Naslovna tema / ZDA proti Evropi

Evropska unija je unikaten svetovni eksperiment, s katerim so posamezne države del svoje suverenosti predale v skupno upravljanje nadsuvereni tvorbi, zato da bi se izognile nenehnim napetostim, toksičnemu tekmovanju za meje in vojnam. Na svetu je veliko mednarodnih organizacij, a le ena je dejansko nadnacionalna, in to je Evropska unija. Morda je Evropska unija v »civilizacijskem zatonu« zaradi migracij, morda je šibka, morda nima svoje umetne inteligence in tovarn električnih baterij ali celo svojega vesoljskega programa za osvojitev Marsa. A v Evropi je življenje vendarle prijetno, zaradi česar je ta tudi za ruske tajkune ali ameriške bogataše pogosto najljubši kraj, kamor se preselijo, dajo šolati svoje otroke ali si kupijo vsaj eno nepremičnino. In ob vrsti ideoloških in identitetnih konfliktov v Evropi obstaja predvsem ideja, okoli katere se je v zadnjih letih zgradil trden konsenz. In sicer da je dobro, da imamo unijo, in da je bolje, kakršnekoli težave že so, te reševati skupaj.

V EU obstaja tudi vrsta rasističnih ali populističnih skrajnih strank, ki jih imenujemo evroskeptične. Od Alternative za Nemčijo do francoske Nacionalne fronte, pravih Švedov na severu in Orbána na vzhodu. A vse te stranke, ki so še pred leti stavile na dexit, nexit ali frexit, so te razdiralne ideologije že opustile. Osrednji program francoske Nacionalne fronte je bil nekoč izstop Francije iz Evropske unije in opustitev evra, ker naj bi bila unija »evropska sovjetska unija« in »antidemokratična pošast«. A po letu 2016, zlasti pa po referendumu o brexitu, je stranka te zamisli opustila. »Ne bo frexita, upoštevali smo, kaj so nam povedali Francozi,« so iz stranke sporočili po porazu na volitvah leta 2017. Fronta si zdaj prizadeva za monetarne reforme, a ob ohranitvi evra, prav tako so pozive k razpadu EU nadomestili s pozivi k reformi EU, ki naj bi se preoblikovala v nekakšno Evropo narodov.

Skozi podobno tranzicijo so šli tudi drugi skrajno desni ekstremisti. Številni v svojih programih ohranjajo ideje o razbijanju EU, a na tem ne gradijo več svojega političnega programa. Nemška Alternativa za Nemčijo je ob ustanovitvi zahtevala izstop Nemčije iz območja evra, še leta 2019 so govorili o dexitu, a so te ideje opustili in jih raje zamenjali s poudarjanjem migrantskih groženj. Podobno preobrazbo sta doživela tudi italijansko gibanje Bratje Italije in nizozemska Stranka za svobodo pod vodstvom nacionalista Geerta Wildersa. Ta se je zavihtel v višave zaradi nasprotovanja vstopu Turčije v EU. Leta 2012 so zahtevali izstop Nizozemske iz EU, a so se nato hitro preusmerili na islam. Podobno se je zgodilo pri naših severnih sosedih, v Avstriji, kjer je FPÖ prav tako nehala omenjati auxit. Tudi madžarski predsednik Viktor Orbán, kot se je izrazil naš predsednik vlade Robert Golob na zadnjem obisku v Nemčiji, »ne igra za naše moštvo«, a hkrati evropskega moštva nikakor ne želi zapustiti. In končno, še Britanci bi radi – kažejo raziskave zadnja leta – nazaj v EU.

Morda je Evropska unija v »civilizacijskem zatonu«. A v Evropi je življenje prijetno, zaradi česar je za ruske tajkune ali ameriške bogataše pogosto najljubši kraj.

Prav na tej točki zdaj prihaja do glavnega spora med EU in ZDA. Doslej je bilo sicer jasno, da ameriško neokonservativno ali iliberalno gibanje MAGA (Naredimo Ameriko spet veliko) z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom na čelu simpatizira s skrajno desnimi strankami v EU. Za ameriškega tehnomilijarderja Muska je AFD ideal evropske politične stranke, za Trumpa je italijanska premierka Giorgia Meloni najljubša političarka v Evropi. A ob tem nikoli ni bilo povsem jasno, kaj si gibanje MAGA v Evropi želi. Na skupnih kongresih, kot je bila letošnja globalna konservativna konferenca (CPAC) na Madžarskem, je bila glavna tema rodnost. Si Američani želijo več pravih Evropejcev? Ko je imel ameriški podpredsednik JD Vance na münchenski varnostni konferenci letos govor oziroma nekrolog o Evropi, je trdil, da največja grožnja Evropi ne prihaja od zunaj, iz Rusije ali Kitajske, temveč »od znotraj«, to naj bi bil odmik Evrope od »temeljnih vrednot«, zlasti svobode govora, politične legitimnosti in demokratičnega procesa, s čimer so se mnogi v EU celo strinjali. Češ, morda pa EU res potrebuje nekakšno »brco«, da postane odločnejša, z enim glasom govoreča močna zveza z lastno obrambo.

