Prevare nasprotnikov zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

V zadnjem mesecu pred referendumom so nasprotniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) izjemno aktivni. Med njimi so pobudniki referenduma, recimo Aleš Primc, »Koalicija proti zastrupitvi bolnikov«, stranke kot NSi, SDS, FOKUS, verske skupnosti in celo večina zdravnikov. Vsi intenzivno uporabljajo enak nabor argumentov, pri katerem opazimo, da se večkrat ponavljajo. Repetitivnost in vzorčnost sta zagotovo značilnosti njihove retorike, podobno kot manipulativnost – ena najpogostejših je zagotovo, da zakon uvaja evtanazijo, čeprav se o njej sploh ne izreka.

Vzemimo zgolj en primer. Gostovanje Aleša Primca v Odmevih 19. novembra 2025 si bomo zapomnili po nabitem propagandnem jeziku v soočenju, ko poteka predčasno glasovanje ob referendumu, ki bo v nedeljo. Med drugim je zdravnike, ki bi pomagali umirajočemu, imenoval za »zdravnike psihopate«.

Zagovornik zakona v studiu, dr. Andrej Pleterski, ob Primcu skoraj ni mogel do besede, saj ga je ta zaradi zgoščenosti manipulacij lahko preprosto zmlel – ko namreč začnete pojasnjevati eno med njimi, nujno zmanjka časa za razlago, v čem so takšne druge. Iz podobnega razloga je lahko obsedela tudi voditeljica Manica Janežič Ambrožič, čeprav bi pričakovali manj njene pasivnosti.

Na koncu tega zapisa v dodatku navajam Primčeve sporne izjave, ki se posebej sicer ne razlikujejo od njegovih drugih nastopov, a so lahko v ilustracijo, kako daleč so se pripravljeni nasprotniki spustiti. Tokrat spodaj ilustrativno naštevam najpoglavitnejše logične zmote in prevare, s katerimi tisti, ki zavračajo zakon, hote ali nehote čustveno nagovarjajo ali se občasno osebno norčujejo iz zagovornikov zakona, pri čemer kršijo že osnovna pravila logične presoje.

Naj takoj povem, da moj seznam nikakor ni popoln, ampak izrazito ozek, razen tega je včasih nemogoče ločevati med eno ali drugo zmoto, saj se večkrat medsebojno prekrivajo. Na kratko poskušam tudi pokazati, v čem je njihova zmotnost ali manipulativnost. Zmote, ki jih navajam, četudi bolj v ilustrativne namene, so zmota spolzke strmine, ekvivokacija, sklicevanje na čustva, lažna dilema, argument iz avtoritete, strašilo, posplošitev, poenostavljanje in napačen vzrok.

Zmota spolzke strmine

V podobnih situacijah, ki zadevajo življenje in smrt, se zmota spolzke strmine pojavlja skoraj po pravilu. Tokrat so nekateri avtorji navajali trditev, da bo zakon vodil do neizbežnega širjenja uporabe možnosti pomoči pri prostovoljnem končanju življenja na ranljive skupine (recimo starejše, invalide, depresivne, revne), čeprav je v njem izrecno navedena upravičenost za polnoletne in tudi, da lahko o končanju življenja odločajo osebe z neznosnim trpljenjem zaradi hude neozdravljive bolezni ali hude trajne okvare zdravja.

Predsednik Državnega sveta in predsednik stranke Fokus Marko Lotrič je tako za zakon dejal: »Ogroža spoštovanje človeškega življenja, povečuje tveganja za najranljivejše skupine … tveganje postopnega širjenja kroga upravičencev od oseb tik pred smrtjo na druge ranljive skupine.«

Poglejmo dalje. Na Nova24TV so zapisali: »V času, ko zahodna civilizacija izgublja korenine … glasujmo proti zakonu PPKŽ – za življenje, solidarnost in lepoto vsakega dne.« V slovenski RKC so posvarili pred različnim vrednotenjem življenja: »Uzakonitev pomoči pri samomoru bi med mnogimi hudimi posledicami med drugim pomenila nevaren premik, saj bi družba začela razlikovati med ‘vrednimi’ in ‘manj vrednimi’ življenji.«

Zakaj so takšna stališča, če pustimo vsakodnevno lepoto ob strani, zmotna ali prevara, odvisno od intence izjavljalca? Ker zmota spolzke strmine predpostavlja neizbežno verigo brez dokazov, ki jih nekdo navaja le zato, da bi nas prestrašil pred grozljivimi posledicami brez konca. V ta namen nasprotniki uvedejo trditve, da bo zakon nujno sprožil verigo vedno hujših posledic, kar je značilno za to zmoto. Pri tem se ne trudijo pokazati na veliko verjetnost ali mehanizme takšne možnosti, čeprav navajanje možnosti nikakor ni že dokaz, da se bo nekaj nujno zgodilo.

