Film / Hamnet

proti

Solze v nebesih.

Eden izmed najslavnejših in najobscenejših vicev Anthonyja Jeselnika, ameriškega komika slovenskega rodu, ki blesti s stand-upi, polnimi črnega, ubijalskega, šokantnega humorja, gre takole: »Imel sem malega dvoletnega sina, a je umrl tako kot sin Erica Claptona – za navdih.« Hamnet – posnet po romanu Maggie O’Farrell – izgleda kot rimejk ali pa reimaginacija tega vica. Hamnet je namreč film o tem, kako je nastal Hamlet. Film ne skriva, da bi bil Hamlet lahko naslovljen tudi Hamnet – a lahko bi bil naslovljen tudi Tears in Heaven ( ja, tako kot Claptonov »Hamlet«). Hamnet hoče reči: William Shakespeare (Paul Mescal) je imel malega enajstletnega sina, a je umrl tako kot sin Erica Claptona – za navdih! Shakespeare in Anne Hathaway (Jessie Buckley), alias Agnes, ki jo na začetku vidimo sredi gozda, spodvito v panteistično silo narave, imata tri otroke, tudi Hamneta, ki podleže kugi, Shakespeare pa potem svojo bolečino – svoje žalovanje, svoje trpljenje – »prevede« v Hamleta. Kar pomeni, da nas čaka overdose agonije, agonične mimike, agoničnih gest, agoničnih figur, agoničnih monologov – in narcistične kvazieksorcistične oskarjevske »igre«, ki ne da terja aplavz, ampak je aplavz sama sebi. Gre za »biti ali ne biti«.

Čaka vas torture porn. In body horror. In air guitar. Oh, in naivni, objokani, mučeniški šolarski patos, ki ga furajo filmi, posneti po uspešnicah za »mlade odrasle«. Recimo Somrak. Film vas tako očitno emocionalno izsiljuje, da vam gre na smeh. Sporočilo: umetnost je žalovanje. Umetnost je trpljenje. Ne vem, zakaj je Shakespeare potem napisal toliko komedij. Pri Hamnetu je komično le to, da je film o moškem, ki mu mora žena pustiti, da svoje trpljenje izživi in sublimira v umetnosti (ona medtem le trpi – brez sublimacije), režirala ženska. Kaj je šele navdihnilo njegov Vihar! (kino & art)