Toda očitno je imel Vance že tedaj v mislih nekaj drugega. Ne drugačno, bolj samozavestno, močnejšo Evropo, z eno telefonsko številko, na katero jo lahko Trump pokliče, ampak predvsem šibko Evropo ali celo Evropo brez Evropske unije. In to je pravzaprav najnovejše šokantno spoznanje, ki ga evropski politiki sedaj poskušajo prebaviti. Evropski predstavniki so morali namreč v zadnjem letu pogoltniti že precej ameriških žaljivk. Poleg Vanceovega nekrologa Evropski uniji med te spadajo Trumpove ozemeljske zahteve po Grenlandiji, pokroviteljski obračun z Zelenskim v njegovi Ovalni pisarni, žaljiv Trumpov odnos do EU na vrhu G7, ko je Kanado zapustil, da bi bombardiral Iran, o čemer prvič niti Velika Britanija o tem ni vedela ničesar. Tak je bil tudi sprejem predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen na njegovem igrišču za golf na Škotskem, na katerem je želel EU vsiliti nov carinski režim – kako povsem drugačen je bil v primerjavi s tem neformalnim srečanjem na neprimernem mestu sprejem ruskega predsednika Vladimirja Putina na Aljaski: z vojaškimi častmi in vsem diplomatskim bliščem. Vse to poniževanje so doslej evropski voditelji požirali s kislimi nasmehi. Sicer z ogorčenjem in tiščanjem glave v pesek, a tudi z nekakšnim prepričanjem, da ZDA vendarle niso do Evrope sovražno nastrojena država.

Kakšen je dejanski odnos ZDA do Evrope, o katerem doslej evropski politiki taktično niso hoteli govoriti javno, pa priča pretekli teden objavljeni prepis internega konferenčnega pogovora iz začetka tega meseca, na katerem so poleg ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega sodelovali vsi najmočnejši politiki Evrope. Poleg predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen sta bila tam še nemški kancler Friedrich Merz in francoski predsednik Emmanuel Macron. Prepis, ki dokazuje, kako malo je še zaupanja med EU in ZDA, je objavil nemški Spiegel. »Obstaja možnost, da bodo ZDA izdale Ukrajino glede ozemlja, brez jasnih varnostnih zagotovil,« naj bi dejal Macron. Merz se je z njim strinjal in dodal, da mora biti Zelenski v prihajajočih dneh zelo previden. »Igrajo se igre tako z vami kot z nami,« je dejal Merz. Temu se je pridružil še finski Alexander Stub. »Ukrajine in Volodimirja ne smemo pustiti samega s temi ljudmi,« je pripomnil. Generalni sekretar Nata Mark Rutte, ki v javnosti igra nekakšnega oprodo ameriškemu predsedniku Trumpu, je bil v zasebnem pogovoru povsem na strani Evrope: »Strinjam se z Alexandrom, da moramo zaščititi Volodimirja.«

Zgoraj omenjeni evropski izrazi nezaupanja do ZDA pa so še v začetku decembra izhajali bolj iz prepričanja, da gre Ameriki v sedanjih mirovnih pogovorih glede vojne v Ukrajini predvsem za njihove lastne interese. Na začetku ruske invazije na Ukrajino je namreč EU Rusiji zamrznila 247 milijard evrov njihovih deviznih rezerv v evropski centralni shrambi vrednostnih papirjev, v Euroclearu v Belgiji. Toda Rusija se je z ZDA mimo Evrope dogovorila, da bi polovico tega zneska skupaj investirali v rekonstrukcijo porušene Ukrajine tako, da bi si dobičke delile ZDA in Rusija. Za evropske politike je bil to eden od jasnih dokazov, da ZDA v tej krizi ni zaupati, saj si utegne Trump z veseljem vzeti vsakršno rusko »podkupnino«. A če je kdo do tedaj še lahko to pripisoval Trumpovim individualnim odklonom, po 4. decembru, ko so v ZDA objavili novo ameriško nacionalnovarnostno strategijo, ni več dvoma: Amerika Evrope ne dojema več kot prijateljskega tekmeca, temveč kot nasprotnika.