Zmota spolzke strmine je zato največkrat videti »fantazijska« in neupravičena, pri njej niso navedeni konkretni postopki in mehanizmi, ampak se omenja veriga možnih scenarijev z značilnim »Če A, potem B in C in D« ali celo »Če A, potem B in če B, potem C«, pri čemer poudarja posamične ekstremne primere.

V resnici nič od naštetega ne drži, ker besedilo zakona določa natančne postopke, kriterije in nadzor pri pomoči ob prostovoljnem končanju življenja. Če bi šlo za resno skrb, bi se morali nasprotniki ukvarjati z vprašanjem ustreznosti določb in nadzora v zakonu. Zato bi njihovo argumentiranje lahko na primer presojalo pomanjkanje konkretnih mehanizmov varovanja. Vendar se raje predajajo hipotetičnim neutemeljenim trditvam, da nadzora ni, kar v razpravi predpostavijo.

Katedra za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je zapisala: »Če je bil zakon spremenjen za posamezne, izredne primere neozdravljivo in terminalno bolnih, je sčasoma pomoč pri umiranju postala legalna izbira tudi za psihiatrične bolnike, za mladostnike ali celo otroke, za tiste, ki so zgolj ‘utrujeni od življenja’ (tako imenovano eksistencialno trpljenje), ali za dementne.«

Toda ta trditev nikakor ne drži in takšne poljubnosti pomoči pri umiranju zakon ne omogoča!

Ekvivokacija

Nasprotniki zakona radi uporabljajo ekvivokacijo in propagandne izraze – ekvivokacija tukaj pomeni, da se sklicujejo na neustrezno terminologijo. Kot sem že večkrat izpostavil, nenehno navajajo besedo »evtanazija«, ki je v zakonu ni, oziroma celo »zastrupitev bolnikov«, čeprav zakon izrecno ureja samo pomoč pri samousmrtitvi. Peti člen pravi: »Pravica do PPKŽ obsega zdravstvene storitve, povezane z ugotavljanjem pacientove upravičenosti do PPKŽ in pomoč pacientu pri samousmrtitvi.«

To pomeni, da bolnik sam zaužije smrtonosno substanco in tega ne stori zdravnik. Evtanazija v klasičnem smislu, torej aktivna pomoč pri usmrtitvi s strani zdravnika, je bila iz zakona izvzeta že prej in je v njem enostavno ni, zato glede takih poudarkov preprosto varajo, saj bi sicer uporaba propagandnega jezika o »zastrupljanju« ne zvenela prepričljivo, podobno pa tudi ne analogije s Hitlerjevim tretjim rajhom. V najboljšem primeru bi morali potem govoriti o »samozastrupitvi«.

Zakaj je to zmota ekvivokacije? Ker namenoma izenačuje dva različna izraza z različnimi pomeni, najbrž zelo premišljeno, načrtno in propagandistično. Številne Primčeve izjave, ki tako rekoč tekmujejo s sabo v izrekanju besede »usmrtitev« in ki je hkrati postala geslo kampanje v referendumu, kažejo ne samo na zavestno mešanje pojmov samousmrtitve in evtanazije, ampak na izenačevanje dveh različnih dejanj z namenom ustvarjanja močnega strahu s ciljem uspešnega prepričevanja volivcev. Sama izbira besede evtanazija je očitno nujna, da bi ji lahko »pripeli« pomen zastrupljanja, ki je čustveno nabita beseda, skrajno priročna za manipuliranje s stališči predlagateljev zakona.

Sklicevanje na čustva

V aktualni kampanji velikokrat naletimo na prijeme, ki so več kot očitno variacije sklicevanja na čustva, npr. na čustva strahu, jeze in besa. Trditve o »pritisku na ranljive in invalide«, češ da se bodo številni »počutili kot breme« in da »bo država varčevala na starejših«, so tak primer. Komisija Pravičnost in mir SŠK je zapisala: »Zakon ogroža dostojanstvo, povečuje pritisk na ranljive in odpira vrata zlorabam.« Besede o ogrožanju so namenjene izzivanju naše čustvene reakcije in neposredno strašenju.

