Fantje spet v vojsko

Janševa napoved obveznega služenja vojaškega roka je bila še en opomin, kako lahkotno lahko politika uporablja mlade kot orodje in kako malo premisleka je namenjen dejanskemu življenju tistih, ki bi jih takšna odločitev najbolj prizadela. Mladi so postali poligon, na katerem se gradi politična moč. Nihče pa jim ne pove, zakaj bi v tej igri sploh morali sodelovati. Napoved obveznega roka ni bila resna obrambna strategija. Bila je politični test, poskus, koliko hrupa, strahu in pozornosti lahko sproži. Mladina je znova dobila lekcijo, da je mogoče njihov čas, načrte in življenjske poti omenjati kar mimogrede – kot da ne gre za njihova življenja, ampak za premikanje figuric na politični šahovnici. Fantje naj bi “odrasli v uniformi”. Dekleta naj bi se “prilagodila”. Oboje je zgrešeno. Argumenti, da bi vojaški rok fantom “dal red”, “zgradil karakter” ali “zmanjšal odtujenost”, so neživljenjski. Mladi fantje danes ne potrebujejo uniforme, ampak stabilnost: službo, stanovanje, dostojne pogoje, jasna pravila igre. Red se ne gradi z ukazom, ampak z možnostmi. Dekletom pa se danes ponuja še hujša nejasnost: bodo vključene ali ne? Pod kakšnimi pogoji? Kdaj? Zakaj? Sporočilo, ki ga s tem dobijo, je preprosto: ne vemo, ne razmišljamo dovolj, improviziramo sproti. To ni obrambna politika. To je odsotnost politike. Mladi niso problem. Problem je, da jih politika vidi kot moteče. Prevečkrat se zdi, da so za slovensko politiko nekakšen stranski produkt: koristni kot strašilo, uporabni kot retorična opora, nepogrešljivi kot številke v statistiki – a povsem nepotrebni kot sogovorniki. Namesto dialoga - megla. Namesto razlage - fraze. Namesto strategije poskusi. Ko mladi izrazijo odpor, se jih obtoži “lenobe”. Ko izrazijo strah, se jih označi za “razvajene”. Ko postavijo vprašanja, se jih odpravi z “boste že videli”.

Tako nastaja generacija, ki politiki ne verjame več niti toliko, da bi jo zavrnila z resnim protestom – temveč jo zavrne z ironijo in umikom. Obvezni vojaški rok ni vprašanje obrambe. Je vprašanje zaupanja. In tega je med mladimi najmanj. Zaupanje se ne ukazuje, ne zahteva in ne uvaja z uredbo. Zaupanje nastane iz predvidljivosti, transparentnosti in spoštovanja. Tega pa je v slovenskem političnem prostoru, zlasti na desnem, komaj za vzorec. Mladi so utrujeni od kriz, od pretresov, od improvizacij in od občutka, da so vedno zadnji v vrsti, ko se deli pozornost – in prvi, ko se išče krivdo ali žrtveno jagnje. Na koncu pa je vprašanje povsem preprosto. Ali je napoved obveznega služenja vojaškega roka res odgovor na njihove težave – ali zgolj nova vaba v političnem boju, kjer so mladi kulisa, ne pa naslovniki? Dokler ostaja slednje, bo politična retorika o vojaškem roku med mladimi povzročala: strah, zmedo in občutek, da njihova prihodnost ni nič drugega kot igra moči, ki z njimi nima veliko skupnega.