Varnostne strategije, ki jih v ZDA objavljajo od osemdesetih let prejšnjega tisočletja, so resda birokratski dokumenti, ki jih niti pomembni ameriški politiki ne berejo. So pa vendarle izdelki številnih ameriških institucij in stotine ekspertov in s tem izraz nekakšnega stanja zunanjepolitične zavesti. Zaradi notranjih bojev je na primer aktualna ameriška strategija na 33 straneh zamujala nekaj mesecev. In ko so jo ZDA v začetku tega meseca objavile, je za mnoge v Evropi to pomenilo dokončen razhod. Ali kot se je izrazil eden od evropskih politikov: z njo so ZDA tudi uradno napisale vlogo za ločitev. V strategiji se namreč ZDA bolj kot s Kitajsko ali Rusijo ukvarjajo s problemom Evrope, ki naj bi ji grozil »civilizacijski izbris« zaradi migracij in »evropskih integracij«. Problem naj bi bila Evropska unija kot taka. ZDA bi zato v Evropi morale »spodbujati odpor« proti »trenutni evropski usmeritvi«, ZDA bi morale v Evropi podpirati »stranke, gibanja ter intelektualne in kulturne osebnosti, ki si prizadevajo za suverenost ter ohranitev oziroma obnovo tradicionalnih evropskih načinov življenja …« Vse to je zapisano.

Kaj to pomeni v praksi? Da bodo ZDA v prihodnje podpirale AFD, Nacionalno fronto, gibanje Bratje Italije, FPÖ in podobne skrajno desne stranke z enim samim namenom: da te ponovno zahtevajo dexit, nexit ali frexit, z uničenjem evra vred. Da si v ZDA ne prizadevajo le za drugačno EU, ampak za njeno razbitje, izhaja tudi iz daljše različice nove strategije, ki so jo objavili ameriški mediji. V njej črno na belem piše, da bodo ZDA poskušale posamezne države oddaljiti od Evrope. Države, s katerimi naj bi se začel ta proces, naj bi bile Italija, Avstrija, Poljska in Madžarska. Skratka: v omenjenem dokumentu je zelo jasno navedeno, da je močna, enotna Evropa za ZDA uradno grožnja in problem. In seveda se s tem močno strinjajo v Rusiji, od koder so sporočili, da se ameriški pogled ujema z njihovim. »EU bi morali ukiniti in suverenost vrniti posameznim državam, zato da lahko vlade bolje predstavljajo ljudi,« je zapisal Elon Musk na svojem omrežju X. In Dmitrij Medvedjev, bivši ruski premier in dolgoletna desna roka Vladimirja Putina, mu je javno odgovoril: »Točno.«

Močna, enotna Evropa je za ZDA postala tudi uradno grožnja. In seveda se s tem močno strinjajo v Rusiji, od koder so sporočili, da se ameriški pogled ujema z njihovim.

Da se je z novo ameriško varnostno strategijo med ZDA in Evropo zgodil večji prelom, počasi tudi javno priznavajo najpomembnejši politiki EU. Predsednik evropskega sveta Antonio Costa, torej formalni predstavnik držav unije, je prejšnji teden dejal, da napadalne izjave ameriškega podpredsednika DJ Vancea in objave predsednika Donalda Trumpa na družbenih omrežjih niso več zgolj osamljeni izpadi proti EU, ampak pomenijo doktrino Združenih držav. »To moramo upoštevati in temu ustrezno ukrepati,« je dejal. A glavni dokaz za zlom transatlantskega zavezništva prihaja iz Nemčije. Odnos med Evropo in ZDA je bil doslej določen predvsem z odnosom z Nemčijo, ki je bila po drugi svetovni vojni de facto ameriški protektorat. Nemčija je bila doslej poleg Velike Britanije tudi glavna evropska zagovornica dobrih odnosov z ZDA, zagovornica ameriških interesov in ameriške prisotnosti v Evropi. Zato so še toliko bolj pomenljive besede nemškega kanclerja Friedricha Merza, ki je ta teden dejal: »Desetletja Pax Americana so za nas v Evropi in Nemčiji končana.«

Kaj konkretno to pomeni? Kaj pomeni, da so desetletja Pax Americana končana? Kaj se bo zgodilo v Evropi? Kako se lahko in kako se bo Evropska unija na to odzvala? Zelo verjetno mnogi v EU čakajo na vmesne volitve v ameriški kongres, ki bodo naslednje leto, po drugi strani pa se ameriško-evropski odnosi ohlajajo že nekaj desetletij, zaradi česar bodo najnovejši trendi to ohlajanje zgolj še pospešili.

Razhajanja med ZDA in EU so se sprva začela v odnosu do Bližnjega vzhoda. Do jasnega razkola med Ameriko in EU je prišlo leta 2003 ob ameriškem napadu na Irak, ki so mu nasprotovale Francija in Nemčija ter še nekatere druge države EU. Invazijo, kot se še spomnimo, so tedaj podprle nove članice EU, ki so jih v ZDA imenovali Nova Evropa. K znani vilenski izjavi je takrat pristopila tudi Slovenija, saj je bil to prvi pogoj za naš vstop v Nato. Že tedaj so mnogi sumili, da ZDA nočejo ne premočne ne enotne Evrope. ZDA so tedaj prvič zavestno spodbudile razkol znotraj Evrope. A po vojni v Iraku se je to nerazumevanje le še stopnjevalo. Na primer v odnosu do Irana. EU je želela normalizirati trgovinske odnose z Iranom, čemur so ZDA nasprotovale. ZDA so zato z več milijardami evrov kaznovale evropske banke, ki naj bi prekršile ameriške sankcije. A Evropa Ameriki ni ostala dolžna. V naslednjem koraku je ameriškim digitalnim multinacionalkam, kot so Google, Apple ali Meta, to vrnila s protimonopolnimi kaznimi, prav tako v višini nekaj milijard evrov.

Številni od teh procesov so se začeli daleč pred Trumpom. Leta 2011 so na primer ZDA še pod Barackom Obamo naznanile, da se bo v prihodnje njihova zunanja politika preusmerila od Evrope proti Aziji in Kitajski. V tistem času pa je propadel tudi poskus sklenitve nekakšnega partnerstva med ZDA in EU prek transatlantskega trgovinskega in investicijskega sporazuma (TTIP). Že tedaj je postalo očitno, da postajajo EU in ZDA močne in v ekonomskem smislu enakovredne tekmice, ki imajo različne pristope k regulaciji na več področjih: od zaščite potrošnikov, varstva podatkov do okolja oziroma temeljnih vrednot, kot sta svoboda in socialna država.

Poleg tega niso le ZDA premikale fokusa od Evrope h Kitajski, tudi unija je začela v tistem času sklepati nova, tako imenovana fleksibilna partnerstva predvsem z državami globalnega juga, recimo z Namibijo, Čilom, Indonezijo in državami Sahela. Prav ta teden naj bi evropska komisija po 20 letih pogajanj končno sklenila trgovinski sporazum z južnoameriško organizacijo Mercosur. Toda EU pri tem ne vidi sovražnikov. V pogodbah o delovanju EU lahko med cilji mednarodne razvojne politike zasledimo zavezo o tem, da je treba izvleči preostale države iz revščine in jih vključiti v svetovno gospodarstvo. Delež trgovine, ki jo EU pomeni na svetovni ravni, seveda upada, a formalno EU tega ne doživlja kot poraz, za katerega so krivi zunanji sovražniki.

Marsikdo se tudi v Sloveniji rad obregne ob institucije EU, tudi ob »nesposobno« Ursulo von der Leyen, a dejansko se EU na ločitev od ZDA pripravlja že leta.

EU je bila do konca hladne vojne vojaško šibka celina, ki je potrebovala ameriško zaščito. Po kolapsu Sovjetske zveze pa se je Evropa začela krepiti, se povezovati geografsko in po vsebini. ZDA so na drugi strani v tem času začele izgubljati položaj hegemona. To je vidno tudi iz nove ameriške nacionalnovarnostne strategije. V ameriškem inštitutu Brookings so na primer zapisali, da se z novo strategijo več kot očitno v ZDA odpovedujejo primatu svetovne velesile, ki naj bi tekmovala za svetovno dominacijo proti Kitajski ali Rusiji. Ameriška zunanja politika naj bi bila v prihodnje bolj pragmatična in priložnostna, interesi ZDA naj bi bili v prihodnje ožji, geografsko in vsebinsko, geografsko se ZDA vračajo k svoji polobli, k Severni in Južni Ameriki, po vsebini pa naj bi primat dobila predvsem ekonomija. Posledice te nove ameriške vloge je mogoče občutiti po vsem svetu. Ne oborožuje se le Evropa in ni le Rusija drznejša v svojih potezah. Tudi Japonska je začela širiti raketne zmogljivosti, v Južni Koreji pa razpravljajo o gradnji letalonosilke in jedrskih zmogljivosti. In očitno je tudi Evropa danes v razmeroma močnejšem položaju kot nekoč. To je vidno tudi pri njenem odzivu na vojno v Ukrajini. Odkar so ZDA s tem letom Ukrajini umaknile podporo, jo je, kot kažejo podatki nemškega inštituta Kiel, uspešno nadomestila Evropa.

