Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Mejna točka

Dramatični sklep evropskega sveta o novem devetdesetmilijardnem vojnem posojilu Ukrajini razkriva vso politično zmešnjavo interesov in odločanja v EU, pa tudi nesmiselnost argumentacije. Odločitev o novem velikem vojaškem posojilu sredi mrzličnih priprav na mirovna pogajanja očitno bolj ustreza zahodni orožarski industriji kot politični diplomaciji. Ves politični kapital so evropska komisija (EK) in najvplivnejše članice vložile v problematični predlog, da bi posojilo pokrili z bolj ali manj prikrito konfiskacijo sredstev ruske centralne banke. Po skoraj sedemnajsturni razpravi Evropskega sveta so evropski voditelji sprejeli drugačen kompromisni sklep. Evropska komisija se bo zadolžila, pokritje dolga prevzame evropski proračun, brezobrestno posojilo pa bo Ukrajina v prihodnosti odplačala s pomočjo ruskih vojnih reparacij, ko jih dobi. Možno zadnje pokritje te groteskne ekonomske konstrukcije pa bi bila potem neposredna zaplemba ruskega premoženja. EU s takšnim pristopom očitno bolj podpira vojno kot mir, sporazum je dosegla brez pristanka treh držav, vzajemno odgovornost pa dejansko prevalila na svoje članice. ZDA vodijo mirovno politično igro mimo EU, ki se ekonomsko pogreza v nerešljiv klopčič te vojne. Toda ne gre za preživetje ostanka Ukrajine, temveč vse bolj EU. Ne zaradi Moskve temveč Bruslja, Berlina, Pariza … EU ne ogrožajo zunanji sovražniki, temveč vedno bolj grozeča lastna implozija.

Domala štiriletna rusko-ukrajinska vojna je EU očitno postavila pred nerešljiva strateška in taktična vprašanja. Ukrajina je postala mejna točka, kjer si stojijo nasproti geostrateški interesi EU in Nata na eni in Rusije na drugi strani. Do kam in kako se lahko širi zahodni model neoliberalne globalizacije, kje in zakaj Rusija širitev zahodnega dvojčka očitno doživlja kot nesprejemljivo ogrožanje svojega položaja svetovne velesile? Dejansko so ZDA želele v Ukrajini zaplesti EU in Rusijo v spor, da bi sprostili moči za odločilni pacifiško-azijski spopad s Kitajsko. Ukrajina je tako postala del posredne vojne med Natom in Rusijo. EU je tu nasedla ameriški zanki in dvojni igri zadnjih treh ameriških administracij. Kremeljska skrb na drugi strani nikoli ni bila namenjena zunanji nacionalni varnosti, temveč ohranjanju notranjega političnega režima. Močna Rusija navzven je najboljši porok notranje prevlade Putinove ekipe. EU je tu drugič usodno zgrešila. Svojo pomoč in rešitev Ukrajine povezuje s padcem režima v Moskvi zaradi ekonomskih sankcij in z vojaškim umikom Rusije. Putin je postopoma obudil stalinistično vizijo permanentne vojne kot instrument oblasti, EU pa je očitno padla na limanice permanentne militarizacije kot novega lepila svojega strateškega preživetja. Militarizacija je na koncu pokopala slavno Sovjetsko zvezo in bo očitno razbila tudi EU. Toda oboroževanje potrebuje trg in orožarski posli vodijo v vojne. ZDA to dobro vedo, Rusija tudi. EU pa je pozabila učne ure prve in druge svetovne vojne.

Bruseljska administracija je od leta 2022 pripravljala predlog o uporabi ruskih sredstev za financiranje Ukrajine. Ideja se je zdela politično logična, Rusija naj plača stroške lastne agresije na Ukrajino. Težava je v tem, da reparacije običajno plačujejo poraženci in so del mirovnega sporazuma. Rusija pa v tej vojni zmaguje in je pripravljena podpisati mirovni sporazum pod svojimi pogoji. Putinova velika prednovoletna tiskovna konferenca je imela v ozadju veliko Rusijo z vsemi spornimi ukrajinskimi provincami. Evropska komisija in tudi druge države G-7 so zato mrzlično iskale pravne argumente za konfiskacijo. Četudi bi jih morda našle, pa jih niso, čeri tičijo drugod. Belgija se je prva postavila po robu komisiji, saj bi njihova finančna družba Euroclear, osrednji depozitar ruskih državnih sredstev v EU, prevzela prevelika tveganja. Belgijski premier je zahteval brezpogojna jamstva za svojo državo, toda prepričljivih zagotovil ni dobil. Sledil je pričakovan politični upor Madžarske, Češke in Slovaške, ki ne prevzemajo nobenih finančnih obveznosti do vojnega posojila Ukrajini. Politični razkol je bil predvidljiv, zavrnitev predloga komisije tudi. Vse drugo je običajen blef perfidnega orkestriranja von der Leynove v nizu improviziranih in paničnih nočnih strateških odločitev od pandemijskih časov dalje. Ideja, kako Zelenskega in Ukrajino najprej rešiti z ruskim denarjem ali pa dolg EU vrniti z vojnimi reparacijami, je preprosto bedasta, ne zgolj naivna. Toda pokazala je na moč manjših držav v EU, velike in vplivne so bitko izgubile, slovitemu 122. členu evropske pogodbe navkljub. Plan B je v Bruslju tudi Slovenija sprejela molče.

Optimizma kljub temu ne zmanjka. Če želi EU stopiti na pot lastne zunanje politike, mora imeti lastne vire in avtonomno zadolževanje, pravijo. Uporaba proračuna EU za kritje ukrajinske vojne je torej pomembno dejanje politične federalizacije EU. Toda na čigav račun? Po oceni MDS in EU Ukrajina potrebuje 136,6 in ne 90 milijard evrov do leta 2027, okoli 550 do leta 2035, dobro polovico prihodnjega proračuna unije. Rusija tu nima slabih kart. Vojaško je očitno ni mogoče premagati z ukrajinsko vojsko, ekonomsko se ne bo zlomila zaradi pomoči držav BRICS, ravnanja unije pa Putina bolj krepijo kot slabijo. ZDA želijo mir zaradi biznisa, EU pa očitno vojno zaradi obešenjaških stroškov. Krščanska EU podoživlja v Ukrajini novo križarsko vojno. Bog nas odreši vsega hudega!