojo pot. Evropski parlament se ukvarja z vsebino, Tonin pa z vtisom. In tako smo spet tam, kjer vedno smo: slovenski politik iz domačega dvorišča poskuša Bruslju vsiliti svoj moralni kodeks – in doživi hladen tuš realnosti. Na koncu ostane vtis, da se Matej Tonin ne bori proti “levičarski agendi”, ampak proti svetu, ki je že šel naprej. In proti ženskam, ki ga pri tem ne prosijo za dovoljenje.