Naslovna tema / Kako ustaviti barbarizem

V Velenju se je prejšnji petek zgodilo nekaj nenavadnega. Ko so se Velenjčani prebudili v jutro, so ugotovili, da je eden njihovih dolgoletnih sokrajanov ostal brez glave. Dolgo je že stal na tem istem mestu, vse od leta 1977, če smo povsem natančni. Nekateri so odraščali ob njem in ga imajo v lepem spominu, zato jih je pogled nanj razžalostil, drugi so se privoščljivo nasmihali, ker jim je šel pošteno na živce že pred leti in tako je še danes, tretjim, predvsem mlajšim, pa je bilo bolj ko ne vseeno. Brez glave je ostal Josip Broz - Tito. No, vsaj bronasti kip njega, največji na svetu, ki ga je izdelal priznani hrvaški kipar Antun Augustinčić.

Dogodek ima v resnici filmske, če ne burleskne razsežnosti. Za podvig se je odločil 49-letni Miroslav Pačnik, po poročanju nekaterih medijev sosed prvaka opozicije Janeza Janše, zagotovo pa njegov privrženec, ki je več noči zapored hodil do kipa z rezilno žico, da bi Titu odstranil glavo. Ko jo je poskušal pripeljati do svojega avtomobila, naj bi mu še nekajkrat zdrsela z rudla. Policija pa ga je zaustavila kmalu zatem, ko je spravil glavo v prtljažnik. Kaj ga je k temu gnalo, zakaj je to storil? Kot je pojasnil kasneje, po njegovem v demokratični državi ne bi smelo biti »prostora za čaščenje zločina in totalitarizma«, zato je, čeprav je to najbrž razprava, ki bi jo morali opraviti zgodovinarji in muzealci, stvari vzel v svoje roke. Zaradi tega ga policija sedaj sumi kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari posebnega kulturnega pomena.

A bistveno je nekaj drugega. Pačnik tega ni storil kar sam od sebe. Njegovo dejanje, ki bi ga zlahka opisali kot barbarsko – pa ne zato, ker je obglavil ravno Tita, temveč ker je bilo preprosto primitivno –, ima v nečem svojo zaslombo. V politikah in ravnanjih, ki jih v tej državi že desetletja podpihujeta Janša in njegova stranka. Janša, tako kot ostali populisti, namreč preži nad dojemljivimi, lahko bi zapisali celo ranljivimi osebami, kot je Pačnik.

Populistični voditelj si namreč »ne lasti monopola nad agresivnostjo«, kot je med nedavnim gostovanjem v Sloveniji ugotavljal filozof dr. Samo Tomšič, temveč »nasprotno, svojo bazo mobilizira s sporočilom, da je upravičena zadovoljevati svoje agresivne impulze«. Prava ukana populizma ni v tem, da je zgolj sam po sebi barbarski, pač pa v tem, da ljudem ponudi možnost sprostitve svojih frustracij. Ponudi jim možnost, da so tudi sami lahko barbarski. Populizem človeka posili dvakrat – prvič, ko zlorabi njegovo stisko, da stori barbarsko dejanje, in drugič, ko to dejanje zlorabi, da lahko nadaljuje svojo politično agendo.

Janša ob morebitni zmagi na volitvah prihodnje leto že napoveduje, da bo vse delal kot Trump. Počistil bo javno upravo, dal odpustke bogatim in iz družbe izkoreninil vsakršne »levičarske zablode«.

To počne skrajna desnica po vsem svetu. Kot bi rekel Tomšič, s prakticiranjem »ekskluzivne solidarnosti«, ki deluje na podlagi »izpostavljanja nenehnih družbenih skupin, za katere desnica svojim podpornikom sporoča, da jih smejo napadati z verbalnim ali celo fizičnim nasiljem«, pospešeno gradi novo »fašistično internacionalo«.

