Dva leva / Vlado Miheljak: Adventna potovanja v Evropo

»Če ne bi pomagali Ukrajini na takšen način, je ne bi bilo več. In prosim vse tiste, ki nas kritizirajo, naj nam povedo, na kakšen način naj pripravimo Putina, da se bo usedel za pogajalsko mizo. Samo to naj povedo, pa gremo.«

»Naši predlogi ne zadevajo ali kako drugače vplivajo na ljudi, gre za pritisk na izraelsko vlado, naj spremeni svojo politiko. Zato menim, da so vsi ukrepi, ki gredo v smer kaznovanja izraelskega ljudstva, napačni. In mi jih ne predlagamo.«

Nemški kancler Friedrich Merz je v soboto prispel v Izrael na svoj prvi obisk te države, odkar je maja prevzel kanclerski položaj. Potrdil je, da bo podpora Izraelu, ki se mu sodi zaradi obtožb o genocidu v Gazi, ostala ključni del nemške politike. Po današnjem srečanju z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem v Jeruzalemu je dejal, da v bližnji prihodnosti ne vidi možnosti za priznanje neodvisne palestinske države.

V času Trumpovih norčij in evropskih sprenevedanj se komaj še zavedamo, da se vsak dan dogajajo krute zgodbe z migranti, ki na poti v Evropo, za katero verjamejo, da je obljubljena dežela, končajo katastrofalno. Morda je bila med njimi vsaj za kanček bolj pozitivna tista, ko sta decembra leta 2020 migranta prišla k domačinu v okolici Rakitovca iskat pomoč, ker je ena od žensk iz skupine v gozdu rodila otroka. Reševalci so ju odpeljali na varno, a kakšna je nadaljnja usoda v gozdu rojenega novodobnega božjega otroka, matere in cele skupine beguncev iz adventne zgodbe, ne vemo. Že ob obilni božični večerji in vzneseni molitvi pri polnočnici nekaj dni kasneje so bili pozabljeni. No, nešteto zgodb je veliko hujših. Pred dnevi so trije sudanski begunci poskušali priti iz Bosne in Hercegovine na Hrvaško. Peš so jo ubrali čez neprijazno pogorje Plješivice in izgubili orientacijo. V silnem mrazu jih je le nekaj kilometrov od meje v kritičnem stanju našla bosanska policija in organizirala pomoč in prevoz v bolnišnico v Tuzli, kjer so morali vsem trem amputirati noge, s katerimi so gazili združeni Evropi nasproti. In še huje.

Daleč stran od pozornosti medijev je pred dnevi na obalo Krete naplavilo 32 mladih migrantov, ki so sanjali o adventni Evropi, pa so jo dočakali – mrtvi. No, tisoči in tisoči nesrečnikov, potem ko dajo za pot na prizorišče svojih evropskih iluzij vse, kar sami ali njihovi sorodniki premorejo, v obljubljene dežele sicer pridejo, a se jim gorje in trpljenje takrat šele začneta. Če torej ne umrejo že na poti ali jih ne ujamejo in vrnejo v izhodiščne države, na pariških ulicah prodajajo cenene miniature Eifflovega stolpa, v Rimu miniature Koloseja, v Atenah Akropole … In povsod so deležni rasističnih izpadov in napadov. Celo v mirni in varni Sloveniji je rasizem dobil domovinsko pravico! A preden nesrečniki spoznajo, da je združena Evropa utrujena in licemerna spaka, brez energije, volje, ideje, sočutja, je že prepozno. Evropa morda v najboljšem primeru ve, česa noče, a ne ve, kaj zares hoče. To se je pokazalo v odnosu do dveh aktualnih žarišč vojne in gorja: do Gaze in do Ukrajine. Nedosledna Evropa ne zmore rešiti nobenega problema. Nasprotno: poglablja jih. Potem ko štiri leta ni bila sposobna dati predlogov in ponuditi podpore častnemu koncu vojne v Ukrajini in si je zatiskala ušesa, oči in usta ob zločinih in genocidu Izraela v Gazi, sedaj panično opazuje, kako »Daddy«, kot je bebavi Rutte svoj čas poimenoval Trumpa, trasira mir po svoji predstavi – krivični mir. A odgovor Evrope na predlog tega nesporno krivičnega miru je podpora vojni, za katero meni, da je pravična. Koliko pravice je na frontah in bojiščih, vedo povedati tisti, ki so jim na eno ali drugo stran z bojišč v krstah pripeljali njihove fante, može, sinove, sorodnike, znance, prijatelje. O številu žrtev se zgolj špekulira. A podobe pokopališč so grozljive.

Ljudje, ki predstavljajo združeno Evropo in njena zavezništva, hujskači, kot Ursula von der Leyen, Kaja Kallas, Rutte, Merz …, so največja grožnja in ovira miru. In naša Marta Kos ne razume, da ni problem, kako Ruse spraviti za pogajalsko mizo.

Na pomlad 2022 so Rusi sedeli za pogajalsko mizo v Istanbulu, pa so »Evropejci« (zlasti Johnson) Ukrajino še pred zaključkom prepričali, naj se naprej bojuje za »pravični mir«. In v švicarskem letovišču Bürgenstock ob Luzernskem jezeru je 15. in 16. junija lani potekala konferenca, na kateri so udeleženci iz številnih držav razpravljali o končanju vojne in miru. Rusije tja niso povabili!

Marta Kos je pomešala stvari. Če si res želimo konca vojne in miru, ni pravo vprašanje, kako Rusijo spraviti za pogajalsko mizo, ampak kako čim dlje od nje spraviti Evropo.