Uvodnik / Grega Repovž: Ugrabljeno mesto

Da bi lahko razumeli način poslovanja ljubljanskega župana Zorana Jankovića, je treba začeti z danes že pozabljeno izjavo pokojne generalne državne tožilke in pravosodne ministrice Zdenke Cerar iz leta 1999. V nastopu na TV Slovenija je izrekla besede, ki jih je verjetno obžalovala, saj so bile grobo zlorabljene: »Vsaka velika lumparija še ni kaznivo dejanje.« In čeprav so Zdenki Cerar očitali, da s to izjavo ščiti lopove, je nakazala problem, ki je veliko večji od običajnih kraj: da so nekatere lumparije, to je njen izraz, izpeljane tako, da so pogosto zakonite, ali pa izpeljane tako, da poti denarja sploh ni mogoče ugotoviti. Takrat so politiki grobo napadli Zdenko Cerar – ker je namreč spregovorila o nečem, o čemer si res niso želeli preširoke debate. Govorila je o sistemski korupciji, ki je vgrajena v zakone in odločitve, na primer razpise, odloke in akte.

Morda je bolje uporabiti drug aktualen primer: primer zdravnika Gregorja Kavčiča iz novomeške bolnišnice. Je dr. Kavčič dober zdravnik in kirurg? Brez dvoma. Pa je hkrati tudi človek, ki je umetno podaljševal čakalne vrste, da bi s tem ustvarjal krizne razmere na svojem oddelku, ker je s tem v skladu z zakonodajo preusmerjal paciente v zasebno ordinacijo, s čimer si je pridobil premoženjsko korist? Da. Najboljši strokovnjaki še niso avtomatično tudi pošteni. To je težko sprejeti in zato imamo danes v Sloveniji debato o tem, ali je prav, da dobrega zdravnika, ki je izigraval zakonodajo, kaznujejo z odpovedjo delovnega razmerja. Kako je to mogoče? Zato ker so nekatere nedopustne prakse postale z leti del slovenske folklore? Enako moramo pogledati tudi na Jankovića. Kot županu mu seveda ni mogoče očitati neučinkovitosti – hkrati pa je ravno to tisto, zaradi česar so mu volivci vsakič znova pripravljeni pogledati skozi prste pri očitnih nedopustnostih. A to na dolgi rok korumpira celotno družbo in v tem primeru mesto in meščane.

Dejstvo je, da se poslovanje Mestne občine Ljubljana skozi različne pravosodne postopke vedno znova izkazuje za veliko korupcijsko tveganje – pa čeprav Janković nikoli ni bil obsojen. Zakaj? Ker so vsi postopki izigravanja vnaprej razmišljeni, pravno pregledani. In tako na primer vemo, da Janković uporablja metode prepričevanja ali lobiranja, ki si jih noben menedžer ne bi smel dovoliti, kaj šele visok javni uslužbenec – a mu za to še nikoli ni bila izrečena obsodilna sodba. Zadnja Tarča je razkrila nedopustne pritiske na javne uslužbence, ob tem pa dobivajo od tretjih oseb, ki so vedno znova vpletene v te zgodbe, različne nagrade, potovanja, službe. Saj je vsem jasno, o čem govorimo?

Dodatne dvome o poštenosti župana zbuja premoženje družine. Prek sinov in slamnatih mož se Janković kot senca vedno znova pojavi ravno tam, kjer je bil vpliv občine pri odločanju velik, sorodniki se izkažejo vsaj kot najemniki stanovanj v novih stavbah in podobno. Od kod županovim sorodnikom ti milijoni evrov, ko pa poslovno ne izstopajo po svoji odličnosti?

Naslednji tak primer je poslovanje Mestne občine Ljubljana z Republiko Srbsko. Celotna Slovenija že od razkritja poslov Roka Snežiča in Dijane Đuđić, ki je Janševi SDS »posodila« 450.000 evrov, ve, da je za del slovenskega političnega in poslovnega sveta Republika Srbska nekakšna finančna pralnica. Iz Republike Srbske po ocenah kriminalistov v Slovenijo vstopa opran denar in lastniško prikrit kapital. Zakaj prav od tam? Ker denarja zaradi slabe vključenosti Republike Srbske v mednarodne institucije ni mogoče izslediti. Tudi zato ne vemo, kdo so res lastniki podjetij, ki k nam prihajajo kot investitorji. Kar sta bila nekdaj Luksemburg in Liechtenstein, to je danes za dvomljivi poslovni svet davčnih utaj in pranja denarja Republika Srbska. Ljubljanska občina in z njo povezana podjetja so po Erarju z družbami z lastniki iz omenjene entitete v zadnjih petih letih opravili za več kot 100 milijonov evrov poslov. Zakaj so investitorji iz politično in tudi sicer problematične entitete tako močni igralci v Ljubljani? Le mimogrede: za nekdanjega predsednika entitete Milorada Dodika, ki je zgradil to sumljivo poslovno oazo, se je v celotni regiji najbolj aktivno zavzel prav ljubljanski župan.

Ampak to ima ceno. In plačujejo jo prebivalci Ljubljane. Tako kot je težko razložiti zadovoljnim pacientom Gregorja Kavčiča, da je zaradi njegovega izigravanja zdravstvenega sistema neka skupina bolnikov ostala (pre)dolgo brez storitev, tako je prebivalcem Ljubljane težko razložiti, da ceno Jankovićevega načina poslovanja plačujejo prav sami – in to v desettisočih evrih. Naj navedemo le en primer: nepremičninski trg v prestolnici je že leta podrejen prav tem poslovnim krogom okoli župana in njihovemu dogovornemu maksimiranju dobička, mesto je tisto, ki z občinskim prostorskim aktom in drugimi odločitvami diktira ponudbo in tudi cene – a v čigavo korist? Seveda investitorjev, ne pa prebivalcev mesta, ki so dejansko financerji teh dobičkov.

Kot smo zapisali: še zdaleč ne moremo trditi, da je vse to nezakonito. In to je pri vsem skupaj najhujše.