Kultura / Gledanje je ustvarjalno početje

»Skrivnost je skrivnost, samo dokler je skrivnost. Da najina dela nič ne pomenijo, ne pomeni, da nimajo smisla. So orodja za poetično mišljenje. Njihov učinek je podoben čarovniji.« Ta misel nas pričaka na steni sobane, ki nas sprejme ob prihodu na razstavo vznemirljivega umetniškega dvojca Small but dangers (SBD) Natura morta. Ta se je nedavno odprla v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani in bo trajala še vse do 22. marca 2026.

Če ste z umetniškim delovanjem dvojca Small but dangers seznanjeni, lahko navedku zgolj prikimate. Če niste – naj nekoliko razložimo. SBD sta Mateja Rojc in Simon Hudolin (oba sta se rodila leta 1977), ki vse od leta 2004 razstavljata v tandemu. Razstava v MGLC je njuna največja doslej in zaznamuje 21 let skupnega ustvarjanja. Morda vas zbode že (namenoma) napačno zapisana besedna zveza »small but dangerous« (oziroma »sitan, ali dinamitan« oziroma »majhen, a nevaren«), ki je postala rdeča nit njunega ustvarjanja in namiguje na njun edinstveni način razmišljanja in ustvarjanja umetnosti.

Umetniški dvojec namreč s svojimi projekti ustvarja prostor, ki spodbuja opazovanje, igrivost in domišljijo, oziroma, kot je zapisal kustos razstave Božidar Zrinski, se bistvo njunih del vedno skriva med vrsticami. Ta dela nikoli ne razkrijejo vsega, temveč gledalko potisnejo v vlogo dejavne soustvarjalke, ki mora praznine zapolniti sama. Prav ta nedorečenost je ključna za njuno ustvarjanje: pomen se ne skriva v predmetih samih, temveč v tem, kar se zgodi med njimi, v razmikih, pogledih, namigih. Gradita prostor, v katerem so predmeti le izhodišče, mrtvo ozadje, domišljija pa tisti živi element, ki postavitev šele dokonča – vsakokrat drugače, za vsakega gledalca posebej.

V prvi sobi zanimanje pritegne že sama postavitev del. Zagledamo zaslon na belem podstavku, predmet in uokvirjeno fotografijo na polički ter podobo, projicirano na steno. Ko se približamo, na zaslonu zagledamo prezentacijo v programu PowerPoint s preprosto animacijo dveh ponavljajočih se podob jogija med izvajanjem asan. Predmet na polici je pravzaprav kukalo za diapozitive s podobo bele ptice v kletki. Ob njem je na polički še uokvirjena črno-bela fotografija vhoda v hišo. Še skrivnostnejša je podoba, projicirana na steno – morda gre za izrez mednožja z belim spodnjim perilom, morda za obraz dojenčka ali zarodka. Ob delih nimamo nobenih razlag, razen prav tako skrivnostnih naslovov in letnic, ki povejo, da so iz različnih serij oziroma ustvarjalnih obdobij, iz let 2013, 2014, 2012 in 2008. Ne preostane nam drugega, kot da se prepustimo, muzamo, čudimo, napenjamo možgane in aktiviramo domišljijo.

V naslednjem razstavnem prostoru pozornost takoj pritegne delo Sweet Teeth (2017) – majhen steklen pepelnik na visokem belem podstavku, poln človeških zob. Le da to v resnici niso človeški zobje, pač pa žvečilni gumiji, oblikovani v kočnike in podočnike. Na steni za njim stoji uokvirjena poškodovana črno-bela fotografija Log pod Mangartom (2005), na nasprotni strani sobe zagledamo še en bel podstavek. Ko se približamo, vidimo zgolj majhno črno kroglico. Najbrž se večina vsaj nekoliko namuzne, ko prebere naslov in podatek o materialu – Frnikola (2017), govno.