Trumpova Evropa

Da gre pri tem za premišljen napad na demokracijo, priča nova državna varnostna strategija, ki jo je pred kratkim podpisal ameriški predsednik Donald Trump. Ta je precej drugačna od tiste, ki jo je pripravil njegov predhodnik Joe Biden, in drugačna je tudi od tiste, ki jo je pripravil Trump v svojem prvem mandatu. Kot je v ameriškem časniku Atlantic zapisal Thomas Wright, nekdanji visoki uradnik ameriškega sveta za nacionalno varnost, se ta veliko manj ukvarja z dejanskimi nevarnostmi, ki naj bi grozile državi, kot s poskusom »graditve novega neliberalnega svetovnega reda«. Na tej poti pa je ključnega pomena prav Evropa.

V strategiji je ameriška administracija med drugim namreč zapisala, da bi morale Združene države Amerike oživiti tako imenovano Monroejevo doktrino iz 19. stoletja, ki je zahodno poloblo razglasila za območje vpliva Washingtona. Kot strateško pomembno pa izpostavila Evropo, ki sicer trpi zaradi padca v deležu svetovnega bruto domačega proizvoda in napetih odnosov z Rusijo, a tudi, tako so zapisali v dokumentu, »resnično in veliko bolj skrb vzbujajoče možnosti civilizacijskega izbrisa«. Med večjimi vprašanji, s katerimi naj bi se soočala Evropa, so dejavnosti Evropske unije in drugih mednarodnih teles, ki naj bi »spodkopavale politično svobodo in suverenost« – med njimi so zgrešene migracijske politike, padanje rodnosti ter domnevna cenzura svobode govora in zatiranje politične opozicije. Če bo Evropa nadaljevala po tej poti, »bo celina čez 20 let ali manj neprepoznavna«.

Trumpova administracija – ki se v tem istem dokumentu seveda pohvali, da je v državi odpravila škodljivo woke ali prebujensko ideologijo ter uspešno obračunala z migranti – si želi, da bi Evropa »ostala evropska«, da bi »ponovno pridobila civilizacijsko samozavest« in »opustila svoj zgrešeni poudarek na dušečih omejitvah«. Povedano bolj preprosto, želi si, da bi ostala krščanska in bela, EU pa da bi popustila pri zelenih in drugih regulativnih ukrepih. Predvsem tistih, s katerimi se je lotila ameriških tehnoloških podjetij v lasti nekaterih Trumpovih zaveznikov. Na primer Elona Muska in njegovega omrežja X, ki mu je evropska komisija prejšnji teden naložila 120 milijonov evrov kazni zaradi kršitev akta o digitalnih storitvah. Musk, po krajšem sporu s Trumpom spet močan zaveznik ameriškega predsednika, je ob tem zapisal, da bi bilo Evropsko unijo treba razpustiti – in jo primerjal z nacistično Nemčijo.

A vrnimo se k omenjeni strategiji. V njej je zapisano še, da bi morala ameriška diplomacija »zagovarjati pristno demokracijo, svobodo izražanja ter nedvoumno praznovanje posebnega značaja in zgodovine evropskih narodov«, v to smer pa spodbujati tudi svoje politične zaveznike v Evropi. Ob tem je naraščajoč vpliv »patriotskih evropskih strank«, se pravi skrajne desnice, po mnenju ameriške administracije treba vzeti kot »razlog za velik optimizem«.

Ameriška administracija ima prav – trumpistične politike so se danes razlezle po Evropi. Kot pošast. Večinoma zato, ker so ameriški republikanci že v preteklosti poskrbeli za razširitev političnega vpliva po Evropi. Kot je opozoril zgodovinar dr. Božo Repe, Trump zgolj nadaljuje tradicijo sistematične politične podpore evropskim desnim populističnim strankam prek finančnih tokov, medijskega vpliva, svetovalnih mrež ter vzgoje političnih kadrov v okrilju velikih ameriških konservativnih fundacij. Nemški Spiegel je prav ta teden poročal, da se na drugi strani Atlantika te dni pri republikancih mudi delegacija iz Alternative za Nemčijo. »Mlajše generacije evropskih desničarskih politikov so že dolgo vključene v te programe, kar se zdaj kaže kot jasna prednostna os omenjene strategije,« je pojasnil Repe. »Odnos je vzajemen: evropska skrajna desnica se navdušuje nad Trumpom, domači akterji pa že povsem odkrito obljubljajo trumpistične politike.«

Fašistična internacionala se krepi povsod po Evropi. V Združenem kraljestvu s Farageem, v Nemčiji z Alice Weidel, v Franciji z Marine Le Pen in Bardellajem.

