Nürnberški procesi / Mejnik v zgodovini mednarodnega kazenskega prava

V četrtek bo minilo 80 let od začetka nürnberških procesov. Na njih so države, ki so zmagale v drugi svetovni vojni, sodile glavnim nacistom zaradi vojnih zločinov. Nürnberški procesi predstavljajo mejnik v zgodovini mednarodnega kazenskega prava, saj gre za prvi primer, ko so posamezniki pred sodiščem odgovarjali za zločine, storjene med vojno.

Glavno sojenje v okviru nürnberških procesov je trajalo od 20. novembra 1945 do 1. oktobra 1946. Od 24 prvotno obtoženih pripadnikov nacističnega režima je Mednarodno vojaško sodišče v sodni palači v nemškem mestu Nürnberg sodilo 21 obtožencem. Vsi obtoženi so se izrekli za nedolžne. Sodni postopek zoper Hitlerjevega tesnega sodelavca Martina Bormanna pa je potekal v njegovi odsotnosti.

Sodišče je dvanajst obtožencev obsodilo na smrt z obešanjem, trije so bili obsojeni na dosmrtni zapor, štirje pa na dolgoletno zaporno kazen.

Sodišče je dvanajst obtožencev obsodilo na smrt z obešanjem, trije so bili obsojeni na dosmrtni zapor, štirje pa na dolgoletno zaporno kazen. Tri obtožene so oprostili. Sodišče je smrtno kazen med drugim prisodilo nekdanjemu nemškemu zunanjemu ministru Joachimu von Ribbentropu in poveljniku nemškega vojnega letalstva Hermannu Göringu, ki je večer pred predvideno izvršitvijo kazni v zaporu storil samomor. Bormann je bil v odsotnosti prav tako obsojen na smrtno kazen, a se je pozneje izkazalo, da je umrl že v začetku maja 1945, piše na spletni strani Mestnih muzejev Nürnberga.

Poleg obsodb nacistov je sodišče za kriminalne organizacije razglasilo Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko, tajno policijo Gestapo, nacistično obveščevalno službo SD in paravojaško organizacijo SS. S tem je tribunal odprl vrata za kazenski pregon članov teh organizacij.

Kazenski pregon zločincev napovedali že med vojno

Da bodo odgovornim za nacistične zločine sodili, so ZDA, Velika Britanija in nekdanja Sovjetska zveza sklenile še pred zaključkom druge svetovne vojne. 30. oktobra 1943 so ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt, britanski premier Winston Churchill in sovjetski voditelj Josef Stalin podpisali moskovsko deklaracijo, s katero so obsodili zločine Hitlerjevih sil. V njej so zaveznice sklenile, da bo obtoženim za zločine brez točno določene geografske lokacije sodilo Mednarodno vojaško sodišče, ostalim nacistom pa bodo sodili v državah, na območju katerih naj bi zagrešili zločine.

Po predaji Nemčije so zmagovalke ZDA, Velika Britanija, Sovjetska zveza in Francija 8. avgusta 1945 v Londonu podpisale sporazum o ustanovitvi Mednarodnega vojaškega sodišča za "pravično in hitro sojenje ter kaznovanje glavnih vojnih zločincev evropskih sil osi", je razvidno iz londonskega sporazuma. V nürnberškem statutu, ki je bil sestavni del sporazuma, pa so zaveznice določile še sestavo, pristojnosti in naloge mednarodnega sodišča. Pozneje se je sporazumu pridružilo še 19 držav, med njimi nekdanja Jugoslavija.

Nürnberški statut ni priznal imunitete obtoženim, ki bi se sklicevali na to, da so ravnali kot vodje države ali kot uradniki v vladnih službah. 

Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu, v katerega je vsaka od štirih zaveznic imenovala po enega sodnika in po enega nadomestnega sodnika, je skladno z določili nürnberškega statuta sodilo nacistom, ki so bili obtoženi za zločine zoper mir, vojna hudodelstva in zločine proti človečnosti. Vsaka od zaveznic je imenovala tudi po enega tožilca.

Čeprav je obramba zagovarjala stališče, da za vojne zločine ne morejo biti odgovorni posamezniki, temveč država, je sodišče zavzelo stališče, da tovrstne zločine organizirajo in izvršujejo posamezniki in ne abstraktne entitete. Nürnberški statut ni priznal imunitete obtoženim, ki bi se sklicevali na to, da so ravnali kot vodje države ali kot uradniki v vladnih službah. Statut je še določil, da kazensko odgovornost nosijo tudi tisti, ki so izvrševali ukaze nadrejenih.

Podlaga za nastanek mednarodnih kazenskih sodišč

V sklopu nürnberških procesov je glavnemu sojenju od decembra 1946 do aprila 1949 sledilo še 12 nadaljevalnih sojenj. Ta niso potekala pred mednarodnim, temveč pred izključno ameriškimi vojaškimi sodišči. V teh procesih so sodili 177 vplivnim zdravnikom, sodnikom, industrialcem, poveljnikom SS, policijskim poveljnikom, vojaškemu osebju, javnim uslužbencem in diplomatom. Na nadaljevalnih sojenjih je bilo na smrt obsojenih še 24 nacistov, 20 jih je dobilo kazen dosmrtnega zapora, 98 pa različno dolge zaporne kazni.

Iz nürnberških procesov je med drugim izšel tudi pomemben dokument o zdravniški etiki, to je Nürnberški kodeks. Ta predpisuje norme pri izvajanju medicinskih poskusov na ljudeh. Ena od ključnih norm je nujnost prostovoljnega soglasja.

Po nürnberških načelih so med letoma 1946 in 1948 za zločine sodili tudi japonskim politikom, častnikom in diplomatom na Mednarodnem vojaškem sodišču za Daljni vzhod.

Nürnberška načela so bila pozneje podlaga za nastanek mednarodnih kazenskih sodišč za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije in Ruande. Tudi Mednarodno kazensko sodišče (ICC), ki je nastalo na podlagi Rimskega statuta iz leta 1998, je osnovano na dveh temeljnih nürnberških načelih: osebna odgovornost za najhujše zločine in pomembnost poštenega sojenja.

Iz nürnberških procesov je med drugim izšel tudi pomemben dokument o zdravniški etiki, to je Nürnberški kodeks. Ta predpisuje norme pri izvajanju medicinskih poskusov na ljudeh. Ena od ključnih norm je nujnost prostovoljnega soglasja.

vy21VoWlxAs

szhpgDz5iC8