V središču / Četrta zima groze

»Žalost, brezvoljnost, tesnoba, pa tudi jeza ali napadalnost so simptomi kroničnega stresa,« opisuje Olha Sokoluk, psihologinja iz Kijeva, ki dela na vzhodu Ukrajine. »Veterani in njihove družine, otroci, begunci, invalidi, tisti, ki so izgubili bližnje ali bili sami ranjeni, so najbolj ogroženi. A žal se ti simptomi lahko pojavijo pri komerkoli.«

To je že četrta vojna zima. Zaradi počasnega napredovanja na fronti, neuspelih poskusov preboja ukrajinske obrambe in nezmožnosti zavzeti vsaj celoten Donbas Kremelj zdaj že mesece poskuša Ukrajince zlomiti psihološko – z množičnimi napadi na mesta, energetsko infrastrukturo in civilne objekte. Mraz in tema, ki sledita zračnim napadom, stopnjujeta tesnobo in depresijo. Marsikdo pravi, da tako hudo ni bilo že od začetka ruskega napada.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) bo zaradi vojne 9,6 milijona ljudi v Ukrajini trpelo za depresijo, anksioznimi motnjami, posttravmatsko stresno ter bipolarno motnjo ali celo shizofrenijo. »Posledica vojne ni le posttravmatska stresna motnja. Travmatični dogodki lahko sprožijo bolezenske procese, ki se sicer sploh ne bi začeli,« pravi Sokolukova.

Nočni alarm

V Kijev prispem z vlakom ob zori. Na postaji velja poseben režim. Policija potnike usmerja iz vagonov naravnost v podzemne dvorane postaje in nato na hodnike podzemne železnice. Ob prihodu vlaka namreč ravno poteka še eden izmed vsakodnevnih ruskih napadov na mesto z brezpilotnimi letalniki in raketami. Postaja podzemne železnice je nabito polna: ljudje ležijo na podlogah, sedijo na zložljivih stolih in klopeh ali se zgolj naslanjajo na stene. Vlada tišina. Nekateri poskušajo ujeti še nekaj ur spanca, drugi strmijo v prazno in čakajo na konec napada. Odrasli, otroci, njihovi psi in mačke – vsi so povsem izčrpani. Noč za nočjo se umikajo na postaje podzemne železnice.

Zadnje dni se ruski napadi res vrstijo skoraj vsako noč. »V stanovanju ne morem spati,« pravi Alina, ki bi pri svojih rosnih letih morala imeti čisto drugačno življenje. Živčno preverja na telefonu, kam so tokrat udarili letalniki. »Eksplozije so se začele že včeraj zvečer. Nikoli ne veš, ali boš po napadu še imel dom.«

V Kijevu množični napadi po navadi potekajo ponoči ali ob zori. V Harkovu, Zaporožju ali Hersonu – mestih blizu fronte – pa trajajo tako rekoč ves dan. Najprej se oglasijo sirene, na ulicah in v mobilnih aplikacijah.

Spomin na stanovanjsko stavbo v Ternopilu na zahodu Ukrajine je še svež. Zadela jo je ruska raketa in ubila 30 ljudi, med njimi šest otrok. »Lahko te živega pokoplje,« pripomni starejša ženska v bližini. »Vsako noč kdo umre.«

Z metrojem se odpeljem do Trga neodvisnosti, znamenitega Majdana. Počasi se dani. V daljavi nenadoma zaslišim motorje bližajočega se letalnika. Gre za napravo šahed iranske izdelave. Prebivalci letalnike ločijo po zvoku motorja. Le nekaj trenutkov traja, da se oglasijo rafali ukrajinske zračne obrambe, ki z mostov poskuša sestreliti letalnike v trenutku, ko letijo nad reko, da padajoči ostanki ne bi povzročili preveč škode.

Okoli devetih zjutraj sirena oznani konec napada. Izčrpani ljudje pridejo  iz kleti in postaj podzemne železnice. Na ulicah rohnijo električni agregati, saj je polovica mesta brez elektrike. »Taka noč ti uniči naslednji dan,« pravi moški, s katerim stojiva v vrsti pred kioskom s kavo. »A moraš v službo, v šolo. Življenje gre naprej, ne moreš se ustaviti.«

Samo tisto noč je Rusija Ukrajino napadla s 700 letalniki in balističnimi raketami kinžal. V Kijevu je bilo poškodovanih 16 stanovanjskih blokov. Dva človeka sta bila ubita, ranjenih je bilo več kot 30 ljudi.