To, čemur Tomšič pravi fašistična internacionala, se danes krepi domala povsod po Evropi. V Združenem kraljestvu z Nigelom Farageem, v Nemčiji z Alice Weidel, v Franciji z Marine Le Pen in Jordanom Bardellajem. Zatočišče pa je z uspehi suverenističnih strank, kot so francoski Nacionalni zbor, španski Vox, madžarski Fidezs in Alternativa za Nemčijo, po lanskih volitvah našla tudi v evropskem parlamentu. Pri tem se je zmeraj težje zanašati na vzdržljivost tako imenovanih požarnih zidov in sanitarnih kordonov, če niso ti že popustili. Evropska ljudska stranka, največja skupina v evropskem parlamentu, iz katere prihaja tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, je s skrajno desnico paktirala pred kratkim, da je lahko zavrla udejanjanje nekaterih zavez zelenega prehoda. V Nemčiji, kjer je dolgo veljalo strogo zavračanje skrajne desnice, Alternativa za Nemčijo danes glede na javne ankete dosega podobne rezultate kot konservativna unija CDU/CSU – nekoč nepredstavljivih 25 odstotkov.

Požarni zidovi se v takšnih razmerah kažejo kot zmeraj težji izziv. Kot je pred časom v intervjuju za Mladino povedal socialni psiholog dr. Vlado Miheljak, »če ga hočeš zgraditi, moraš imeti zmeraj med enim in drugim žariščem vsaj kakšen meter prostora«. Ta prostor pa se v Nemčiji in drugod vztrajno oži.

Slovenski zid

Med tistimi, ki gledajo Trumpa z velikimi očmi, je tudi slovenska SDS. Janša ob morebitni zmagi na volitvah prihodnje leto že napoveduje, da bo vse delal kot Trump. Počistil bo javno upravo, dal davčne odpustke bogatim in iz družbe izkoreninil vsakršne levičarske zablode. Ter ji povrnil zdravo, kmečko pamet. Napravil bo, kot je ob zmagi napovedoval tudi Trump, revolucijo zdravega razuma.

Bi morale biti takšne napovedi povod za strah? »Gotovo bi nas moralo biti vsaj malo strah,« pravi Repe. »Samo seštejte v alinejah, kar je Janša počel v letih 2012 in 2013, ko je ustvaril izredne razmere in pripeljal Slovenijo v družbo Grčije in Cipra, zaradi česar je morala naslednja vlada finančno reševati državo pred bankrotom in prisilno upravo trojke. In dodajte tisto iz obdobja njegove zadnje vlade z vso uzurpacijo oblasti, represijo, korupcijo in klientelizmom.« Še ena Janševa vlada bi po njegovem skoraj zanesljivo pomenila pospešeno avtoritarno preoblikovanje institucij, koncentracijo medijskega in ekonomskega vpliva ter nadaljnje sidranje Slovenije v novo desničarsko združbo. »Takšen padec v barbarstvo pa bi bil žal zgolj izenačenje z vrsto vlad v Evropi, ki so že na tej ravni. Kjer so razgradnja pravne in socialne države, podrejenost sodstva, prevrednotenje zgodovinskega spomina, normalizacija političnega in fizičnega nasilja ter obračuni z manjšinami in civilno družbo že postali ’demokratični standard’.«

Kljub temu je treba najprej zapisati dobro novico. Zadnji referendum, na katerem je 370 tisoč volivcev zavrnilo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je pokazal, da desnici ob res močni mobilizaciji še zmeraj uspe na volitve pripeljati največ okoli 400 tisoč ljudi ali celo manj, torej slabo četrtino ljudi. Zakon o izrednem pokojninskem dodatku je na referendumu denimo zavrnilo 404 tisoč volivcev.

