V zadnjih sto letih se v Sloveniji še nikoli ni rodilo tako malo otrok kot letos, število rojstev pa se nasploh počasi, a vztrajno zmanjšuje. Hkrati nas je vsako leto še vedno malo več. Za to skrbi – joj – zlasti priseljevanje.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
V zadnjih sto letih se v Sloveniji še nikoli ni rodilo tako malo otrok kot letos, število rojstev pa se nasploh počasi, a vztrajno zmanjšuje. Hkrati nas je vsako leto še vedno malo več. Za to skrbi – joj – zlasti priseljevanje.
Zniževanje rodnosti je svetovni pojav z eno samo izjemo – Afriko. V Evropi je tačas petina prebivalstva stara vsaj 65 let. Do konca stoletja bo take starosti že tretjina prebivalcev celine. Evropejka rodi v povprečju 1,4 otroka, za demografsko obnavljanje potrebna stopnja je 2,1. Slovenci smo rahlo nad povprečjem.
Za zdaj se prebivalstva praviloma še ne zmanjšujejo, ker živimo dlje, ker je manj otroških smrti in ker je tu priseljevanje. A zdajšnja nizka rodnost neizbežno vodi v kasnejše naglo zmanjševanje.
V bistvu ne vemo dobro, zakaj se rodnost znižuje, v veljavi pa je nekakšna zakonitost: bolj ko smo razviti, manj otrok imamo. Vzorec preide od »številnih rojstev in številnih smrti k manj rojstvom in daljšemu življenju«. Skratka, večja blaginja, boljša izobraženost in podobno znižujejo rodnost.
In to je dobro, pravijo nekateri: že zdaj nas je za ta planet preveč, in če nas bo manj, bo okolje manj trpelo. Toda upanje, da bi lahko zniževanje rodnosti ustavilo propadanje okolja, je jalovo, saj procesa potekata različno hitro – svetovno prebivalstvo se bo krčilo počasneje, kot se bo slabšalo okolje. Sicer pa bi planet prenesel še več ljudi, če ne bi bila logika sistema (nenadzorovanega kapitalizma) taka, da zahteva nenehno rast in načrtno vzgaja človeka potrošnika.
Ta osnovni pogon je scela tak, da ustvarja izrazito individualizacijo, osamljenost, potrošništvo, tekmovalnost na vseh ravneh, od posameznika do držav. Dela nas vedno bogatejše, vedno dlje živeče, hkrati pa družbe grobo razslojuje, jih dela konfliktne, nemirne, negotove. V zraku ni občutka varnosti, predvidljivosti, gotovosti. To za rodnost ni dobro.
Posebej velja to za mlade, tiste, ki naj bi rojevali otroke in imajo pred sabo še večino življenja. Muči jih pomanjkanje stanovanj, slaba socialna mobilnost, tesnoba zaradi slabšanja okolja, saj bo to najbolj prizadelo prav njih. Prihodnost jim zbuja nelagodje, nanjo pa ne morejo vplivati, ker so še zunaj sfer odločanja.
Šibka rodnost, staranje in krčenje prebivalstva prinašajo gospodarske težave, pomanjkanje delovne sile, manj davkoplačevalcev in javnega denarja, zadrege zdravstva, pokojninskega sistema, šolstva … Upadanje rojstev postaja prvovrsten družbeni problem. Ene same, hitre in učinkovite rešitve zanj ni, saj dela, kot rečeno, proti rodnosti ves sklop današnje ureditve in načina življenja.
Procesa najbrž ni mogoče ustaviti. Lahko pa se upočasni in omogoči prilagajanje novemu stanju s premišljeno kombinacijo ukrepov – s trdnimi javnimi službami, privilegiranjem mladih, z mirnim družbenim ozračjem in – priseljevanjem. Tudi pri nas predvsem zaradi njega prebivalstvo še narašča.
Priseljevanje pa je dvorezen meč. Če je razumno omejevano in če ga spremlja načrtna integracija priseljencev (ki jih bo nekoč zaradi globalnega zniževanja rodnosti zmanjkalo!), lahko znatno upočasni naglo staranje družb. Če ga je v kratkem času veliko, če priseljence zapiramo v gete in proti njim hujskamo, zbudi med domačim prebivalstvom odpor, nanj pa se obesi, grmi proti priseljevanju in ga zlorablja (skrajna) desnica. Naša ljuba SDS in njene sestre povsod na Zahodu pa ne samo demonizirajo migracije, ampak so tudi trdo neoliberalne (lažno socialne, za vsesplošno privatizacijo itd.). Hkrati zanikajo ali minimizirajo podnebno krizo, zaradi katere nekateri mladi nočejo imeti otrok. In vedno in povsod histerizirajo javno ozračje.
Vse to dela proti rodnosti. Toda prav skrajna desnica zganja zaradi upadanja rojstev največjo paniko, straši z izgubo (nacionalne) identitete, s tujskim kriminalom itd. Težavo zniževanja rodnosti pa bi seveda rešila tako, da bi prepovedala splav in ženske napravila za prisilno rojevajoče demografske strojčke.
Skratka, trumpi, putini, orbani, janše vseh vrst zganjajo histerijo prav tam, kjer je najbolj potreben miren, trezen razmislek. V resnici jih baš briga prihodnost družb, ki jim vladajo ali bi jim radi vladali. Briga jih torej tudi prihodnost lastnih otrok in vnukov. Dvoličnost in kratkovidnost teh lažnih patriotov pa velja, če ostanemo pri nas, tudi za prikrite podpornike janšizma, denimo gospodarska združenja in katoliško cerkev. Polni leporečja delajo v resnici za bolj pasjo družbo in za manj otrok.
Demografska gibanja bodo v marsičem odločala, kam se bo zasukal današnji svet. Za nekatere je zniževanje rodnosti znamenje, da se človeštvo s tem odziva na pričakovane ekokataklizme in negotovo prihodnost. Za druge je tudi izumljanje vedno bolj sofisticiranih tehnologij, te novodobne panaceje, izraz strahu, da bomo ljudje postopoma izumrli. In kaj je najboljši približek in nadomestek človeka? Umetna inteligenca!
No, morda nam bo tudi ona kdaj rekla, da je boljši od strahu pred izumrtjem trud, da bi se dokopali do normalnejše družbe, take, v kateri bo manj strahu, več enakosti in več otrok. V Sloveniji bomo o tem po malem odločali čez dobre tri mesece.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.