Knjiga / Agata Tomažič: Ušabti

+ + +

Zdravnik se igra boga

V prejšnjem romanu Agate Tomažič (1977), Čmrljevem žlebu, je zanikrni in v zgodovino zagledani preiskovalec obiskoval prizorišče zločina v smučarskem središču, v katerem je vladala stara in z vsemi žavbami namazana matriarhinja. Trk tajkunskih metod v snežnem raju z nepozornim kriminalistom, ki zadeve okoli trupla pod plazom v terencu izkorišča za smuko, se bolj kot zaradi pravice ali racionalno reši zaradi generacijskega prepada; in ker za vsakega pride njegov čas, čas odhoda in padca. Ali vsaj spusta.

Robert Obrh dobi tokrat še bolj čudno nalogo in se je loti še za stopnjo bolj čudaško. Šef, tudi zato, da bi ga zamotil in se ga znebil, ga pošlje na teren. Na pogovor s kardiologom, ki naj bi bil tudi Titov zdravnik in ga je operiral na srcu kot še številne prijateljske in neuvrščene voditelje, med njimi seveda tudi bogate in razsipne. Plačilo za zahtevne operacije državnikov, kolikor mu ga niso izplačali, je romalo v poseben fond. Prav tako devize od ostalih poslov v tujini, gradnje zaklonišč in drugih gradbenih del, in o tem skrivnostnem fondu kriminalistu nekajkrat, med vsem drugim, predava cenjeni zdravnik. Med prvimi je presadil srce in se ga je prijel vzdevek slovenski Barnard; temu primerno je samozavesten, tudi izključevalen do vseh poklicev, ki ne rešujejo življenj, tudi recimo policistov. Zdravniki so le nekaj posebnega, enako kot premožni in belci, v Afriki so tako ali tako zgolj lenobe in nesposobneži, podobno kot sostanovalci pod njim, vse sama pakaža, ostanek ostankov, nehvaležneži in prevaranti, in to do njega, ki je celo prepoznal in operiral anevrizmo enemu od njih. Ugledni doktor je moška preslikava oblastnice iz Čmrljevega žleba.

Kriminalist obiskuje zdravnika zaradi lestve in mrtvih gojenih golobov, ki se zdijo kot svarilo, recimo kot krvava konjska glava med svilenimi rjuhami, samo v malo bolj prašnem in zatohlem okolju. Govorilne ure so precej enostranske; kardiolog predava, zafrkava, provocira, izreka neizpodbitne sodbe, pogosto proti uveljavljenim, manipulira, še izvora groženj ne izda, in Obrh se upre samo občasno, recimo, ko gre za podobo Afrike, kakršno pozna iz zapisov misijonarja Knobleharja o ekspediciji proti izviru Nila.

Zdravnik je tudi zbiralec afriških artefaktov, kož živali, ki jih je ustrelil, kipcev; ušabti je votivni predmet, ki je pri pokopu faraonov nadomestil podložnike. Kipec je bil namenjen pomoči po smrti, da ni bilo treba pokopati še služabnikov. Agata Tomažič v tej antikriminalki z nepozornim preiskovalcem, ki se umika v fantazije, ne posluša in ga v trenutkih najbolj tvegane akcije skrbi za parkirišče in mnenje sosedov, krši in sprevrača številne zakonitosti žanra. Ali bo ljubiteljskemu zgodovinarju in bralcu digitaliziranih zgodovinskih knjig z dLiba kirurga uspelo obvarovati pred zaroto nekdanjih, zdaj dodobra prikritih zdravih sil, seveda ostaja do konca nejasno.