Sploh Primc izjemno rad uporablja čustveno nabite besede, kot so »nekaznovano ubije«, »strup«, »zastrupitev«, »umor bolnika« in podobne. Včasih se ne ustavi niti v najbolj nemogočih izjavah: »Če bo zakon sprejet, ne bomo nikoli več varni.« Hkrati poskuša nastopiti tudi kot zgled mladim: »Kakšen zgled je to za mlade, če bodo videli, kako se zastruplja bolne in starejše? Grozljiv zgled. Mlade je treba zaščititi pred zastrupitvenim samomorom, saj je to zanje in za njihove družine najhujša oblika nesreče.«

Zakaj je to zmota sklicevanja na čustva? Ker ni nobenih dokazov, da bi zakon ustvarjal na koga pritisk, da zapusti življenje, zaradi česar bi morali biti ogorčeni in zaskrbljeni – nasprotno, postopek zahteva izrecno, ponovljeno in dokumentirano željo pacienta brez prisile. Raziskave iz držav z zakonom kažejo, da se večina odloči zaradi neznosnega trpljenja in nikakor ne zaradi občutka bremena.

Kot poseben primer sklicevanja na čustva želim izpostaviti omenjanje »svetosti življenja«. V RKC so povedali: »Pred bližajočim se referendumom želimo ponovno poudariti, da ima vsako človeško življenje svojo neodtujljivo vrednost – vse do naravne smrti.«

Sklicevanje na svetost življenja je nekakšna oblika sklicevanja na vrednote, kar bi lahko bil sprejemljiv del dokazovanja v javni razpravi. Ni pa logično ustrezen, saj se vnaprej odpove tehtanju argumentov in zgolj apelira na naše čustveno dojemanje teh. Vrednostna premisa zato ne govori o dejanskih posledicah, še manj o trpljenju bolnika, o številu varovalk ali učinkovitosti paliativne oskrbe, ampak se zadovolji z vrednotenjem, znotraj katerega predpostavi, da je življenje po sebi takšno, kar pa mora po nujnosti utemeljiti s predpostavko o božji volji. Zakaj? Svetosti življenja ni mogoče zagovarjati brez hipoteze o obstoju Boga, ki nam je življenje podaril in ga lahko tudi odvzame.

Zato je sklicevanje na svetost življenja, razen če uberemo zelo abstraktno filozofsko pot znotraj strogega teoretskega sistema, teološko obarvano in se vnaprej odpoveduje vsebinski razpravi o zakonu, v nas pa želi prebuditi slabo vest, da delujemo proti Bogu.

Lažna dilema

Nasprotniki zakona nenehno ponavljajo, da je edina alternativa zakonu boljša paliativna oskrba, vendar na način, kakor da se obe možnosti izključujeta. Nova Slovenija je med drugim povedala: »Namesto legalizacije dejanja, ki konča življenje, bi morala Slovenija vlagati v razvoj paliativnih enot po vsej državi.«

Primc je v Odmevih dodal, da zakon »namesto, da bi jim omogočil zdravljenje, da bi jim omogočil bližino, ponuja rešitev strup.« Predstavlja torej položaj, kakor da sta možnosti samo dve: ali boljša paliativa in skrb za umirajočega ali pa strup.

Zakaj je to zmota lažne dileme? Zagovorniki, med drugimi Srebrna nit, »Zavezništvo Moje življenje, moja pravica« in npr. Dušan Keber, so že večkrat povedali, da se zakon in paliativa v resnici dopolnjujeta in si nista vsaksebi.

Razen tega pa tudi najboljša paliativa ne odpravi vsega trpljenja pri vseh bolnikih, sploh pri nekaterih oblikah raka, zaradi česar je ponujanje alternative v tem smislu nepopolno oziroma zavajajoče.

Argument iz avtoritete

Med najbolj priljubljenimi argumenti nasprotnikov zakona med zdravniki je njihovo sklicevanje na Hipokratovo prisego ali medicinsko etiko. Kakor da zdravniki ne smejo nikoli sodelovati pri končanju trpljenja, čeprav zakon upošteva ugovor vesti. Med drugim se zdravniške organizacije in stranka SDS sklicujejo na Hipokratovo prisego, recimo: »Zdravnik priseže, da ne bo nikoli in nikdar skrajšal človeškega življenja.« Navajajo še druge primere avtoritet, kar bi bilo morda sprejemljivo, če bi obenem navajali tudi avtoritete z nasprotnim mnenjem.