Ljudmila

Ljudmila Čičera se sprašuje, ali bo še kdaj videla moža in njun dom v Mariupolu. »V le nekaj dneh od našega življenja ni ostalo nič,« pravi. Po izobrazbi je germanistka, pred vojno je delala za Karitas in skupaj z možem vodila skupnostni center Halabuda. »Iz obleganega mesta sem pobegnila z obema sinovoma, mož Dima je ostal, da bi pomagal drugim. Že več kot tri leta od njega ni nobenega glasu.«

Postaja podzemne železnice je nabito polna: ljudje ležijo na podlogah, sedijo na zložljivih stolih in klopeh ali pa se zgolj naslanjajo na stene. Vlada tišina. Nekateri poskušajo ujeti še nekaj ur spanca.

Po uradnih ocenah je v Mariupolu umrlo do 88 tisoč ljudi. Približno 350 tisoč prebivalcem se je uspelo evakuirati. Ljudmila Čičera se je naselila v Čerkasiju, mestu v osrednji Ukrajini, ki je sprejelo številne begunce iz Mariupola. Sestaneva se v novem prostoru Halabude – kot se v ukrajinščini reče otroški hišici na drevesu. Tam zdaj potekajo dejavnosti za starejše, jezikovni in umetniški tečaji, ponujajo tudi psihosocialno podporo žrtvam vojne, v eni izmed sob pa popravljajo letalnike za ukrajinsko vojsko. »Poskušamo početi nekaj koristnega,« poudari Ljudmila. »Ne moreš se kar uleči in čakati na smrt. Imam otroke in našo skupnost. Ko postane pretežko, obiščem psihologa, grem na terapijo. In nadaljujem.«

Od leta 2022 Ukrajina odpravlja dolgoletne primanjkljaje pri zdravljenju duševnih bolezni. Danes so potrebe večje kot kadarkoli. Odpirajo se rehabilitacijski centri za veterane, pod pokroviteljstvom predsednikove žene Olene Zelenske pa so začeli ljudi seznanjati z možnostmi psihološke podpore. Obstaja spletni zemljevid podpornih centrov, zagotavljajo tudi usposabljanje za psihološko prvo pomoč. A preizkušnja je strašna. Ministrstvo za zdravje ocenjuje, da se pri 90 odstotkih Ukrajincev kažejo simptomi kroničnega stresa, a se jih je le 20 odstotkov kadarkoli o težavah posvetovalo s psihologom. S pravo terapijo si je pomagalo le približno pet odstotkov prebivalcev.

»Zunaj Kijeva ali Lvova je psihološka podpora težko dostopna in pogosto še vedno stigmatizirana,« pravi Olha Sokoluk.

»Vsak razvije svojo strategijo preživetja in se prilagodi,« reče Ljudmila Čičera. »Ni druge možnosti.«

Balistične rakete

V Kijevu množični napadi po navadi potekajo ponoči ali ob zori. V Harkovu, Zaporožju ali Hersonu – mestih blizu fronte – pa trajajo tako rekoč ves dan. Najprej se zaslišijo sirene, na ulicah in v mobilnih aplikacijah. Ljudje na telefonih hitijo preverjati vzrok alarma. Če gre »le« za nekaj letalnikov, navadno počakajo, da napad mine. Ko jih je več ali ko prihajajo balistične rakete, pa se vse skupaj spremeni v nekakšno rusko ruleto.

»Ponoči si damo v ušesa čepke in pač spimo,« pravi Svitlana, pri kateri bivam v Kijevu. Štiridesetletnica prihaja iz Donecka, kjer je delala kot terenska delavka. Od leta 2015 je zaposlena v človekoljubni organizaciji, pred kratkim pa je končala tudi študij psihologije. »Odločili smo se, da se preprosto ne bomo več odzivali na alarme – ni mogoče zdržati toliko neprespanih noči.«

Svitlana živi z možem Ivanom in psom Loško v četrtem nadstropju osemnadstropne stavbe – više ko živiš, večje je tveganje, da te kaj zadene. »V okna sva dala pleksi steklo, to je dovolj, da ustavi šrapnele,« mi zagotovi Ivan. A iz stanovanja skorajda ne odhaja zaradi strahu pred mobilizacijo in vse dneve preživi v igri s psom, pri kuhanju in brskanju po internetu. »Ko je napad resen, spimo na hodniku. Tako da je med nami in zunanjo steno stanovanja še ena soba, ki nas ščiti pred udarnim valom. Gre za tako imenovano pravilo dveh sten,« razloži.

V daljavi nenadoma zaslišim motorje bližajočega se letalnika. Gre za letalnik iranske izdelave šahed. Prebivalci jih ločijo po zvoku motorja.