Slovenijo je doslej pred Janšo dokaj uspešno ščitil nekakšen demokratični požarni zid. A prostor, ki ga je omogočal, se tudi pri nas vztrajno oži. Ta trenutek se težava skriva preprosto v dejstvu, da so volivci in celo koalicijske stranke po treh letih in pol utrujeni in občutno resignirani, vdani v usodo. Tako imenovani antijanša efekt bo na naslednjih volitvah premalo. O tem pričajo tudi zadnje ameriške volitve – zgolj strašenje volivcev s Trumpom teh ni pripravilo, da bi v zadostnem številu podprli Kamalo Harris. Volivci si želijo voliti nekoga, ki je karizmatičen in jim lahko ponudi več kot samo slabo alternativo.

Vladne stranke imajo še en problem. Čeprav imajo dobre namene, samo nekaj mesecev pred volitvami še kar delajo novo zakonodajo in se po nepotrebnem izčrpavajo. Namesto da bi se resno lotili premisleka o volilni kampanji. Medtem pa Janša v volilni boj vstopa spočit in pripravljen. Iz opozicije je namreč veliko lažje graditi politično kampanjo. In v SDS s svojimi sateliti in zavezniki to počnejo že več mesecev. Glede na propagandne prijeme in manipulacije ob nedavnem referendumu je jasno, da opozicija v volilnem boju ne bo izbirala sredstev. Slovenija je že prelepljena s plakati, Janša se sprehaja s sejma na sejem in samo prejšnji mesec so v stranki poleg desetih javnih razprav, ki so bile namenjene referendumski kampanji, organizirali še deset drugih dogodkov.

Janša in njegova strankarska mašinerija sta skratka v polnem pogonu. In, tako se zdi, nič ju ne more zaustaviti. Razen morda aktualna koalicija skupaj s tistimi, ki se zavedajo resnosti trenutka.

Razmere, v katerih mora to storiti, zagotovo niso ugodne. Kot je poudaril Repe, niti nekateri levoliberalni mnenjski voditelji »ne znajo ločiti med strateškimi cilji in malenkostnim narcisizmom. Na Roberta Goloba se spravljajo kar počez in ne vidijo razlike med tem, kar je zares sistemsko pomembno, in ukvarjanjem z osebnimi antipatijami. Glavni problem nista Janša in avtoritarna desnica, ki komajda prideta na obzorje, temveč se raje mesece ukvarjajo s tem, kolikšen vpliv ima na politiko Golobova žena.« Poleg tega vladi niso naklonjeni niti večinski mediji, ki težko skrivajo prezir predvsem do Levice kot nosilke glavnih bremen vladnih socialnih ukrepov. »Izrazito proti vladi pa so tudi gospodarske, mirno jim lahko rečemo ’schellenburške’ elite, zbrane v različnih zbornicah in združenjih, čeprav so v resnici imele dobro podporo vlade in stabilne gospodarske razmere.«

Slovenijo je doslej pred Janšo dokaj uspešno ščitil nekakšen demokratični požarni zid. A prostor, ki ga je omogočal, se tudi pri nas vztrajno oži.

Koalicija bi morala kljub temu, tako filozof dr. Peter Klepec, ostati mirna, ohraniti živce in ne nasedati na provokacije, predvsem pa ne bi smela biti arogantna, preveč moralizirati ali se delati žrtev. Ostati bi morala osredotočena na svoje temeljne dosežke, od postavljanja omejitev med javnimi in zasebnimi interesi v zdravstvu do pokojninske reforme ter zagona dolgotrajne oskrbe in gradnje javnih stanovanj. »Seveda pa je vse to v družbi, kjer te na vsakem večjem krožišču nagovarjajo jumbo plakati, da je vlada vse ’zasrala’, težko storiti. A za to obstajajo usposobljeni strokovnjaki. Zdi se, da so se teh doslej polastili premalo.«

Ni že izgubljeno

Volilna kampanja pomeni trdo delo. So se v koaliciji v zadnjih tednih zapeljali po Sloveniji? So sploh dojeli, da je kampanja že v polnem razmahu? 