Zakaj je to zmota iz avtoritete? Po eni strani je Hipokratova prisega stara 2400 let, toda sodobna medicinska etika, npr. nauk o dvojnem učinku, dovoljuje skrajšanje življenja, če je to stranski učinek lajšanja bolečin. Znotraj te doktrine je preprosto moralno dopustno dejanje, ki ima dva učinka: enega dobrega in enega slabega (npr. smrt bolnika).

Razen tega zakon ne sili nikogar med zdravniki v pomoč, saj je ugovor vesti vsakomur zagotovljen. Zdi se, da je sklicevanje na Hipokrata zgolj oblika posebne zlorabe s sklicevanjem na »visoko« poslanstvo očeta medicine, ki so mu zdravniki še posebej poklicno, četudi bolj simbolično, zavezani. Avtoriteta sama po sebi ne sme nadomestiti argumenta in običajno zaide na pot selektivnega navajanja podatkov tam, kjer bi morala pokazati na strokovne pomisleke. Že samo dejstvo, da se pri tem sklicujejo na zdravnika, ki je umrl okoli leta 380 pred našim štetjem, pri čemer njegova stališča celo navajajo popačeno, zunanjega opazovalca res ne bi smelo prepričati.

Sklicevanje na avtoriteto nas seveda sili v slepo sledenje nekomu, za katerega »predpostavljamo, da ve«, pri čemer se hitro odpovemo racionalni razpravi. Zagotovo je takšno sklicevanje lahko večkrat tudi resnično in pravilno, toda ob dejstvu, da zakon vsebuje ene najstrožjih varovalk v Evropi, omenja večstopenjski nadzor, večina navrženih strahov nima podlage v besedilu zakona samega in niti Hipokrat, ki je tu zlorabljen, se o njih pač ni izrekel.

Strašilo

Vesna Malenšek, predsednica Centra za avtizem in mama otroka z avtizmom, je na Nova24TV takole strašila javnost: »Zakon nima varovalk, ima luknje. In skozi te luknje bo prej ali slej padel – človek.«

Zakaj je to zmota strašila? Strašilo ali slamnati mož je argumentacijska tehnika, kjer stališče drugega popačimo, poenostavimo ali izkrivimo zato, da bi ga lažje diskreditirali. Trditev, da zakon »nima varovalk«, je postavljena absolutno, v resnici pa so v besedilu natančno opredeljeni postopki, kriteriji in komisije, ki bdijo nad postopkom. Vprašanje bi lahko bilo kvečjemu, če so zastavljeni dovolj strogo ali ne. Upravičena kritika bi lahko bila, če bi nasprotniki navajali dele zakona in pokazali na konkretne pomanjkljivosti, popačitev pa je, če ga predstavljajo kot takšnega, da ima luknje. Celo takšne, da bo skozi njih padel človek.

Primc je v Odmevih med drugim navedel: »28. člen omogoča zdravniku, da nekaznovano ubije bolnika«. To nikakor ne drži, kajti ta člen govori izključno o prekrškovnih sankcijah za pravne osebe in nikjer ne omenja, da sme zdravnik vnesti učinkovino namesto pacienta. Kot rečeno, je aktivna evtanazija v zakonu izrecno črtana. Ker gre za grobo popačitev, saj takšne trditve ni in sploh ne obstaja v takšni obliki, izmišljena interpretacija člena pa ima funkcijo zavesti javnost, da tako rekoč predpisuje ubijanje.

Posplošitev

Zdravnica dr. Alenka Schweiger Pavlakovič je v kampanja posvarila: »Evtanazija in samomor s pomočjo sta sprva v Kanadi veljala le za polnoletne, neozdravljivo bolne v terminalni fazi bolezni. V samo petih letih pa je evtanazija postala na voljo vsem, ki se soočajo s kronično boleznijo ali invalidnostjo, ter celo revnim in brezdomcem, ki se počutijo, da so breme družbi.«

Primeri, ki jih pogosto navajajo nasprotniki zakona, se nanašajo na posamične šokantne primere iz tujine, največkrat iz Nizozemske ali Kanade, za katere trdijo, da se bodo odvili tudi pri nas – zagovorniki vsekakor trdijo, da gre za najstrožji zakon sploh, kar jih je bilo napisanih, ki bo ustavljal možne zlorabe.