Med deli Small but dangers najdemo takšna, ki jih dvojec ustvari sam – slike, risbe, grafike, kolaže, objekte –, pa tudi ready-made oziroma najdene predmete, ki jih zbira po celo njemu nerazumljivih estetskih ključih. Pogosto so to delčki, koščki, okruški česa večjega. Nekatere avtorja razstavita prav takšne, kot so bili, ko sta jih našla. Druge predelata, dodelata ali postavita v nov odnos do prostora, tako da dobijo drugačen poudarek ali pomen. Toda ne glede na to, ali gre za njuno lastno delo ali najdene fragmente, ju zanimajo predvsem majhne napetosti, ki nastanejo v razpokah, med objektom in našim poskusom, da bi ga razumeli.

Postavitve zato delujejo kot niz drobnih ugank, v katerih niti ni pomembno, da najdeš odgovor, temveč je pomembno vztrajati v radovednosti. »Na razstavah poskušava ustvarjati napetosti med deli, skupinami del in galerijo ter med vsem omenjenim in gledalcem, napetosti, ki naj bi provocirale gledalca, da začne razmišljati drugače, poetično, da se zave, da je vsaka misel, vsako čustvo ustvarjeno in da je on tisti, ki ustvarja – da je gledanje ustvarjalno početje,« pravita.

Pritegne nas tudi delo Sky is the limit iz zbirke Frlauf (2014) – pod veliko stekleno vitrino je skrbno zloženih 30 položnic, razpostavljenih po intenzivnosti modrega gradienta njihovih zunanjih strani. In miza, kot nekakšen kabinet čudes, polna takšnih in drugačnih drobnih zanimivosti in nenavadnih objektov: večji in manjši čeveljček za punčke, tri odprte pisemske ovojnice, svinčene šibre v stekleni solnici, ogledalce z belo barvno zaplato, monotipija na vinsko rdečem papirju, svetleč papir iste barve, prepognjen in nabran v nekakšno papirnato skulpturo. Priklicujemo spomine, skušamo najti povezave med predmeti, se muzamo in mrščimo ali pa zgolj uživamo v estetski vrednosti in nenavadnih, inventivnih, hudomušnih domislicah SBD.

Na eni izmed polic je razstavljena majhna okrogla posodica rožnate barve s pokrovčkom. Ko se ji približamo, na etiketi plutovinaste barve preberemo napis »KRAŠKI BISERI«. Postanemo tudi ob modificirani metli, razpeti med dvema stenama, uokvirjenem gobelinu in mizi z zrcalno površino, po kateri so razpostavljeni porcelanasta skulpturica, morda otroka, obrnjena s sprednjim delom navzdol, tako da jo v odsevu lahko opazujemo iz različnih kotov, ter pet nenavadnih majhnih okroglih predmetov različnih tekstur, barv in trdote. In seveda grafike v tehniki sitotiska iz serije Thin line, natisnjene leta 2016 v Grafičnem ateljeju MGLC, na katerih so pravzaprav odtisnjeni prazni listi črtastega papirja, kakršne poznamo iz šolskih zvezkov.

Vsaka razstava dvojca Small but dangers je po svoje pregledna, vedno sopostavlja novo in staro, meša serije, zbirke, različne medije in tehnike. »Je pa res, da sva tokrat ob precejšnjem številu novih del razstavila nekaj del s samih začetkov skupnega delovanja,« pravita avtorja. Z zanimanjem opazujeta, kako stara dela prinesejo na razstavo nove vsebine. »Nekako tako, kot da bi prek razmišljanja, podobnega spominjanju, ustvarjala nove vsebine.«

