Dva leva / Vlado Miheljak: Luči velemesta

»V tem trenutku politične teme bo New York luč.«

»Včasih se srečava, ne na resnem klepetu – z Golobom. ... Jaz bi celo bil za to, kar je enkrat Golob omenil – vojsko poslati tja. Ne me narobe razumeti, ne vojske, ki bi oblegala romska naselja. Ampak vojska je še vedno percipirana kot neka relativno nevtralna institucija, samo paradirala bi tam, pa to ustvari neko tako lepo vzdušje, ker veš, da ga ne moreš lomiti.«

Američani so večna referenca. V dobrem in v slabem. Ko je Trump leta 2016 prvič naskakoval oblast, se nam je zdelo, da se bo, kljub večinsko zarukanemu podeželju osrednje Amerike, predpostavljeno večinsko liberalna Amerika lahko brez težav obranila pred pohodom avtoritarnega populizma. A je Hillary Clinton izgubila, ker je v nekaterih tradicionalnih demokratskih državah, kot je Pensilvanija, jemala zmago kot samoumevno. Trump je govoril jezik zafrustriranih modrih ovratnikov, vzvišena Hillary pač ne. Ko je po enomandatnem premoru, utrujenega in dezorientiranega Bidna v zadnjem hipu zamenjala bolj vitalna in retorično spretnejša Kamala Harris, je spet kazalo, da se bo lahkotno sprehodila do mandata, a je skupaj z demokratskimi strategi naredila še hujšo napako kot Hillary Clinton. Računala je, da lahko zmaga, če prevzame trampistični žargon. Namreč, verjela je, da nekatere večne ameriške premise pač ni mogoče premikati. V odnosu do Izraela, do genocida v Gazi, do Ukrajine, celo do posesti osebnega orožja. Edina razlika je bila v odnosu do splava. Pa je gladko tudi ona izgubila. In obe poraženki sta racionalizirali neuspeh s floskulo, da Amerika še ni zrela za žensko predsednico. A paradoks: govorili sta izrazito »moški jezik«.