Prvi teden / Zgodovinska zmaga

Do zadnjega ni bilo jasno, ali bodo evropski poslanci v sredo, na decembrskem plenarnem zasedanju v Strasbourgu, podprli državljansko pobudo My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira). Večer prej, ko je v parlamentu potekala razprava o njej, je iz konservativne Evropske ljudske stranke prišla novica, da nima nujno zagotovoljene potrebne podpore največje evropske politične skupine. A sledil je preobrat. Nekaj minut pred 13. uro se je po parlamentu razlegel bučen aplavz. Evropski poslanci so resolucijo v podporo pobudi podprli s 358 glasovi za in 202 proti.

Čeprav potrjena resolucija ni pravno zavezujoča, daje evropski komisiji jasen politični signal, naj v zvezi s pobudo sprejme zakonodajne ukrepe. Odločitev o tem mora sporočiti do marca prihodnje leto. A doslej še nobena evropska državljanska pobuda ni bila deležna tolikšne podpore evropskega parlamenta. Inštitutu je torej resnično uspel pomemben korak. In to vsem oviram navkljub.

Tik pred zdajci je bilo v postopek vloženih več alternativnih dopolnil in resolucij skrajne desnice, ki so poskušale pobudo zavreti. Pri Evropskih konservativcih in reformistih so na primer predlagali, da bi moralo biti v resoluciji med drugim pojasnilo, da organizacija Moj glas, moja izbira deluje »kot glasnik propalestinske propagande, daje izjave v prid množičnim migracijam, obsoja kapitalizem in trdi, da je del radikalnega protifašističnega gibanja«. Tudi sicer so nekateri najbolj grobi komentarji med razpravo prileteli prav z roba polkrožne dvorane evropskega parlamenta, kjer sedijo poslanci skrajne desnice. Glede pobude, naj Evropska unija (EU) ustanovi finančni mehanizem, ki bi vsem Evropejkam omogočil varen in dostopen splav, je bilo na primer slišati očitek, da bi to pomenilo »izdajo evropskega proračuna«. Pa da bi EU s tem pomagala »financirati ’splavni turizem’ in smrt«. Da se za temi prizadevanji »skriva George Soros«. In da si konservativni poslanci, ki bi morebiti podprli pobudo, »ne bodo nikoli več mogli reči, da so kristjani«.

Kljub vsemu temu je daleč najbolj hinavsko na govorniškem odru nastopil slovenski evropski poslanec Matej Tonin, ki si je za nalogo zastavil, da bo osebno obračunal z direktorico inštituta Niko Kovač. Tej je očital, da je pobudo pred dobrim letom in pol zagnala »v državi, kjer je splav že urejen«, z notranjepolitičnim motivom »mobilizacije levega volilnega telesa za potrebe evropskih volitev«. Prav Tonin si je znotraj Evropske ljudske stranke ves čas močno prizadeval očrniti pobudo. Neuradno naj bi bil poslance dan pred glasovanjem o resoluciji prepričeval, da so v inštitutu podporniki levice, in jim kazal stare fotografije Nike Kovač, da bi jo prikazal v slabi luči. Zaradi tega so nekateri poslanci celo razmišljali o odtegnitvi podpore.

Slovenski konservativni poslanci – poleg Tonina še Branko Grims, Zala Tomašič, Romana Tomc in Milan Zver – so bili prav tako med pobudniki ene od alternativnih resolucij, ki jo je pripravila skupina poslancev iz vrst konservativcev skupaj s skrajno desnico. S to so evropski komisiji hoteli predlagati, naj pobudo zavrne, saj naj bi bilo vprašanje splava menda v izključni pristojnosti držav članic EU. Pa četudi je evropska komisarka za enakost Hadja Lahbib že večkrat – in to je ponovila tudi med razpravo v torek – pojasnila, da vzpostavitev finančnega mehanizma ne bi pomenila kršitve evropskega načela subsidiarnosti. Resolucija konservativnih poslancev kljub odločnim prizadevanjem ni bila sprejeta.

V sredo je po Evropi potekalo več kot 200 prireditev, na katerih so podporniki pobude spremljali glasovanje. Oči Evrope so bile uprte v poslance v Strasbourgu. Nekaj deset aktivistov pobude, ki se je rodila v Sloveniji, pa je sredi evropskega parlamenta stiskalo pesti, da bi jim uspelo. Ob razglasitvi izida so jih preplavila čustva. »Zmagali smo,« je s solzami v očeh in s tresočim glasom kmalu zatem povedala Nika Kovač. »Dokazali smo, da lahko tudi majhna Slovenija spremeni ves svet.«