Teden / Imeli so le eno nalogo

Kmalu po tem, ko je zaradi napada na pokojnega Novomeščana Aleša Šutarja sodišče na predlog policije in tožilstva priprlo Sabrijana Jurkoviča, so iz lokalnega okolja začela prihajati opozorila, da ni priprlo pravega človeka. Sodišče je vmes priprtemu podaljšalo pripor, potem pa ga je prejšnji petek zunajobravnavni senat novomeškega okrožnega sodišča izpustil na prostost. Kaj sledi? Mar res niso »prijeli pravega storilca«, kot je ves čas zagotavljala policija? Odreditev pripora zoper novega osumljenca že kaže na to.

Pravosodnemu in represivnemu sistemu sta ob tem na pomoč priskočila nova pravosodna ministrica Andreja Kokalj in novi notranji minister Branko Zlobko. Ta je dejal, da »so nekatere priče spremenile izjavo oziroma da so nekatere druge priče, ki jih takrat ni bilo, dale drugačno izjavo«. Pravosodna ministrica je dodala, da odločitev sodišča »ne pomeni presoje o krivdi, temveč gre za procesno odločitev, povezano s potekom preiskave, razpoložljivimi dokazi in zakonskimi merili za pripor«. Policija pa je še sporočila, da je Jurkovič še vedno primarni osumljenec, da pa preiskuje še enega storilca, torej domnevnega sostorilca.

Ministrica, minister in policija zavajajo in preusmerjajo pozornost. Naj to trditev razložimo postopoma. Kar se razlogov za izpustitev Jurkoviča iz pripora tiče, je odločitev sodišča zelo blizu odločanju o krivdi. Jurkovič namreč ni bil izpuščen, ker ne bi bil več izkazan kateri od pripornih razlogov – ponovitvena nevarnost, begosumnost ali nevarnost vplivanja na dokazni postopek. Izpuščen je bil, ker (za zdaj zbrani) dokazi ne kažejo utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Poleg tega po naših podatkih iz do zdaj zbranih dokazov nič ne kaže na to, da bi šlo za dva ali več storilcev, pač pa zgolj za enega, ki je tudi zadal zgolj en udarec.

Tudi priče naj ne bi v ničemer spreminjale izjav, kot poskuša krivdo s sistema na priče preusmeriti notranji minister. Po naših podatkih naj bi se bilo malenkostno razlikovalo le eno pričanje in še to ne o tem, kdo je storilec – ta naj že od začetka ne bi bil prvo-osumljeni Jurkovič, pač pa prav novi osumljenec, sicer Jurkovičev bratranec Samir Silić. In ne nazadnje: ne držijo namigovanja, da naj bi bile priče (torej Romi) izigravali sistem, da bi krivdo za kaznivo dejanje prevzel mladoletnik, ki bi zaradi tega dobil milejšo kazen. Prvič, večina prič sploh ni romske narodnosti, in drugič, novi domnevni storilec, je star že 20 let.

Če pravosodno-represivni aparat iz pripora izpusti neupravičeno priprto osebo, bi to lahko videli kot dokaz, da sistem deluje. Načeloma. A to velja le, če bi šlo za katerokoli drugo zadevo, ne pa, če gre za eno izmed zadev, na katerih obstoji ali pade zaupanje v policijo in ves pravosodni sistem. Še posebej, kadar gre za tako občutljivo zgodbo, kot je ta o uboju in smrti človeka, ki je želel pomagati sinu.

Sistem je imel eno samo nalogo – da ta primer reši učinkovito, pošteno, brez napak. Kot kaže, ni bil uspešen, saj je kar sam zasejal dvom o končni odločitvi sodišča. Je novi osumljenec »pravi storilec«? Bo pravnomočno obsojeni storilec zares »pravi storilec«? Kako, če je bil pred tem priprt nek drug »pravi storilec«? Bosta krivca kar dva, čeprav je le eden zares »pravi storilec«? In koliko ljudi bo v tem postopku po nedolžnem priprtih, osumljenih, obtoženih ali celo obsojenih?