Nemški Levici, ki ji je že grozil izpad iz parlamenta, je uspelo na zadnjih volitvah izboljšati rezultat za pomembne štiri odstotne točke. Kot je takrat pisal Tomšič v Mladini, se je to zgodilo na »način, ki je naravnost banalen v svoji preproščini«. Stranka je bila močno prisotna na terenu in je imela močno mrežo prostovoljcev, ki so trkali na vrata in se pogovarjali z ljudmi. Niso pametovali ali z njimi polemizirali – prisluhnili so jim, njihovim vprašanjem in stiskam, ter nato skupaj z njimi iskali odgovore nanje. »Seveda je šlo v tem procesu tudi za zbujanje posluha za politične ideje Levice, ne le za ponujanje posluha za tegobe ljudi,« je zapisal Tomšič. »Ampak ravno ta izmenjava na ravni posluha je pri političnih kampanjah drugih strank umanjkala.«

Mlajše volivce pa je očitno prepričal tudi nastop nosilke liste Heidi Reichinnek. Nemški mediji so veliko rast podpore stranki pripisali predvsem njenim karizmatičnim nastopom in pojavljanju na družbenem omrežju TikTok, kjer je postala svojevrsten fenomen, nova ikona levice. Njeni najbolj viralni posnetki imajo več milijonov ogledov, njen profil pa več sledilcev kot tudi najbolj znani nemški politiki. Z navidez spontanim in dostopnim pristopom ji je uspelo mlajše volivce nagovoriti s temami, kot so boj proti skrajni desnici, migracije in visoke najemnine. Pristop je zagotovo pomemben. V mesecu pred volitvami je Heidi Reichinnek na TikToku namreč objavila 29 posnetkov, ki so prejeli skupno 40 milijonov ogledov, krščanska CDU, ki je v tem času objavila kar 153 posnetkov, pa je zanje prejela zgolj 19 milijonov ogledov.

To je nekaj, kar slovenska desnica že dobro razume. Posnetki SDS in njenega podmladka se po družbenih omrežjih kdaj razširijo kot požar. In čeprav v koaliciji na to področje poskušajo vstopiti, so pogosto videti preveč okorni in neprepričljivi. Edino zares uspešno spletno kampanjo je na demokratičnem bregu doslej zagnal Inštitut 8. marec s kampanjo My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira) – in morda bi se v koaliciji lahko od njega kaj naučili. V inštitutu na dan objavijo več deset posnetkov in drugih informativnih objav, da imajo lahko tako širok doseg, kot ga imajo. Tej vseevropski pobudi danes na Instagramu sledi že več kot 720 tisoč ljudi, njene objave pa dosegajo več deset milijonov gledalcev.

»V koaliciji bi morali nujno izboljšati komunikacijo z volivci – ne zgolj v smislu kozmetičnih popravkov, temveč pojasnjevanja, zakaj so nekatere reforme in poteze, naj bodo še tako nepriljubljene, ključne za dolgoročno odpornost družbe,« se strinja Repe. »In pa ne bi si smeli več dovoliti razkošja, da se glavna bitka vodi znotraj levega pola.« Seveda je treba upoštevati, da imajo vse stranke svoj specifični interes, da med njimi obstajajo razlike in zato tudi konflikti. Vendar so pogosti napadi predvsem med strankama SD in Svobodo povsem neproduktivni in koaliciji delajo zgolj škodo. »Predvsem bi morale stranke notranje spore pred volitvami prevesti v jasen dogovor o minimalnem skupnem imenovalcu in tem, kje postaviti sanitarni kordon in koga se ne bo nikakor pustilo vrniti ali priti na oblast. Skratka: strateško vprašanje ni, ali je Golob simpatičen in ali ima Levica prav glede posameznega zakona, temveč ali bo Sloveniji v naslednjem ciklu še uspelo obdržati vsaj osnovni okvir liberalne demokracije in socialne države.«