Podzemne garaže, postaje podzemne železnice, kleti ali podhode za pešce Ukrajinci že vsa leta vojne uporabljajo za zaklonišča. Vsak mora imeti v mislih zemljevid teh zaklonišč, saj je med zračnim napadom navadno zelo malo časa za odziv.

A so tudi drugi, tisti, ki so se odločili, da se za alarme ne bodo menili. »To je preživetvena strategija,« pojasnjuje Olha Sokoluk. »Um nas poskuša zaščititi pred stalnim stresom. Te misli potiskamo stran in poskušamo živeti čim bolj normalno. Zato se ljudje, ki živijo blizu fronte, nočejo evakuirati do zadnjega trenutka ali pa med napadi zavračajo odhod v zaklonišča.«

Ko zmanjka elektrike, se dvigala ustavijo, to pa ljudem, kot je Andrij, 47-letnik z multiplo sklerozo, onemogoči, da bi prišli v stanovanje, recimo v šestem nadstropju. »Enkrat sem moral prespati zunaj. Zdaj komaj še zapuščam dom. Med zračnimi napadi tudi ne morem v klet,« pravi, ko ga srečam v organizaciji Fight for Right, ki so jo leta 2017 v Kijevu ustanovile ženske z invalidnostjo.

Za ljudi, ki so odvisni od domačih respiratorjev, so dolge ure brez elektrike smrtno nevarne. »Zanje kupujemo dodatne baterije in generatorje,« pojasnjuje Karina Hricjuk iz organizacije Fight for Right. Organizacija pomaga 25 tisoč invalidom in bolnim po vsej državi. »Vojna je ustvarila nove težave in zaostrila stare. Naše delo je zdaj odzivanje na krizo: materialna pomoč, psihološka podpora, evakuacija s fronte in zagotavljanje dostopnosti zaklonišč.«

Leta 2021 je imela Ukrajina uradno 2,7 milijona invalidov. Danes jih je uradno okoli 3,2 milijona. Toda po ocenah organizacije Global Disability Fund jih je dejansko veliko več, od pet do šest milijonov. Le tisti z uradnim statusom prejemajo državno pomoč približno 50 evrov. »Postopek je dolg,« pravi Hricjukova. »In ker status invalidnosti sorodniku omogoča izvzetje iz mobilizacije, ga korupcija še dodatno upočasnjuje.«

Po podatkih organizacije ACAPS so med na novo priznanimi osebami z invalidnostjo nesorazmerno bolj prizadeti moški, saj je več kot 60 odstotkov novih invalidov moških. Le približno 20 odstotkov vojnih veteranov je dobilo status invalida, kar nikakor ne odslikava dejanskih razsežnosti poškodb med njimi. Le 32 odstotkov oseb z na novo priznano invalidnostjo je v upokojitveni starosti. Druge so mlajše.

Po ukrajinskih mestih so mladi moški s protezami ali na vozičkih postali pogost prizor. »Dobro je, da gredo ven, da se ne osamijo doma,« pravi Hricjukova. »Ena od naših najpomembnejših nalog je, da jim pomagamo ponovno vstopiti v družbo.«

Mrtvi in pogrešani

Kijevski trg Majdan prekriva na tisoče zastavic, večinoma ukrajinskih, nekaj pa je tudi zastav drugih držav. Gruzije, Belorusije, Kanade, Finske, Poljske in Romunije – to so države, kjer živi ukrajinska diaspora, in države, ki mejijo na Rusijo. Zastavice teh držav so najpogostejše. Na vsaki sta zapisana ime in priimek ali vojaški vzdevek osebe, ki je bila ubita. Zastavice so na glavni kijevski trg prinesli sorodniki, družine ali pobratimi – »bratje«, kot vojaki imenujejo svoje tovariše.

Med njimi mlada ženska s solzami v očeh išče tisto z imenom svojega fanta, ki jo je prinesla pred nekaj tedni. Triinpetdesetletna Natalija Klimjuk, ki skrbi za tamkajšnje spominsko mesto, ji pomaga in razloži, da so nekatere zastavice, žal, že prestavili, da bi naredili prostor za nove. Tudi sama ima tukaj svojo – nečak Oleksandr je bil ubit v Bahmutu pozimi 2023. »Tu je na tisoče zastav in novih je vsak dan več. Tukaj sem vsak dan že tri leta,« pravi.

Na Hreščatiku, glavni kijevski ulici, ki prečka Majdan, se ljudje sprehajajo mimo božičnih okraskov, restavracije in bari pa so odprti kot navadno. »Vrneš se s fronte in tukaj življenje teče naprej,« pravi 31-letni Jura, vojak v beloruskem prostovoljskem bataljonu. Okoli 2000 Belorusov se bori za Ukrajino, številni so iz domovine pobegnili po protestih leta 2020.

