Žive meje / N'toko: Pahor je imel prav?

Treba mu je priznati, človek obvlada trženje. Leta po tem, ko se je Borut Pahor poslovil od političnih funkcij, še naprej slalomira po naših spletnih algoritmih, še naprej poganja milijone komentarjev in še naprej vestno nabira oglede na svojem profilu na Instagramu. Njegova sposobnost, da nas spravlja ob živce in nas hkrati globoko fascinira, očitno prav nič ne pojenja. Verjetno je edini človek v Sloveniji, ki lahko spodbudi nacionalno razpravo o reklami za pižame. In zdi se, da opazovalci že desetletja poskušamo rešiti uganko, kako je lahko ta tip postal najbolj priljubljen politik v zgodovini Slovenije. Saj to, kar počne, sploh ni politika! To je vse skupaj navaden medijski šund, poceni resničnostni šov, vulgarna manipulacija ljudske pozornosti! In že desetletja nam Pahor z gizdalinskim nasmeškom na ustih odgovarja: »Pa ste res prepričani, da je bila politika kdaj kaj več kot to?« Prvi je pokazal, da v ciničnem svetu neoliberalnega konsenza od volitev nihče več ne pričakuje, da bodo kaj spremenile na bolje. Vse, kar lahko od politike dobiš, je skromno zadoščenje, da na zaslonih gledaš nekoga, ki potrjuje tvoj življenjski slog, tvoj okus, tvoja občutja. Atomizirani posamezniki lahko svojo identiteto izražamo le še kot potrošniki, zato izbira kandidata v tem smislu ni dosti drugačna od izbire radijske postaje, ki jo poslušaš v avtu, piva, ki ga naročaš v gostilnah, ali znamke pižame, ki si jo izbral na spletu. Vse to je blago, ki te v reklamah prepričuje, da z njim izražaš tudi nekaj o svoji kulturni pripadnosti – od kod prihajaš, kakšno izobrazbo imaš, kateri poklic opravljaš … Zakaj bi bilo s politiko kaj drugače? V srednji šoli smo se razvrščali po glasbenem okusu in znamkah obleke (starejša generacija je poznala delitev na punkse in šminkerje, kar se je v 99 odstotkih ujemalo s tem, ali si hodil na gimnazijo ali na tehnično srednjo šolo), zdaj, ko smo odrasli, se delimo na volivce različnih politikov.