Zakaj je to zmota posplošitve? Ker en ali nekaj skrajnih primerov iz tujine ne dokazuje nujno, da se bo ista zloraba zgodila tudi v Sloveniji, pri čemer je te zlorab že sicer zanemarljivo malo. Da bi sklepali posplošeno na posledice, potrebujemo obsežne študije, statistike in primerjalno razumevanje razlik v pravnih okvirih, izvedbi, nadzoru ter zdravstvenih sistemih. Če nasprotniki izberejo samo primere, ki potrjujejo njihovo domnevo, imamo opraviti z zmoto selektivnega dokazovanja, kjer navajamo le primere, ki so nam v prid, ostale pa zamolčimo.

Poenostavljanje

Vzemimo izjavo Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, ki vsebuje stavek: »Vsak zakon je mogoče tako ali drugače zaobiti ali zlorabiti in ZPPKŽ pri tem ne more biti izjema, le posledice zlorab bodo … veliko hujše kot pri drugih zakonih.« Tudi Primc je v Odmevih napihoval možne negativne posledice: »Samo povedati morajo, da neznosno trpijo in da imajo neko psihično stisko in so že kvalificirani.« Podobno je nadaljeval, da »vsi invalidi pridejo noter … vsi kronični bolniki gredo lahko v ta postopek«.

Zakon govori drugače (6. in 7. člen) in kot pogoj za začetek postopkov zahteva hudo in neozdravljivo bolezen ali trajno okvaro zdravja, ki povzroča neznosno in neobvladljivo trpljenje. Invalidnost sama po sebi ali kronična bolezen nikakor ne zadostujejo.

Zakaj je to zmota poenostavljanja? Ker je postopek izjemno strog in predvideva stroge mehanizme, predhodna mnenja lečečega zdravnika, neodvisnega zdravnika in psihiatra, da izloči dvom o njegovih kognitivnih sposobnostih (sposobnost odločanja o sebi), vključevanje različnih komisij, overitev pri notarju in podobno. Razen tega vsebuje možnost preklica umirajočega, če se tako odloči.

Zmoto bi lahko razumeli tudi kot obliko strašila, a ni mogoče spregledati želje, da bi se kompleksno problematiko prikazalo kot silno preprosto na način, ki nato priročno vodi do ugotovitve, da bo možnost »uporabe« zakona nenadoma vodila do množične uporabe oziroma zlorabe.

Napačen vzrok

Primc je v svoji izjemno agresivni retoriki večkrat navrgel: »Z vsakim zastrupljenim bo en manj v čakalnih vrstah in za izplačilo pokojnine, nobenih stroškov več za zdravljenje«. V naboru radikalnih stališč je dodal še, da bo evtanazija kot poceni storitev, saj bi medicinska zastrupitev postala cenovno ugodna zdravstvena storitev, ki trajno odpravi potrebo po nadaljnjem zdravljenju ali pokojninah.

V prej navedenih Odmevih je dodal, da »velika večina jih umre zaradi tega, ker se čutijo odveč … ne vidijo nobenega življenjskega smisla«. To ne drži, saj ankete kažejo, da je glavni razlog, ki ga umirajoči navajajo, njihovo neznosno trpljenje zaradi neozdravljive telesne bolezni. Občutek, da so postali odveč, je postranski in da kaj takšnega misli velika večina, je izmišljeno in nepodkrepljeno z anketami.

Zakaj je to zmota napačnega vzroka? Ker navaja napačne vzroke in ker na primer trdi, da bo uvedba zakona postala vzrok za množično zmanjševanje stroškov v zdravstvu in pri pokojninah (»en manj v čakalnih vrstah … nobenih stroškov več«). V resnici zakon ne more biti vzrok za takšne prihranke, ker v državah s podobnimi zakoni ni prišlo do opaznega vpliva na proračun zdravstva ali pokojnin, razen tega je število ljudi, ki bi uporabilo to možnost, izjemno majhno in se giblje v podobnih državah do največ enega odstotka vseh umrlih na leto.

Zato bi morebitni prihranki bili zanemarljivi; klasično pripisovanje vzročne povezave je s tem popolnoma izmišljeno in se največkrat ne izkazuje niti na ravni korelacije. Namreč tudi če bi obstajala korelacija, iz nje še ne bi sledila neposredna vzročna zveza med zakonom in zlorabami.