Jura je študiral informatiko v Vilni, svetovnonazorsko je levičar, pred vojno je bil dejaven v antifašističnem gibanju. »Rusija je nacionalistična, imperialistična, avtoritarna država, kjer ne spoštujejo človekovih pravic – in zasužnjuje tudi mojo domovino,« pojasnjuje. Ni služil vojaškega roka, zdaj pa po treh letih na fronti poveljuje minometni enoti. »Ljudje se s stresom spoprijemajo različno. Nekateri pijejo ali jemljejo mamila. Sam vedno nosim s sabo knjige in odločil sem se tudi za spletno terapijo.«

Naenkrat je ugotovil, kako hitro mu popustijo živci. »Nekdo ne odstopi sedeža starejši osebi ali ne pridrži vrat – in že to me popolnoma razburi,« prizna. »Nenehno gledamo smrt, mesta, zravnana z zemljo, pokopališča, polna svežih grobov. To škodi duševnosti in nekaj moraš storiti glede tega. Žal zelo malo ljudi hodi na terapijo.«

Idealiziranje vojakov ne pomaga. Veterani pogosto naletijo na nerazumevanje družbe in celo svojih bližnjih. »Družine se bojijo, da se bodo možje ali očetje vrnili spremenjeni,« pravi Olha Sokoluk. »Vse rane niso vidne. Vojaki so navadno ljudje s pravico do jeze, žalosti ali solz. Vrnitev s fronte pomeni prilagajanje popolnoma drugačni stvarnosti.«

Vladislav

Blizu spominskega mesta na Majdanu srečam 17-letnega Vladislava Sačka. Zbira podpise za peticijo, da bi njegovemu bratu Ihorju, 21-letnemu prostovoljcu, ki je bil ubit pred dvema mesecema blizu mesta Sumi, podelili naziv heroj Ukrajine. »Dal je življenje za nas, za našo svobodo, za našo pravico, da govorimo ukrajinsko,« pravi fant. »Februarja bom dopolnil 18 let in takrat se bom tudi sam takoj prijavil v vojsko.«

Marca 2022 je bilo prostovoljcev za Oborožene sile Ukrajine toliko, da je morala vojska ljudi pošiljati domov. Danes je prostovoljcev malo. Na ulicah uradniki mobilizacijskih enot (TCK) iščejo vpoklicane. »Te racije so grozne,« pravi Svitlana, ki je opravljala prakso kot terapevtka v psihiatrični bolnišnici. »A ljudi ne pošiljajo takoj na fronto – imeli smo veliko pacientov, ki so nam jih poslali v bolnišnico na presojo.«

Vojake iz 3. napadalne brigade vprašam, kaj mislijo o mobilizaciji. »Nihče od nas ni poklicni vojak, raje bi bili doma,« pravi Panda, ki se je vojski pridružil kot prostovoljec. »Če pride Rusija, nihče več ne bo spraševal po tvojem zdravju ali starosti. Na zasedenih območjih Ukrajince že prisilno vpoklicujejo v rusko vojsko.« 

Okoli devetih zjutraj alarm oznani konec napada. Izčrpani ljudje pridejo iz kleti in postaj podzemne železnice. Na ulicah rohnijo električni agregati, saj je polovica mesta brez elektrike.

Po nedavnih anketah bi 51 odstotkov Ukrajincev protestiralo proti vsakemu premirju pod pogoji Kremlja. Le dva odstotka sta pripravljena sprejeti, da se Rusiji trajno prepustijo zasedena ozemlja. »Starejši sin se bori in res ne želim, da bi se moral še mlajši,« pravi Ljudmila. »A Rusija nam je vzela domove, naše bližnje, naša mesta – ne moremo ji kar prepustiti Donbasa. Ker bo nadaljevala.«

Po ocenah je v tej vojni umrlo ali pretrpelo nepopravljive poškodbe do pol milijona ukrajinskih vojakov. »Če bi se zdaj vdali, za kaj so bile vse te žrtve?« sprašuje Ljudmila.

Stalna nevarnost uničuje duševno zdravje. »Ne bodo vsi zboleli, a statistično bo vsak imel kakega bližnjega, ki se bo znašel v duševni stiski,« pravi Olha Sokoluk.

Večer je. Nenadoma se, pričakovano, začne nov zračni napad. »Samo nekaj letalnikov je,« pravi Ivan in kaže na zemljevid. »Gremo spat, tveganje je minimalno. Lahko pa greš v podzemno garažo in prespiš v našem avtomobilu.« Tisto noč so umrli trije ljudje.

* Piotr Malinowski, poljski novinar, ki živi med Poljsko in Slovenijo ter piše za Gazeto Wyborczo.