Novi Martin Luther

Karl Martin Luther Erjavec svojih tez raje ni pribil na vrata parlamenta. Pribil jih je na pano, varno, dostojanstveno, skoraj birokratsko – tako kot je vsa njegova politična pot varna, preizkušena in do potankosti znana. Če je bil Luther heretik svojega časa, je Erjavec njegov antipod: večni povratnik slovenskega političnega sistema, ki se vedno znova razglasi za reformatorja ravno takrat, ko se zdi, da bi se moral prej opravičiti kot pridigati.

Deset tez za »prenovo države, ki je pozabila na človeka«, zveni plemenito. Skoraj ganljivo. Upokojenci, mladi, korupcija z imenom in priimkom, zdravstvo kot pravica, politika, ki vrača zaupanje. Teze, ki bi jih brez zadržkov podpisala večina državljanov. A prav v tem je težava: Karl Erjavec teh tez ne bere prvič. Slovenska javnost jih posluša že petnajst, dvajset let – pogosto iz istih ust.

Če bi Erjavec res želel slediti Luthru, bi moral najprej priznati svoje grehe iz preteklosti. Luther je reformiral Cerkev, v kateri ni imel oblasti. Erjavec pa je bil minister praktično za vse: obrambo, zunanje zadeve, okolje, demografijo, upokojence. Bil je v skoraj vsaki vladi, z levimi in desnimi, z novimi obrazi in starimi znanci. In vendar danes govori, kot da je opazovalec, ne soustvarjalec sistema, ki naj bi bil pozabil na človeka.

Upokojenci naj ne bodo žrtve reform? Prav Erjavec je dolga leta obljubljal dostojne pokojnine, realno rast in varnost starejših. Rezultat? Pokojninski sistem, ki še vedno škripa, in generacije upokojencev, ki živijo na robu. Korupcija naj dobi ime in priimek? Lepo, a nekoliko nenavadno, če to slišiš od politika, ki je desetletja mojstrsko preživel vse afere – ne da bi kadarkoli nosil politične posledice.

Mladi naj bodo rešitev, ne problem. Prvi nakup stanovanja brez DDV. Zakaj ne? Vprašanje pa je, zakaj tega vprašanja ni bilo slišati takrat, ko je imel Erjavec realno moč vplivati na stanovanjsko politiko. Zdravstvo kot pravica, ne loterija? Resnica je, da je prav v času njegovih vladnih sodelovanj zdravstveni sistem drsel v stanje, ki ga danes vsi soglasno kritiziramo.

Najbolj ironična pa je zadnja teza: politika mora vrniti zaupanje. Če je kdo simbol erozije zaupanja v politiko, potem je to figura večnega pragmatika, ki je preživel vse mandate, vse koalicije.

Karl Erjavec ni Martin Luther. Luther je s tezami tvegal izobčenje, pregon in smrt. Erjavec s tezami tvega kvečjemu posmeh. Njegove teze niso upor, temveč déjà vu. In niso začetek reformacije, ampak še ena epizoda dolge slovenske politične zgodbe, v kateri isti obrazi vedno znova obljubljajo nov začetek – kot da pri prejšnjih začetkih sploh niso bili zraven.

Morda Slovenija res potrebuje reformacijo. A vsaka reformacija se začne z resnico. Tudi tisto o lastni odgovornosti.