V središču / Kako je naš heroj najprej izginil, nazadnje pa izgubil še glavo

Odkar vem zase, vem tudi za bronastega velikana, ki sredi velenjskega Titovega trga na velikem podstavku kipi tja gor v nebo in nekako nedostopen, mrkega obraza tuhta, kako se izogniti še eni sovražnikovi ofenzivi.

Premlad sem, da bi se spomnil tistega leta, ko so se delavci v Šaleški dolini odrekli enodnevnemu zaslužku, da so lahko potem z žerjavom dvignili povečani odlitek izvirnika hrvaškega kiparja Antuna Augustinčića, posnetek kipa Josipa Broza Tita, ki še danes stoji v Kumrovcu pred njegovo rojstno hišo, in ga postavili na podstavek. Premlad sem, da bi se res spomnil odkritja spomenika, a dovolj star, da dobro vem, kako spoštljivo smo hodili okoli njega, kako smo se ga malce bali in ga hkrati občudovali, dokler niso vsi miti o velikem poveljniku partizanskih čet, človeku, ki je lastnoročno porazil nacistično Nemčijo in njene pomagače, očetu bratstva in enotnosti, genialnem državniku, ki se je spomnil neuvrščenih, prijetnem gospodu torej, ki je, sodeč po fotografijah, rad stiskal roke pionirjem in tabornikom, včasih pa je v njih držal lovsko puško in cigaro, začeli bledeti.

Rasli smo, zrasle so trave in misli, Tita pa nismo več poznali. Še vedno je stal tam sredi trga, mrk in zamišljen, toda mi smo lovili druge zgodbe, maršal nas ni več zanimal. Ostal je v zgodovini, čeprav je pod njegovim plaščem kdaj nastalo ptičje gnezdo ali so kdaj pa kdaj gasilci z ognjem pregnali osjega. Tito je postal nepomemben, simbol časa, ki ga že dolgo ni več.

Odraščali smo, on pa je odhajal. In ko je bila noč ravno pravšnja, je tu in tam kdo stopil do podstavka in se olajšal, pa še to je kmalu postalo odveč, nič subverzivnega ni bilo v tem. Ko je izginila štafeta, ko so izginili mladinci in pionirji, je izginil Tito. Mislili smo si, da je odšel, da je bronasti velikan odkorakal s podstavka, kar je ostalo, je bil le privid.

Zmotili smo se, zamenjal se je čas, zamenjala se je država, a Tito je še vedno mrko gledal predse. Vsi ga niso pozabili, dobro se spomnim, kako so bili po nekem festivalskem večeru Dneva mladih in kulture nad njim navdušeni ameriški rokerji iz skupine Kepone in so se slikali z njim. Spomnim se tudi napisa »Vi niste Titovi, Tito je naš!«, ki se je nekoč pojavil na njegovem podstavku, ali pa tistega, kjer je pisalo, da smo imeli »pod Titom vsaj delo«. Morda se je na podstavku kdaj pojavila tudi kakšna svastika. Morda pa ne.

Ker je bil Tito malce pozabljen, malce odveč, je na Festivalu mladih kultur Kunigunda dobil kapo in ogrinjalo, a so se v času oblačenja od nekod vzeli nejevoljni borci in želeli protestirati, dokler jim organizatorji niso razložili, da bodo nova oblačila obudila spomin na Tita in na njegovo slavno zgodbo. Res so ga, za teden ali dva, potem je znova izginil. Lahko bi izginil za vedno, ne bi ga pogrešali.

Toda v vzporednem svetu se je vseskozi dogajalo nekaj drugega. Najprej so se pojavili revanšisti, politične stranke, ki so želele izbrisati zgodovino. Ker se je pod poveljstvom Josipa Broza Tita zgodil množični povojni poboj sodelavcev okupatorja, domobrancev, ustašev, četnikov in še kopice drugih kvizlingov, med katerimi so bili nedolžni, ženske in otroci, so ga razglasili za rdečega morilca. Druga stran je to zanikala, govorila je o specifiki zgodovinskega trenutka, o plemenitosti upora, o socializmu. Vse to nas v resnici ni zanimalo, a zanimalo je druge. Okoli Tita se v Velenju že desetletja vlečejo prepiri, kaj bi z njim. Bi ga morda spustili s podstavka in ga približali novim generacijam? Bi bilo bolje, da bi ga umaknili z osrednjega trga in ga skrili v drug, temnejši konec mesta? Dogovora o tem ni bilo nikoli, le prepiri in napetosti so se krepili. Do skrajnosti, s protesti, lažmi in propagando na eni strani ter s spominsko-muzejskimi pohodi po socialističnem mestu na drugi.

Tito je stal naprej. In mrko, oblečen v vojaški plašč, umazan od ptičjih iztrebkov in težkega zraka, zrl predse. Vse dokler mu niso prejšnji petek zjutraj odžagali še glave. Strahota? Zločin? Poškodovanje kulturne dediščine? Ali pogumno dejanje nekega domoljuba in demokrata?

V resnici nič od tega. Tito brez glave je dokaz, kako je glavo izgubila država. Ne zato, ker ni umaknila spomenika minulega časa, ne zato, ker je iz njega delala ikono svobode in napredka. Mesto, država, politika tega velikega spomenika – in vsega, kar se je dogajalo okoli njega, zgodovine, ljudi, žrtev in preračunljivcev vseh vrst – ni znala postaviti na pravo mesto. Bi morale ta monumentalni spomenik mestne oblasti že zdavnaj odstraniti? Bi morale pojasniti, zakaj še vedno stoji tam, zakaj je bilo Velenje nekoč Titovo in zakaj je prav, da že dolgo ni več? Ne gre za ugled, ne gre za politiko, gre za poštenost. Spomenik bi danes potreboval podnapis, pojasnilo, komu v čast je bil postavljen in zakaj.

Zabavni nauk vsega skupaj je v tem, da smo imeli mladi vseeno prav. Če bi nas v tistih meglenih, mrzlih zimskih nočeh konec osemdesetih let, ko smo po Titovem trgu postavali sem ter tja, bronasti maršal res poslušal, bi že zdavnaj stopil s podstavka in odkorakal tja, kamor spada. V zgodovino. Ne pa da še danes preganja te in one.