Hrvaška / Heni Erceg: Ime rože

Umetnica je na osrednji zagrebški trg prinesla 38 rdečih vrtnic v spomin na 38 žensk, ubitih v zadnjih treh letih. Medtem ko jih je polagala na tla, je bila ubita še ena ženska, samo leta 2025 jih je bilo 19. Vse so ubili partnerji. Takrat pa je iz večje skupine moških, ki ob sobotah klečijo po mestnih trgih in molijo »za poslušnost žensk«, za omejitev njihovih pravic, stopil eden od njih in pazljivo, da ne bi katera ostala nedotaknjena, poteptal dolgo vrsto na tleh razporejenih vrtnic. Kaj je hotel sporočiti s tem? Naj se ve, kdo je gospodar v hiši.

To je bil še en mučen dogodek, odvraten prikaz prezira do mrtvih in živih žensk, v resnici pa, žal, samo nadaljevanje selektivnega gojenja kulture smrti. Kajti o civiliziranem odnosu do žrtev tukaj nikakor ne moremo govoriti, če so žrtve ženske, migranti, Srbi, Judje, partizani … Deležni so ga samo tisti, ki so padli za »domovino«, še posebej ustaši in kvizlingi. Družbene razmere postajajo vse bolj sprevržene po večmesečnem legaliziranem slavljenju ustaštva na vseh družbenih ravneh. Najbolj svež primer so jaslice v neki šibeniški cerkvi. Tam je kot v kaki izložbi trgovine s cenenim blagom pred oltarjem razvrščena kopica fašističnih spominkov in zastav, pod nogami Marije, Jožefa in deteta Jezusa pa so zapisana imena vasi, otokov, mest, kjer naj bi bila »grobišča Hrvatov«, na panojih je razloženo, da je ustaški pozdrav »Za dom spremni« star hrvaški pozdrav, da Dalmacije Italijanom ni prodal vodja NDH Ante Pavelić, za bitko na Sutjeski piše, da so partizani med njo izvajali zločine, »preoblečeni v ustaše in domobrance«. Ta ogabni cerkveni performans nosi naslov Osemdesetletnica krikov iz drobovja jam 1945–2025, jaslice pa pošiljajo v svet tudi pomembno sporočilo, da »na Hrvaškem ne bo napredka, dokler se potomcem morilcev hrvaških sinov in hčera ne prepove vsakršno javno delovanje«. Poziva se k lustraciji, zahteva opravičilo srbske pravoslavne cerkve in izgon tujih delavcev. Seveda vse v duhu krščanstva in seveda brez kakršnegakoli odziva uradne cerkve, o sprijeni posvetni oblasti pa tako ali tako ni kaj reči.

No, fašizem vedno temelji na sprevrženosti in selektivnosti, zato se ta krščanski »krik iz drobovja jam« malo nad Šibenikom, v vasi v občini Skradin, obravnava popolnoma drugače. Vas ima 40 prebivalcev, vsi so starejši, toda skradinska oblast se je kljub temu odločila, da ti starčki nujno potrebujejo otroško igrišče, takšno s tobogani in gugalnicami, kakopak. Glavni gospodar Skradina, seveda član vladajoče stranke, se je pognal na lov za primernim mestom, a mu ga nikakor ni uspelo najti med zapuščenimi njivami in opustelimi dvorišči. Potem pa, glej no … naletel je na parkec v prijetni senci, kjer naj bi stalo novo igrišče in »prispevalo k občutku skupnosti v tem kraju«.

In res, »občutek skupnosti« je bil zagotovljen z ureditvijo igrišča točno na mestu, kjer sta stala antifašistični spomenik, porušen leta 1990, in kostnica s posmrtnimi ostanki 21 partizanskih borcev. Morbidni projekt zamenjave kostnice z gugalnico in toboganom je stal 21 tisoč evrov, vsak mrtvi partizan je torej vreden tisoč evrov, »blagodejno senco« pa so omogočale ciprese, ki so jih posadili leta 1955, ko so spomenik in kostnico postavili.

Kam so premestili kosti borcev Severnodalmatinskega partizanskega odreda in 19. udarne divizije? Kdo je opravil izkop njihovih posmrtnih ostankov? Na ti vprašanji je ponosni graditelj otroškega igrišča, skradinski župan, odgovoril lakonično in kot bi bilo to samoumevno: »Posmrtnih ostankov sploh nismo ekshumirali!« Z drugimi besedami, posmrtne ostanke 21 ljudi so preprosto prekopali z bagrom, isto se je zgodilo s spomenikom z njihovimi imeni. Tako ravnajo fašisti, a celo v takšni državi bi morali biti kaznovani po zakonu o vzdrževanju grobov žrtev iz druge svetovne vojne. In bi bili, o tem ni dvoma, če bi po kakem naključju prekopali kosti vojakov NDH.

V glavnem, partizani so očitno zaman trpeli in umirali za utvaro svobode, za tiste druge, okupatorjeve sodelavce, pa državni uradniki vestno skrbijo, še posebej, odkar so oddelek za pokopališča in nagrobnike prevzeli desničarski koalicijski partnerji HDZ. To so tisti, ki spodbujajo prepovedi kulturnih prireditev in ustaško divjanje, se hvalijo z odstranjevanjem po njihovem mnenju spornih spominskih znamenj na srbskih grobovih, ministrstvo za branitelje pa še posebej vestno skrbi za točno določene jame, ki »kričijo po pravici«. Tako sta nedavno le streljaj od vasi, v kateri so kosti antifašistov zmleli v prah, to ministrstvo in cerkev slovesno pokopala posmrtne ostanke 17 oseb, ekshumiranih v okolici Knina. Seveda je šlo za pripadnike ustaških enot. Na žalni slovesnosti se je zbrala množica ljudi, duhovnikov, braniteljev, pa tudi občinski načelnik, župan, vladni odposlanec …

Uspešno se goji domnevna kultura spomina – tiste redke preostale grobove s kostmi borcev NOB uničujejo bagri, ubiti ustaši pa se z državnimi in verskimi obredi, pogosto tudi z vojaškimi častmi pokopavajo v marmorne grobnice. Okrašene s svežimi vrtnicami, ki jih nihče ne tepta. A to je samo drobec podobe države, resno okužene s patriarhatom in revizionizmom, pod vodstvom samoljubnega vladarja, ki vsako pripombo caristično oholo omalovažuje z besedami: »Mah, vse je v redu!«