Velikost in arhitektura razstavnega prostora v MGLC sta se pri tem izkazali za idealni. Galerija je za avtorja okvir, ki omogoča branje del. »Njena simetričnost nama je omogočila, da sva z minimalnimi posegi to simetričnost zmedla ravno dovolj, da se je vzpostavila rahla napetost v prostoru. S tem pa upava, da se gledalec lažje zave lastnosti prostora, ki je ideološki in formalni okvir razstave. V nepravilnostih, ki sva jih tako izoblikovala, sva poskusila ustvariti prostor za gledalca – kot nekakšne nevidne niše, iz katerih lahko opazuje.«

Skupno ustvarjanje se je začelo povsem spontano. Najprej sta postala življenjska partnerja. Po diplomi na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani sta se preselila v Cerkno in tam s še nekaj lokalnimi navdušenci v MC C.M.A.K. Cerkno odprla atelje in galerijo. Simon Hudolin je kasneje končal še magistrski študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 2004 sta v galeriji postavila prvo skupno razstavo in na njej spoznala, da se njuna različna pristopa pravzaprav zelo dobro dopolnjujeta. Začela sta razmišljati o tandemu. »Eden od razlogov za umetniški dvojec je bil tudi, da bi s tovrstnim sodelovanjem preprečila, da bi kdo od naju delal v senci drugega – tako kot je po navadi, v zgodovini, žena umetnica delala v senci moža umetnika,« razmišljata. »Drugi razlog je bil, da so najina dela skupaj delovala veliko bolje in bolj kompleksno. Na samem začetku sva še kaj naredila vsak pod svojim imenom, a se kmalu odločila, da bo prav vse, kar pride izpod najinih rok, delo tandema. S tem nisva žrtvovala lastnega avtorstva, pač pa sva ga oplemenitila.«

Že štiri leta kasneje sta bila nominirana za nagrado skupine OHO, osrednjo slovensko nagrado za mlade vizualne umetnike, leta 2017 jo je Simon Hudolin za delo SBD tudi prejel. Že poldrugo desetletje ju zastopa Center in galerija P74. »Z leti se je pokazalo, da nisva iz takega testa, da bi želela služiti za življenje z umetnostjo, zato sva iskala druga dela,« pravita. Tako sta denimo precej delala scenografije za stop-motion animirane filme produkcijskih hiš ZVVIKS in Finta. Zadnja leta pa večino prihodka zaslužita z restavratorstvom. Obe področji vplivata na njuno umetnost, še zlasti slednje.

»Poleg tega lahko do umetnosti vzpostaviva neko kritično distanco, ravno zato, ker od nje nisva eksistencialno odvisna. Ni nama treba delati prevelikih kompromisov,« pravita. »Če je definicija profesionalnosti v nasprotju z amaterstvom v tem, da profesionalec od svojega dela živi, potem sva amaterska umetnika. Če pa je definicija profesionalnosti poglobljen, celovit in kritičen odnos do dela, nama profesionalnost omogoča ravno finančna neodvisnost od umetnosti.«

Večino del ustvarita vsak zase – pri čemer seveda komentirata delo drug drugega in si »kradeta« ideje –, nekatere projekte pa od začetka do konca zasnujeta skupaj. Ne glede na to, kako je delo nastalo, se morata oba strinjati s tem, da bo umeščeno v opus Small but dangers. »Pri vsem tem se drživa načela, da ne sklepava kompromisov,« povesta. »Pri kompromisu se morata obe strani nečemu odpovedati, rezultat pa je zato vedno nezadosten in obe strani ostaneta nezadovoljni. Zato vsako rešitev iščeva (vsak pri sebi in z dialogom) toliko časa, da sva z njo zadovoljna oba. Tako prideva do rešitev, do katerih vsak zase ne bi nikoli prišel.« Ustvarjalni proces je tako navadno naporen in dolgotrajen, včasih traja več let, da prideta do rešitve za kako zamisel. »Težko je najbrž zato, ker nimava povsem enakih pogledov – tudi na umetnost ne. Vendar je ravno v tem čar – najti rešitev, ki zajema te razlike.«

Razstava:
Small but dangers: Natura morta
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kdaj: do 22. marca 2026