Krivično o vladi?

Na vsak način hočejo opozicijske stranke povzročiti čim večje nezaupanje do vseh državnih institucij. Namesto da bi kot opozicija nadzorovala delo vlade, deluje samo na ta način, da bi čim bolj onemogočila njeno delo in to od prvega dne njenega nastopa. Spomnimo se samo vloženih številnih predlogov zakonov, ki jih je vložila SDS prvi dan nastopa Državnega zbora v sedanji sestavi. SDS je nadaljevala z obstrukcijo različnih zasedanj Državnega zbora in njegovih delovnih teles. NSi je v začetku delovala kot prava opozicijska stranka do takrat, ko je v Ustavni komisiji glasovala proti lastnim predlogom. Takrat se je opazilo, da se je NSi s svojimi stališči začela dobrikati SDS-u. Znano je, da je Matej Tonin na koncu Janševe vlade slavnostno izjavil, da ne bodo več sodelovali v nobeni vladi, kateri bo predsedoval Janez Janša. Na zadnjem volilnem kongresu NSi se je pa Matej Tonin Janezu Janši prisrčno zahvalil, da jim je omogočil sodelovanje v njegovi vladi. Od takrat kot papagaji posnemajo SDS z zahtevami, da naj sedanja vlada odstopi z nekimi splošnimi obtožbami o njeni nesposobnosti. Ob tem se seveda ponujajo sami kot rešitev za Slovenijo. Pa so res rešitev?

Ali lahko zaupamo nekomu, ki nekoga obtožuje, ne da bi navedel neizpodbitna dejstva, zakaj ga obtožuje? Ali lahko zaupamo tistim, ki sedanji vladi očitajo, da določene obljube še niso izpolnili, so jo pa začeli reševati, denimo izgradnjo stanovanj za mlade, sami se pa tega niso niti dotaknili? Gre namreč za verodostojnost. Poleg verodostojnosti je pomembna resnicoljubnost. Torej komu lahko zaupamo? Ali Jerneju Vrtovcu, ki je na TVS izjavil, da se Inštitut 8. marec bogato financira iz javnih sredstev, dejansko pa ne dobi niti evra? Kristjani, ki grešijo, gredo k spovedi, pošteni politiki se pa opravičijo. Kar je Vrtovec »pozabil«. Ali naj zaupamo Janezu Janši, ki je za časa zadnje vlade grobo kršil demokratična pravila, onemogočal javno delovanje medijev itd. Ali naj zaupamo Anžetu Logarju, ki je tožil v EU slovenske banke, da nezakonito poslujejo, ki je za časa, ko je bil zunanji minister, dopustil, da je ena od služb poslala v EU obrekovanje slovenskega sodstva? V tem smislu bi morali preveriti vsakogar, ki se ponuja, da bo v našem imenu urejal družbeno-ekonomske odnose.

Pomembni javni mediji tudi nekoliko prispevajo k zmedi in nezaupanju, ki ga skušajo ustvariti opozicijske stranke. No, včasih prispevajo k temu tudi vladajoče stranke. Imam vtis, da bolj iz javnosti pobirajo, kaj govorijo posamezni ugledneži, kot pa preverjajo, kaj od tega je res in kaj ni. Naj navedem samo en primer. Ugledni pisni medij je 30. 10. objavil kolumno z naslovom Kje je odgovornost politike do davkoplačevalcev. Z zanimanjem sem se lotil branja, toda kmalu sem ugotovil, da sploh ni govora o gospodarjenju z javnim denarjem, pač pa polemika v zvezi z nameravano božičnico. In seveda v kolumni sem zopet prebral pri tem avtorju, da je velika nevarnost, da se bodo zaradi tega podjetja selila v tujino in da bodo podjetja morala odpuščati delavce. Ni treba posebej poudarjati, da je avtor te kolumne že zdavnaj takšne občasne izjave slišal od funkcionarjev gospodarskih združenj in jih sam samo ponavlja. Zanimivo je to, da avtor te kolumne še nikoli ni uspel našteti podjetja, ki so odšla v tujino zaradi politike vlade. Podobno je z grožnjami o odpuščanju delavcev. Znano je, kako so gospodarstveniki bili plat zvona, ko je sedanja vlada začela urejati višino minimalne plače in ko je ena od prejšnih vlad vpeljala davčne blagajne. Tresla se je gora, rodila se je miš.

Razmere se lahko izboljšajo samo tako, da vedno in povsod od odločevalcev zahtevamo samo objektivno resnico in da naj vsak opravlja vestno delo, katerega je sprejel.