Pamflet / Bernard Nežmah: Boj za lepe spomenike

Ko so v Velenju 26. junija 1977 proslavljali postavitev Titovega spomenika, je slavnostni govorec pojasnil ta veliki akt: »Z odkritjem Titovega spomenika želimo izraziti tovarišu Titu svoje neizmerno spoštovanje in hvaležnost za vse tisto, kar je napravil na svoji življenjski poti za delavski razred in vse delavno ljudstvo. S tem želimo znova poudariti, kako globoko cenimo, da nam je pokazal pota naših sedanjih in bodočih prizadevanj.« Večtisočglava množica je bila navdušena, kaj pa predsednik države? Zakaj ni z ljudstvom delil skupnega veselja? Slavnostni govornik v Velenju je bil le Štefan Nemec, prvi mož slovenskega zbora združenega dela, nominalno tretjerazredni politik.

Tito je bil takrat v svojem letovišču na Brionih, kjer je štiri dni gostoval libijskega predsednika in diktatorja Moamaerja Gadafija. Ker je ta z otoka odpotoval na dan velenjske otvoritve ob 9. uri zjutraj, bi slavljenec s poletom s helikopterjem zlahka priletel pred svoj spomenik. OK, državni vladar je imel takrat 85 let in bržkone ni bil več naklonjen hitremu prometnemu ritmu. Toda človek, ki dobi tako veliko darilo, v znak spoštovanja do mesta in darovalcev - rudarji so se odrekli enodnevnega zaslužka za plačilo postavitve monumenta - pride vsaj kasneje na zahvalni obisk. A predsednik Tito, ki je pred tem štirikrat obiskal knapovsko mesto, tja ni več stopil. Ekonomično - zakaj bi hodil tja, ko pa namesto njega stoji že spomenik, in to največji v državi.

Pred tem so Titu ob dvajsetletnici vstaje proti nemškim okupatorjem postavili monumentalni spomenik. 3. julija 1961 se je pred njim zbrala množica 200 tisoč obiskovalcev, dogodek je bil tako impozanten, da je časnik Delo svoj članek naslovil kar - Reke se zlivajo v Titovo Užice. Na grandiozni proslavi pa ni bil slavnostni govornik drugorazredni politik, ampak sam Aleksander Ranković, podpredsednik vlade in drugi človek države. In kje je bil Tito? Prišel je dan pozneje na državni praznik, imel dolg govor, ki je napolnil nekaj strani časopisov, sprejel par sorodnikov padlih herojev, nato pa se po kosilu odpeljal na Zlatibor. Medtem ko se desetina države raduje ob skupnem spominjanju na junaški odpor, se Tito ne pomeša med ljudstvo, ampak raje odide v gorsko letovišče.

Miki Muster (1925-2018) je bil kipar, ki pa ni vlival predsednikovih spomenikov, ampak se je v nacionalno zgodovino zapisal kot ilustrator in stripar, sploh z nepozabnimi Zvitorepcem, Lakotnikom in Trdonjo. Kot hommage njegovi stoletnici rojstva so mu posvetili dve razstavi: v Mestnem muzeju ljubljanskem in v Narodni in univerzitetni knjižnici. Tam razstavljajo izbrane strani njegovih stripov, znamke čokolade in drugih industrijskih izdelkov, ki jih je oblikoval, njegove knjižne izdaje, celo karikaturo iz časnika Petkova panorama, na kateri se je marca 1953 ponorčeval iz sovjetskega diktatorja Stalina, in zaradi katere ga ja tedanja oblast kaznovala z odvzemom štipendije. Mož je očitno vzel preveč dobesedno, da so se Tito in tovariši uprli Stalinu. A na obeh razstavah je odsotno njegovo zadnje ilustratorsko obdobje. Med letoma 1995 in 2010 je redno objavljal karikature v tednikih Mag in Reporter. In to ne občasno, marveč stalno, več kot 40 se jih je namreč nabralo. V letih svobode je neizprosno ironiziral poteze vladajočih politikov, v največji meri teh iz leve provenience. Njegov stil je bil tako sarkastično neusmiljen, da tarče njegovega svinčnika ne bi želele karikatur obesiti v svojih uradih in stanovanjih. Nekoč je upodobil tudi vladavino ljubljanskega župana Zorana Jankovića nad tropom ovac z napisom Ein Volk, Ein Reich, ein Führer. In vsi osrednji mediji so nato prenesli vest, da ga je Janković kazensko ovadil zaradi žalitve. 85-letnemu starcu je pretila celo zaporna kazen, a sodišče je ovadbo župana zavrglo. Pod komunizmom mu niso pretili z zaporom, leta 2010 pa mu je besni Janković grozil z zaporom. In veliki karikaturist je kmalu po tem prenehal ustvarjati politično karikaturo. In kaj sta o njegovi poslednji petnajstletni epohi prinesli razstavi v Musterjev spomin? Nič, dobesedno nič, nobene karikature iz tega obdobja, kaj šele razvpite upodobitve ljubljanskega župana. Cenzura muzealcev, ki so predstavili le benignega karikaturista, medtem ko so njegove politične ilustracije raje zamolčali, da bi si ne nakopali jeze Jankovića in kulturne ministrice Aste Vrečko, od katere dotacij so odvisni!!!!!!!!?

Danes si vladajoči politiki ne dajejo več postavljati spomenikov iz brona, zdaj jih raje krasijo s slavilnimi besedami. Medijsko idilo v dominantnih medijih kazi v glavnem oddaja nacionalke Tarča, ki uničujoče ruši spomenik slave županu Jankoviću. Prejšnji teden je bila osupljiva, ko je sledeč obtožnici tožilstva sledila dokazom o zlorabah položaja župana in o podkupninah, ki jih prejemajo državni uradniki na upravnih enotah, da izdajajo gradbena dovoljenja za nedovoljene gradnje. Prav šokantno je dejstvo, da so kot legalno razglasili gradnjo Bellevue stolpnic, ki sosednje stavbe zoper ustaljene protokole zasenčijo do 70-odstotno. Še bolj pa molk Goloba in njegove vlade, ki po razkritju državnega tožilstva o korupciji v uradniškem vrhu v Ljubljani, ni uvedla takojšnje revizije in ni v hipu suspendirala obtoženih.

Muster je l. 2014 izdal tudi knjigo Politična karikatura, v kateri upodablja eno za drugo Jankovićeve rabote. A ta spomenik stoji zaprašen na policah knjižnic, kje celo samo v njenih skladiščih.