Film / Otoki

za +

Prepozno za solze.

Oh, končno – film! Film, ki ni sequel, ki ni prequel, ki ni reboot – ki ni del franšize. Končno film, ki je original. Odličen film. Preprosto zapleten in zapleteno preprost. Eleganten. Domišljen. Razgledan. Seksi. Noir. In eden izmed treh koscenaristov je pokojni Blaž Kutin, slovenski scenarist (Lara), režiser (Nikoli nisva šla v Benetke) in pisatelj (Kenozoik), ki je zadnja leta živel v Berlinu, toda Otoki so film noir, ki se ne dogaja v kakem mračnem, morbidnem velemestu, ampak na Fuerteventuri, slovitem kanarskem otoku, sredi večnega sonca, neskončnega poletja, v jet-set letoviškem kompleksu, kjer se Tom (Sam Riley) udinja kot teniški učitelj. Podnevi bolj ko ne lenari, tudi med teniškimi lekcijami napol drema, ponoči pa blazni v disku – med turistkami, ki ga običajno pofukajo in potem zmečkanega, mačkastega, »ubitega« fotografirajo. Za spomin. Kot trofejo. Sam je zguba – ležeren, pasiven, zapit, poškodovan, ustavljen, osamljen, brezciljen. »Tu mi je všeč.« Kličejo ga Ace – ja, As. Nekoč je nehote igral z Nadalom. In se osmešil. Ženske se igrajo z njim. Filmi noir – Dvojno zavarovanje, Poštar zvoni zmeraj dvakrat, Detour, Dama iz Šanghaja ipd. – so bili vedno polni takšnih moških, no, moških, ki se ne spomnijo prejšnjega večera, ki doživljajo zatemnitve in ki se ne zbujajo v posteljah (ampak v puščavskem pesku ali avtu).

Vprašanje je le, kako se bo Usoda poigrala s Tomom, faliranim teniškim igralcem, faliranim moškim – in kako daleč bo šla. Vstopi femme fatale – Anne (Stacy Martin), falirana igralka, očitno precej frustrirana in nezadovoljna s svojim možem Davom (Jack Farthing), faliranim sinom magnata. Toma britanski par, opremljen s sinkom, pritegne (razkaže jima otok, zrihta apartma z bajnim razgledom, onadva ga peljeta na večerjo ipd.), toda trije faliranci so v vsakem filmu noir recept za pekel. Jasno, Anne, ki si verjetno želi, da bi kretenski Dave preprosto izginil, začne zapeljevati Toma – otok je poln lukenj, jam in divjih, popadljivih valov, v katerih lahko človek »ponesreči« izgine. Dave je domišljav, zoprn, aroganten in nonšalanten – kot kapital. Nihče ga ne bi pogrešal (Jack Farthing ga itak igra tako, kot da je princ Charles, Anne pa princesa Diana). A resnici na ljubo – tudi Toma, revizije Schraderjevega Ameriškega žigola, ne bi nihče pogrešal. Anne bi se tu lahko izpolnile vse želje in vse sanje – Toma ji niti ni treba pofukat.

Toda Otoki, ki se ne obnašajo, kot da Beli lotos ne obstaja, sam film noir – in naše spomine na filme noir, naša pričakovanja glede filma noir – obrnejo na glavo. Na glavo obrnejo vse momente filma noir – fatalko, Usodo, dinamiko želje, protagonistove hibe, ključe in logiko nakazovanja. Še več, na glavo obrnejo celo samo napetost, nepredvidljivost, nevarnosti in preobrate, veliki finalni twist. Hočem reči: Otoki film noir tako dobro na novo izumijo, da velikega finalnega twista sploh ne potrebujejo. (kino)

fiOkRXbzE0Q