Razmere doma in po svetu zagotovo niso ugodne. Pred 30 leti so imeli socialni demokrati v evropskem parlamentu 35 odstotkov sedežev, danes le približno polovico tega. Padec zaupanja v tradicionalne institucije, medije, razkroj strankarskih lojalnosti in vzpon populizma so bili vsi dejavniki, zaradi katerih so napredne stranke v Evropi postale krhke – pogosto nesposobne okrevati po političnih in volilnih porazih. Slovenija je danes med redkimi evropskimi državami, kjer na oblast ni bila pripuščena (skrajna) desnica. Takšna država je recimo še Španija, ki jo že sedem let vodi socialist Pedro Sánchez.

Kako mu je to uspelo? Simon Tecco, nekdanji dopisnik za španske medije, sicer sociolog, ki živi v Sloveniji, a budno spremlja politično stanje v Španiji, pravi, da gre zasluge za to zagotovo pripisati tudi njegovim sposobnostim nastopanja. »Takšne energične in dobre govorce bi v Sloveniji težko našli.« Hkrati pa je zelo dosleden. »Volivcem obljublja konkretne stvari in jih tudi uresničuje.« Izpeljal je niz politično odmevnih ukrepov. Ena glavnih je bila reforma trga dela, namen katere je bil zmanjšati brezposelnost in visoko razširjenost začasnih pogodb. Fiskalna konsolidacija se je nadaljevala predvsem s povečanim obdavčenjem bogatih, z izrednimi davki na banke in energetska podjetja, z dodatnimi zelenimi investicijami in dvigi minimalne plače, ki se je v sedmih letih njegovih vlad zvišala za 61 odstotkov. Sánchez pa se je s prizadevanji za končanje genocida v Gazi, nasprotovanjem Trumpu in zahtevam zveze Nato po povišanju izdatkov za obrambo zapisal kot voditelj tudi v svetovnem merilu.

Z nekaterimi podobnimi ukrepi bi se lahko pohvalila tudi slovenska vlada. Sánchezu jih je skupaj z ekipo uspelo tudi predstaviti in obrniti v svoj prid. Hkrati pa je pomembno vlogo na parlamentarnih volitvah pred dvema letoma odigrala njegova zdajšnja namestnica Yolanda Díaz, sicer ministrica za delo, ki je pomagala oblikovati koalicijo naprednih sil Sumar. Ta je na volitvah prejela nekaj več kot 12 odstotkov glasov, Sánchezu pa pomembno pripomogla pri oblikovanju sedanje vlade in s tem preprečila desno vlado Ljudske stranke in skrajno desnega Voxa. Po tem vzoru, ki je omogočil obstanek španskega požarnega zidu, so se v slovenski Levici tudi odločili, da bodo na naslednjih volitvah nastopili skupaj z zeleno stranko Vesna.

Do volitev je res samo še nekaj mesecev in kandidatne liste so po strankah že bolj ali manj sestavljene. Tudi v tej luči je treba razumeti nedavno neuspel ženitveni ples med strankama SD in Prerod Vladimirja Prebiliča. Praktično vse je že nared za ta, kot se rado reče, praznik demokracije, zato je manevrskega prostora za večje premike bolj malo. Ni pa še vse izgubljeno. Slovenija bolj kot kdaj prej v svoji demokratični zgodovini potrebuje trdno, samozavestno in napredno koalicijo, ki bo stopila skupaj in na volitvah znala preprečiti demokratični zdrs po trumpističnih merilih. Ki bo znala preprečiti zdrs v barbarizem. To bo najbrž vključevalo kar nekaj odrekanja, tudi ponižnosti, truda in predvsem veliko dela. Dosti lažje bi se bilo seveda vsemu skupaj izogniti in se udobno namestiti v opoziciji. A tega luksuza danes demokratične sile nimajo v nobeni državi.

Namreč, preprosto preveč lahko izgubimo.