Zgornji seznam zmot in prevar je sicer le vzorčen; bolj poglobljena analiza bi jih lahko navedla precej več. Med drugimi sem opustil tudi zelo pogosto zmoto ad hominem. Moj namen je bil predvsem prispevati k zavedanju, da se moramo ob tako občutljivi temi pogovarjati na ravni analize argumentov, kar se v hujskaškem in propagandnem ozračju razprave, pregnetenem z ideologijo in politiko, žal izpušča.

Moški v modrem jopiču sedi za mizo in govori s strastjo, na njegovem jopiču je oznaka 'PROTI', medtem ko se osredotoča na temo zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Dodatek z zapisa – večina Primčevih izjav v Odmevih, 19. novembra 2025

»Glejte, ta zakon nima nobenih varovalk. Ta zakon omogoča usmrtitev človeka brez njegovega podpisa. Omogoča usmrtitev človeka brez obveščanja svojcev, da je vaš najbližji v postopku zastrupitve. Ta zakon zahteva od zdravnika, ki piše mrliški list, da laže o vzroku smrti. Ne bo smel napisati zastrupitev oziroma strup, si bo moral izmisliti neko bolezen. V tem zakonu bodo odločali o smrti človeka sami zdravniki psihopati, ki ne spoštujejo medicinske etike, ki ne spoštujejo Hipokratove prisege in podpirajo zastrupitev bolnikov. In še ena zadeva. Ta zakon omogoča, da zdravnik ubije pacienta, ubije pacienta in za to kazensko popolnoma nič ne odgovarja. To je 28. člen zakona, omogoča, da zdravnik ubije pacienta brez kakršnekoli kazenske odgovornosti. To je kriminal.«

»Bom kar prebral 28. člen zakona, ki omogoča zdravniku, da nekaznovano ubije bolnika oziroma invalida. Za globo od 500 do 5000 evrov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki sodeluje v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, če… Zdaj pa osma točka. Če z vnosom učinkovine za PPK, se pravi strupa, ne upravlja pacient sam, se pravi, če to naredi zdravnik. Se pravi, kaznuje se zdravstveni dom oziroma bolnica, zdravnik pa popolnoma nič. Se pravi, to je legalizacija umora bolnika. In poglejte, tukaj ni nobenih varovalk. Kot sem že rekel. Pa še ena zadeva. Poglejte, govori se o nekaj primerih. Mi smo izračunali, da glede na vse kategorije ljudi, ki lahko pridejo v poštev za zastrupitev, govorimo o 400 do 500 tisoč ljudeh.«

»Vsi invalidi pridejo noter, da gredo lahko v ta postopek. Vsi kronični bolniki gredo lahko v ta postopek. Samo povedati morajo, da neznosno trpijo in da imajo neko psihično stisko in so že kvalificirani za to. Se pravi, gre za zakon, ki je nevaren in ogroža življenje sto tisočev v naši državi.«

»Poglejte, tale zakon 400 do 500 tisoč ljudem, ko se bodo znašli v stiski, ponuja zastrupitev. Namesto zdravljenja, namesto bližine, namesto socialne pomoči ponuja smrt. Se pravi, mi imamo 150.000 ljudi, ki so brez osebnega zdravnika. Mi imamo ogromno invalidov, ki so osamljeni. Mi imamo ogromno starejših ljudi, ki so osamljeni. In namesto, da bi poskrbeli, da se bodo ti ljudje čutili sprejete, jim sporočamo: odveč ste, zastrupite se.«

»Gre za grozljive izkušnje. V Kanadi, na primer, vsako leto usmrtijo oziroma zastrupijo okoli pet odstotkov ljudi, to je 15.000 Kanadčanov, umre na ta način. In velika večina jih umre zaradi tega, ker se čutijo odveč. Ker zaradi tega, ker se čutijo odveč, ne vidijo nobenega življenjskega smisla. Na Nizozemskem prav tako okoli pet odstotkov, tam to znese 10.000 ljudi. V Belgiji 3,6 odstotka in tako naprej. Se pravi, gre za enormne številke in gre za zakon, ki dobesedno ljudi, ki so v stiski, ki so bolni, ki so invalidi, namesto da bi jim omogočil zdravljenje, da bi jim omogočil bližino, ponuja rešitev strup.«

Avtorjev članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES.