V središču / Zavetišče za živali ali za ljudi?

Ob zunanjih evropskih mejah države zadnja leta odpirajo migrantske centre. Veliko jih je, saj so odraz nove evropske politike ravnanja z migranti, katerih gibanje je zdaj zelo strogo nadzorovano. Gre za ustanove pretežno zaprtega tipa, kjer gredo tujci skozi hitro prvo sito formalne obravnave in v katerih se v marsičem že tudi odloči o njihovi nadaljnji usodi. Države te centre navadno postavljajo na tistih delih meje, kjer na njihovo ozemlje vstopa največ migrantov. Grčija recimo na svojih večjih otokih ob turški obali, Italija na otokih, ki so najbližje obali Severne Afrike, Slovenija pa je novi migrantski center postavila dobrih deset metrov od meje s Hrvaško, na območju nekdanjega mejnega prehoda Obrežje. Mladinina ekipa ga je obiskala prejšnji torek.

Vlada Roberta Goloba je postavitev centra za registracijo in obdelavo tujcev Obrežje odredila 18. januarja lani, ko je postalo dokončno jasno, da bo po vstopu Hrvaške v schengensko območje glavnina migrantskega priliva Slovenijo dosegala prav na tem delu hrvaško-slovenske meje. Vmes so neko obdobje – ko je velika večina tujcev proti Sloveniji prihajala s hrvaške Reke in potem v državo vstopala peš čez Kraški rob – glavnino tega dela opravili v sprejemnem centru za migrante v Ilirski Bistrici. Danes ta ustanova, ki domuje v eni od stavb nekdanje vojašnice JLA, večinoma sameva. Povsem drugače je na Obrežju. »V našem objektu se opravi začetna obravnava 82 odstotkov tujcev, ki nezakonito vstopijo v Slovenijo. Praktično vsi vstopijo v državo v zgolj 15-kilometrskem pasu, ki se razteza severno in južno od tu,« pojasnjuje Bojan Tomc, vodja oddelka za državno mejo in tujce na Policijski upravi Novo mesto.

Najnovejši migrantski center je država uredila v tako imenovanem Objektu 29, ki je v izvirni različici omogočal sprejemanje večjih tovornjakov in fitofarmacevtski nadzor blaga v njih. Policija je objekt začela v omejenem obsegu uporabljati v prvi polovici leta 2023, potem ga je avgusta lani skladno s sklepom vlade razširila z dodatnimi šotori in bivalnimi zabojniki ter izključno tam začela izvajati vse postopke s tujci, ki v Slovenijo vstopijo na jugovzhodu države.

Danes obstaja veliko sodobnih in poceni materialov, ki bi jih lahko uporabili za ureditev prostorov za pridržanje tujcev. A odločili so se za kletke.

Ko smo v torek dopoldne v Tomčevem spremstvu vstopili v glavno stavbo, smo bili nekoliko presenečeni, ker je bil objekt prazen, niti enega tujca ni bilo v njem. Policija je tik pred našim prihodom v Ljubljano odpeljala dotlej prisotnih 53 tujcev. Prav toliko znaša tudi dnevno povprečje tujcev, ki jih letos »obdelajo« v centru, kar je točno pol manj kot lani. Med njimi je 12 odstotkov žensk, skoraj 20 odstotkov pa mladoletnikov oziroma otrok. »Prav resno sem razmišljal, da treh državljanov Nepala, ki so bili kot zadnji prijeti danes zjutraj ob pol sedmih, ne bi odpeljali, da ne bo videti, kot da smo izpraznili prostor, preden pridete,« se je na naše zbadljivke, da so center načrtno izpraznili, odzval Tomc.

Njegova odločitev je bila seveda pravilna, obisk novinarske ekipe res ne bi smel biti razlog, da se ljudje na tej lokaciji zadržujejo dlje, kot je nujno treba. Še posebej zato, ker smo bili kar neprijetno presenečeni nad notranjo ureditvijo registracijskega centra. V nekdanji distribucijski hali je pet manjših jeklenih kletk, v vsaki je improvizirano skupinsko ležišče, sestavljeno iz vezanih plošč, športnih blazin in volnenih odej, med seboj pa so kletke vizualno ločene s ponjavami. Vse skupaj je videti na las podobno zunanjemu delu kakega starejšega zavetišča za najdene živali.

»Vrsta različnih materialov je na voljo, iz katerih bi to lahko uredili, a tedaj smo imeli pač na voljo ta material, ki ga vidite. Nikomur ni s tem nič kršeno, saj so tu minimalno potreben čas. Tako pa je zagotovljena varnost njim, policistom ter prevajalcem, socialnim delavcem in drugim, ki so vključeni v postopke s tujci,« pojasnjuje Tomc in dodaja, da načeloma tujci v tistem prostoru ne preživijo več kot šest ur. Kapaciteta te manjše dvorane, torej osrednjega dela centra, kjer potekajo postopki s tujci, je od 50 do 80 ljudi. To pomeni, da v posamezno kletko namestijo tudi do 16 ljudi.

V tem centru sicer policisti opravijo predhodni postopek s tujci, ki se začne z varnostnim pregledom, in namestitvijo v kletko, pri čemer tujci dobijo vodo in suhi obrok. »Vse stvari se odložijo v zabojnike, ne želimo, da imajo notri osebne predmete. Na vrata posameznega prostora napišemo, kje so bili tujci prijeti, koliko jih je in kakšna je struktura državljanstev.« V nadaljevanju gredo potem v postopek obravnave in obdelave, ki ga v zgornjih prostorih z njimi opravijo policisti: »Poskusijo ugotoviti njihovo identiteto, jih preverijo v vseh obstoječih policijskih evidencah, nacionalnih, schengenskih in Interpolovih, vzamejo jim prstne odtise in obrazno fotografijo, oboje gre v nacionalni sistem.« Ko je ta postopek končan, se tujci vrnejo v kletko oziroma »prostor«, kot temu pravi Tomc, in tam počakajo na prevoz v Ljubljano ali Logatec. »Ne vozimo vsakega posameznega tujca, ampak počakamo, da se jih nekaj nabere. Če jih je do 20, jih odpeljemo z lastnimi kombiji, če je skupina večja, z avtobusom prevoznika Nomago, s katerim imamo sklenjeno pogodbo za prevoze.«

Vodja novomeškega oddelka za državno mejo in tujce k temu še dodaja, da »to niso prostori za pridržanje, ampak zgolj prostori, kjer se opravljajo predhodni postopki z osebami, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, tu ni nihče pridržan«. Čemu potem sploh jeklene kletke in zapahi na vratih? In čemu je potem na vratih med tablo »piši-briši« in zapahom manjša vezana plošča, ki preprečuje odpiranje zapaha iz notranjosti kletke? »Izkušnje so nas naučile, da to potrebujemo, ker so odpirali vrata in zapuščali prostor.« A ljudje so v tistih kletkah dejansko zaprti, omejeno jim je gibanje, de facto so pridržani.

»Da, zaprti so, ker morajo biti zaprti. Ne moremo imeti 50 ljudi brez nadzora. Zato so zaprti po prostorih, da je manjša verjetnost konflikta. To je zaradi njihove in naše varnosti,« pojasnjuje Tomc. Nadzor je sicer še vsaj dvojen. Prvič, neposredni nadzor policistov z dvignjene nekdanje nakladalne rampe, poleg tega pa celotno dvorano nadzorujejo kamere.

Ni dvoma, da lahko policija začasno omeji gibanje tovrstnih tujcev. Za čas izvedbe predhodnega identifikacijskega postopka ima za to podlago v zakonu o nadzoru državne meje in v zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Toda v obeh zakonih jasno piše, da lahko pridržanje traja »le nujno potreben čas za izvedbo policijskega pooblastila ali drugega uradnega dejanja«. To uradno dejanje se konča z opravljenim identifikacijskim postopkom. A tujci gredo na Obrežju potem nazaj pod ključ za čas čakanja na prevoz v Ljubljano.

V registracijskem centru na Obrežju letos v povprečju vsak dan obdelajo 50 tujcev, to je pol manj kot lani in tretjina tujcev, ki so jih obdelali predlani.

Vprašanje smiselnosti čezmernega zadrževanja tujcev se postavlja samo po sebi. Po namestitvi v azilni dom njihovo gibanje ni več omejeno. Poleg tega se dandanes ti tujci večinoma ne izogibajo policiji in državnim organom. Ali kot opisuje Tomc: danes policisti ob meji skorajda ne iščejo več tujcev, ampak tujci njih: »Zadnja leta ne bežijo več pred nami. Popolnoma so informirani o vseh postopkih. Pripeljani so do državne meje s Slovenijo, napoteni čez mejo z navodili, da poiščejo policijo in izrazijo namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. V 99 odstotkih tudi povedo, da Slovenija ni njihova ciljna država, pač pa je to neka druga država Evropske unije, in tudi povedo, katera. O čem tu torej govorimo? O sistematični zlorabi azilnega postopka.«

Četudi na migracije gledamo brez nujnega zgodovinskega konteksta in zanemarimo posledice starejših in sodobnih oblik kolonializma in imperializma in četudi gre res zgolj za zlorabo azilnega prava, so ti tujci še vedno ljudje in si zaslužijo bolj človeško obravnavo.

Center na Obrežju smo želeli obiskati že v mesecih po odprtju, lani jeseni, a sta policija in notranje ministrstvo to možnost zavrnila in v to privolila šele, ko jima je – potem ko smo vložili tožbo zoper državo – to naložilo sodišče. Danes se zdi, da sta imela za to en sam razlog: prikriti sta želela te kletke. In čeprav tujci v njih preživijo manj kot pol dneva, res ni nobene potrebe, da so takšne – preprosto smo leta 2025 in za takšne kletke nima nihče nobene razumne utemeljitve. Poleg tega spominjajo na kletke, v kakršnih so zaprti migranti v ZDA, nad katerimi se tudi v Sloveniji zgražamo. Res je, da Amerika v njih tujce zadržuje mesece in mesece – pa vendar.

474 dni

Prošnjo za obisk migrantskega centra smo poslali avgusta lani, odobrena je bila šele po posredovanju sodišča, dobrih 15 mesecev kasneje

Registracijski center na območju nekdanjega mejnega prehoda na Obrežju je res na slovensko-hrvaški meji, a je v resnici zelo blizu prestolnice. Gre za dobrih sto kilometrov, ki jih z avtom opravimo v dobri uri. Mi smo potrebovali skoraj 16 mesecev oziroma točno 474 dni. Za obisk te ustanove smo zaprosili štirinajst dni po njenem uradnem odprtju, 23. avgusta lani. Prošnja je bila odobrena 3. decembra letos.

Vmes nismo sedeli križem rok, policija in notranje ministrstvo pa tudi ne. Oboji smo se na sodišču borili, da bi dosegli svoje – mi, da bi dobili dovoljenje za obisk, oni, da jim tega dovoljenja ne bi bilo treba izdati. Mi smo zatrjevali, da je pravica do neposrednega vpogleda v zaprte institucije ali območja, kjer država izvaja oblast nad tam zaprtimi ljudmi, eden bistvenih elementov medijske svobode, svobode tiska in svobode govora in s tem nujna prvina demokratične ureditve. Zatrjevali smo tudi, da si kot taka zasluži pravno varstvo. Veljavna zakonodaja – torej zakon o medijih in zakon o dostopu do informacij javnega značaja – tega vprašanja sploh ne ureja in je povsem prepuščeno dobri volji predstojnikov organov, ministrov in vlad. Lahko tovrsten vpogled mediju odobrijo, lahko pa ga preprosto zavrnejo in s tem je posamezen poskus neposredne novinarske raziskave zaključen, preden bi se sploh zares začel.

Notranje ministrstvo je angažiralo državno pravobranilstvo in to je zatrjevalo, da bi sodišče moralo našo tožbo zavreči kot nedopustno ali pa vsaj zavrniti kot neutemeljeno. Zatrjevalo je recimo, da z zavrnitvijo vsakršnega neposrednega medijskega vpogleda, torej z de facto tajnostjo policijskega postopka, dobrodušna država v bistvu »varuje zasebnost in integriteto tam obravnavanih tujcev«. Spraševalo se je, ali bi novinarska raziskava »res lahko na kakršenkoli način prispevala k debati, ki je v javnem interesu, ali bi služila zgolj zadovoljevanju radovednosti javnosti«.

Upravno sodišče je v drugo, po posredovanju vrhovnega, razsodilo v prid novinarja, medija in medijske svobode. Sodba je postala pravnomočna 27. oktobra. Njen izrek se začne s temi besedami: »Ministrstvo za notranje zadeve je z absolutno prepovedjo izvedbe novinarske raziskave v registracijskem centru na Obrežju kršilo pravice tožnikov do svobode izražanja in do medijske svobode.« Sodišče je notranjemu ministrstvu in policiji naložilo, da »ugotovljeno kršitev človekovih pravic odpravi ter vzpostavi dejansko stanje«, in sicer tako, da »omogoči tožnikoma, da izvedeta novinarsko raziskavo v centru za registracijo in obravnavo tujcev Obrežje«.