Digitalni malčki / Kako starši razumejo digitalno revolucijo?

Septembra letos je začel veljati novi kurikulum za vrtce, ki predvideva vnos digitalne tehnologije in orodij v predšolsko vzgojo. Ko govorimo o otrocih in digitalnih napravah, to marsikomu zbuja skrb. Znanstveno je dokazano, da večja izpostavljenost zaslonom pri predšolskih otrocih (in mladih) lahko povzroča vedenjske motnje, odvisnost, učne težave.

Komisija je digitalizacijo v letošnji kurikulum vključila zelo pazljivo. Kaj to pomeni, je razložila zaslužna profesorica dr. Ljubica Marjanovič Umek, strokovnjakinja za razvojno psihologijo, ki je sodelovala pri pisanju kurikuluma: »V začetni fazi prenove kurikuluma smo dobivali številne usmeritve o nujnosti digitalizacije vrtcev. Stroke so dosegle dogovor, da v vrtcih ostaja oziroma je še okrepljena otroška igra kot način spodbujanja razvoja in učenja otrok in ne raba tablic, računalnikov, pametnih telefonov. Te naj bi strokovni delavci in delavke pri delu z otroki uporabljali zgolj izjemoma, če gre za presojo, da uporaba sodobne tehnologije pomeni veliko dodano vrednost pri doseganju posameznih ciljev, in še to v povezavi z drugimi metodami in načini dela.«

»Stroke so dosegle dogovor, da v vrtcih ostaja oziroma je še okrepljena otroška igra kot način spodbujanja razvoja in učenja otrok in ne raba tablic, računalnikov, pametnih telefonov. Te naj bi strokovni delavci in delavke pri delu z otroki uporabljali zgolj izjemoma, če gre za presojo, da uporaba sodobne tehnologije pomeni veliko dodano vrednost pri doseganju posameznih ciljev, in še to v povezavi z drugimi metodami in načini dela.«

Navodila za uporabo tablic, računalnikov in pametnih telefonov so v kurikulumu sicer zapisana precej ohlapno in dosledno prepovedujejo le uporabo zasebnih digitalnih naprav.

Starši digitalno revolucijo razumejo kot neizbežno in uporabno

Kritičnega pomena za implementacijo kurikuluma je seveda izobraževanje, s katerim se vzpostavi uveljavljanje direktiv, zastavljenih v kurikulumu. Letošnja izobraževanja se še niso končala. Profesorica Marjanovič Umek, ki tudi sama sodeluje pri organizaciji izobraževanj, upa, da bodo končana do novega leta. Kot dobro prakso omenja prvi kurikulum, ki je bil sprejet daljnega leta 1999. Pred njegovo uvedbo je bilo celotno šolsko leto namenjeno izobraževanju, letošnji je bil implementiran brez poskusnega obdobja.

Raziskovalci v Evropi so ugotovili, da starši digitalno revolucijo razumejo kot neizbežno in uporabno, vendar jih skrbi možnost odvisnosti in vključenosti otrok. Številni učitelje in učiteljice, vzgojitelje in vzgojiteljice vidijo kot vodiče pri tem procesu. Vse to je res, a kako upravičena so pričakovanja, če imajo že sami izvajalci izobraževalnih procesov težave pri spoznavanju in učenju novih pravil in pedagoških postopkov?