Boj za zdrave paciente

Če bi kdo še dvomil, da v slovenskem zdravstvu obstajata dva svetova, naj si ogleda primer mariborskega radiologa. En svet je javni: počasen, kadrovsko podhranjen, z dolgimi čakalnimi dobami, utrujenimi zaposlenimi in večno razlago, da »sistem ne dopušča več«. Drugi svet pa je zasebni: hiter, učinkovit, skoraj čudežno produktiven – in predvsem izjemno donosen. Med obema svetovoma pa isti ljudje. Ista imena. Isti podpisi pod izvidi.

Radiolog, redno zaposlen v javni bolnišnici, ki v enem mesecu opravi več kot 1.500 magnetnih resonanc, od tega komaj desetino za svojega delodajalca, preostanek pa za zasebnike – in to v domnevno omejenem “prostem času” – ni zgodba o marljivosti. To je zgodba o sistemski shizofreniji.

Radiolog naj bi za povprečno magnetno resonanco porabil med deset do dvajset minut. Če pa drži, kar pravi ta bivši mariborski predstojnik radiologije, da je mogoče izvid napisati v minuti ali dveh (kar počne on), potem se moramo vprašati: ali kupujemo zdravstveno storitev ali industrijski tekoči trak? In predvsem – ali smo kot družba pripravljeni sprejeti, da je kakovost odvisna od tega, ali pacient pride skozi javna ali zasebna vrata?

Ključni problem ni posameznik. Tudi ne to, da nekdo dobro zasluži. Problem je, da sistem omogoča – celo spodbuja – situacijo, v kateri se javni sektor uporablja kot kadrovska baza, zasebni pa kot bankomat. Javni sistem plačuje specializacije, opremo, ugled in varnost zaposlitve. Zasebni sistem pobere smetano: hitrost, količino, dobiček. Vmes pa ni jasnih pravil, normativov, nadzora. Kot bi ZZZS zanimal samo račun, ne pa čas, kakovost in smiselnost opravljenega dela.

Absurd je popoln: v javnih bolnišnicah večina radiologov na mesec opravi manj kot sto magnetnih resonanc. Pri zasebnikih pa iste osebe brez težav presežejo 500, 700 ali celo čez 1.000 preiskav. Ali so aparati pri zasebnikih hitrejši? So slike jasnejše? So pacienti enostavnejši? Ali pa je edina razlika v tem, da je tam vsaka minuta neposredno ovrednotena – od dobrih 130 do več kot 300 evrov?

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da tega očitno nihče ne vidi. Ne vodstva bolnišnic, ki se sklicujejo na “timsko delo”. Ne ZZZS, ki priznava, da standardi časa ne obstajajo. V takem okolju ni težko biti rekorder. Težje je ostati naiven.

Zdravstvo ni navadna tržna dejavnost. Magnetna resonanca ni hitra pošta. In izvid ni kos blaga, ki ga izdelaš hitreje, če bolj pritisneš na plin. Ko se sistem sprijazni z logiko, da je možno v eni uri “obdelati” več deset pacientov, se ne smemo čuditi, da se zaupanje ljudi sesuva.

Vprašanje torej ni več, ali gre za divji zahod. To je že jasno. Vprašanje je, kdo bo končno priznal, da v takem sistemu ne zmagujejo bolniki, ampak minute. Drage minute.