V vojaškem pomenu svet sicer še naprej ostaja unipolaren, z ZDA kot najmočnejšo silo. A ZDA te svoje moči ne zmorejo več uporabljati globalno, niti je ne morejo povsem prevesti na ekonomsko področje: v ekonomskem ali gospodarskem pomenu je svet že zdaj multipolaren, z različnimi centri moči, ki so med seboj soodvisni. ZDA si sicer prizadevajo, da bi tudi na tem področju ohranile primat, recimo z dolarjem kot svetovno valuto, a postajajo razmere zanje vse zahtevnejše. Svetovna ekonomija, s Svetovno banko in Mednarodnim monetarnim skladom, še naprej ostaja pod nadzorom ZDA. Evropska unija je doslej to ameriško vlogo spoštovala. Evropa kljub vsemu doslej ni spodkopavala na dolarju temelječe svetovne trgovine, na primer z izdajo evropskih obveznic. In prav tako EU doslej ni ukrepala proti ameriškemu monopolu na področju finančnih in drugih digitalnih storitev.

A vse to se spreminja. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je spomladi v intervjuju za Financial Times zagrozila, da če trgovinska pogajanja med ZDA in EU ne bodo uspešna, utegne EU uvesti carine na ameriške tehnološke velikane – tako imenovani digitalni davek. Nemški finančni minister Jörg Kukies je sicer kmalu za tem spomnil, da ta pot vendarle ne bo tako lahka. Ne gre namreč le za dodatne davke, ampak tudi za odvisnost Evrope od ameriških storitev. »Pri digitalnih podjetjih moramo biti previdni, ker nimamo resnih alternativnih možnosti,« je dejal. Pri čemer ni mislil, da EU nima lastnega Facebooka ali omrežja X, ampak da je evropski finančni sistem odvisen od ameriških finančnih storitev. Večina evrodržav je povsem odvisna od Mastercarda in Vise. Kar 13 od 20 držav evroobmočja nima svojih plačilnih shem, ampak uporablja ameriške. Skupaj Evropejci za uporabo Mastercarda in Vise na leto plačamo šest milijard evrov, od katerih dve milijardi evrov odtečeta v ZDA v obliki dobičkov.

Evropska centralna banka in evropska komisija že vsaj deset let pripravljata alternativne plačilne sheme. Na eni strani hitre plačilne sisteme, kot je slovenski Flik, po drugi digitalni evro, ki naj bi postal realnost v roku treh ali štirih let. Marsikdo se tudi v Sloveniji rad obregne ob institucije EU, tudi ob »nesposobno« Ursulo von der Leyen, a dejansko se EU na ločitev od ZDA pripravlja že leta. Z vprašanjem tehnološkega zaostanka, razdrobljenosti evropskega notranjega trga in odvisnosti Evrope od ZDA se je še pred izvolitvijo Trumpa ukvarjalo tako imenovano Draghijevo poročilo, katerega glavno sporočilo je bilo, da potrebuje EU zaradi nezanesljivosti ZDA varnostno, tehnološko in finančno avtonomijo. Prva Trumpova izvolitev je na primer v EU spodbudila regulacijo digitalnih storitev. Tako imenovani akt o digitalnih storitvah je zaživel prav letos in ravno prejšnji teden je evropska komisija izrekla prvo uradno globo. In to Muskovemu omrežju X v višini 120 milijonov evrov zaradi različnih manipulacij. Musk je EU obtožil »birokratske tiranije« in zatiranja svobode govora, pri čemer so ga podprli tudi številni ameriški politiki. Državni sekretar Marco Rubio je globo označil za »napad na vse ameriške tehnološke platforme in ameriško ljudstvo«, senator Ted Cruz pa je pozval Trumpa, naj uvede sankcije proti EU.

Kar je pričakovano: ZDA so danes predvsem storitvena ekonomija in Evropa je zanje drugi največji trg. In zato si v ZDA želijo, da bi EU kot sistem razpadla in tako postala bolj obvladljiva za ameriške interese. Zato današnja ameriška administracija toliko vlaga v destabilizacijo unije in zato tudi podpira politične stranke, ki so dovolj preračunljive, da bi to delo znotraj EU opravile za ZDA.

Ločitev med ZDA in EU, kot kažejo zadnji dogodki, očitno ne bo najlepša.