Knjiga / Igor Omerza: Temna stran Dela in Svetla stran Dela

+ + + +

Svetopisemski naslov knjig, ki iz dokumentov nekdanje tajne policije prinašata izvlečke o novinarjih in urednikih časnika Delo, ki so bili bodisi registrirani sodelavci Udbe bodisi jih je ta zasledovala in nadzirala. Časovni okvir poteka od začetka šestdesetih let do konca osemdesetih in je predstavljen na tisoč straneh.

Številna imena sodelavcev šokirajo, ker so veljali za intelektualce in bili med akterji slovenske politične pomladi, ki se je postavila po robu komunistični diktaturi in njeni tajni policiji. Toda korpus na tisoč straneh ni avtorjeva fabrikacija, utemeljen je na uradnih zabeležkah udbovskih agentov, ki so beležili, kar so jim konfidenti povedali. Vsebina poročanja se današnjemu pogledu zdi večinoma trivialna – novinarji so poročali, kaj so se pogovarjali s tujimi dopisniki, diplomati, zgodovinarji –, a tudi usodna, ko so javljali, kaj počnejo slovenski oporečniki tistih časov. Nekateri so sprejeli celo skrite mikrofone in posnete trakove izročali Udbi; v knjigi končajo v peklu kot »kapitalci«. Nekateri drugi se niso uklonili in so zapisani v Svetli strani Dela. A tu nastopi težava: marsikateri je resda na začetku privolil v sodelovanje, potem pa je to prekinil, še več – zaradi kritičnega pisanja je sam postal tarča udbovskega zalezovanja. In kako se je pisec odločil, koga bo pustil v temni in koga pripustil na svetlo stran? Njegovo merilo ni konsistentno, nekatere »manjše ribe«, kot jih imenuje, je ohranil v peklu, četudi so čez leta delovali v prvih vrstah podiranja partijskih tabujev. Knjiga v celoti pa prinaša vrsto evidenc, kako in kaj vse je stari režim počel, da bi obvaroval svojo monolitno oblast. Ko je na primer sredi sedemdesetih let izšel znameniti Kocbekov intervju v knjižici Zaliva, je dal Boris Pahor pretihotapiti 12 izvodov v Ljubljano, ki so jih potem njegovi zaupniki razposlali na 12 naslovov. Udba je prestregla in zaplenila vse.