Jara Sofija Ostan / Igralka, ki je očarana nad svetom filma

Mnogi jo, upravičeno, označujejo za prihodnost slovenskega filma. Kljub svoji mladosti – ima komaj 19 let (rojena je leta 2006) – se namreč že ponaša z nagrado vesna za najboljšo igralko, ki jo podeljuje Festival slovenskega filma, ter nagrado AFA za najboljšo glavno žensko vlogo, ki ji jo je namenila Filmska in televizijska akademija jadranske regije. Z vlogo šestnajstletne Lucije v celovečernem prvencu Urške Djukić Kaj ti je deklica, enem največkrat nagrajenih slovenskih filmov vseh časov, je namreč očarala občinstvo po vsem svetu. Prav zares po svetu – film je premiero namreč doživel na slovitem Berlinalu, kjer je v uradnem tekmovalnem programu Perspektive prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov Fipresci za najboljši film, prav pred kratkim pa je s francoskega festivala Les Arcs odnesel še veliko nagrado žirije. Ja, Jara Sofija Ostan je z vlogo mladega dekleta, ki se pridruži katoliškemu dekliškemu pevskemu zboru in sooči z odraščanjem in prebujajočim se najstniškim zorenjem, ustvarila impresivno, natančno, senzibilno vlogo z izjemno mero zadržanosti in notranje napetosti.

Do avdicije za film Kaj ti je deklica je prišla povsem po naključju. Mama ji je po Facebooku poslala poziv na avdicijo in – takrat je bila ravno v Nemčiji – posnela je kratek predstavitveni video, nato pa dobila še uradno povabilo. Spominja se odprtega procesa, menjavanja vlog in veliko improvizacije. Vlogo je dobila poleti, scenarij šele približno pol leta kasneje. Sprva jo je bilo strah. »Vloga je zelo zahtevna, Lucija je skoraj v vsakem kadru in skozi film doživi močno preobrazbo. Teme so zelo intimne – odraščanje, spolnost, odnos do telesa. Ko sem dojela, zakaj to delam in kako pomembno sporočilo ima film, sem se pomirila,« pravi. Med intenzivnimi večmesečnimi vajami se je tudi igralsko sprostila. Ob gimnaziji in srednji glasbeni šoli je namreč imela še individualne in skupinske igralske vaje, tečaje rolanja in fizične treninge, popolnoma je bila »zaklenjena v proces«.

Med ustvarjalnim procesom se je o sebi naučila marsikaj. Najprej to, da zmore veliko več, kot si je sprva zamišljala. Naučila se je tudi, kako pomembno je biti na svoji strani – skrbeti za svoje dobro počutje, postavljati meje in zaupati sebi v zahtevnih okoliščinah. Predvsem pa si dovolila biti takšna, kakršna je. »Zdi se mi, da pogosto obstaja predstava, da mora biti igralec zelo ekstremen, glasen, eksploziven,« razmišlja. »Jaz pa nisem taka – sem bolj mirna, senzibilna, emocionalna. In skozi ta proces sem ugotovila, da tudi za tak tip energije obstaja (filmski) prostor. Da ni nič narobe, če si takšen, kot si, in da lahko tudi na ta način zelo močno pripoveduješ zgodbo.«

Kot otrok arhitektov je bila sicer že od malih nog vpeta v kulturno dogajanje, obiskovanje galerij in muzejev. Najprej je ogromno risala in slikala, nato plesala sodobni ples in poprijela še za violončelo. V četrtem razredu osnovne šole je začela obiskovati še gledališke delavnice in v igro se je nemudoma zaljubila. »Ideja, da se potopiš v drug svet, ki je izmišljen, a hkrati resničen, me je zelo pritegnila,« se spominja. Pri igri jo privlači popolna prisotnost v trenutku. »Da si tam, da pustiš, da te preplavijo emocije – tudi tiste, ki jih sicer ne poznaš ali si jih v vsakdanjem življenju ne pustiš čutiti.« Najbolj jo navdihujejo ljudje – človeške interakcije, medosebne vezi, družinski odnosi. Drobne napetosti, tišine, pogledi; različne perspektive, izkušnje in razumevanje sveta. Uživa v potapljanju v zgodovino in psihologijo likov, v razloge, zakaj so takšni, kot so.

Spomladi je končala šolanje na Waldorfski gimnaziji, ta hip pa zaključuje še zadnji letnik violončela na Konservatoriju za glasbo in balet. Prav film je, v vseh svojih vidikih, njena največja strast. Zanjo ima globoko, sublimno moč, je medij, ki zna prikazati tudi tisto najtežje ubesedljivo. Zase si trenutno želi le, da bi lahko ostala s to zvrstjo umetnosti še naprej povezana, se učila in rasla. »Najbolj si želim preprosto delati. V sebi imam trenutno ogromno energije in želje po raziskovanju in ustvarjanju,« pravi. »Zanimajo me tudi druge filmske vloge in poklici, delo v režijskem procesu, kamera. Veliko opazujem, poslušam in si shranjujem vtise. In upam, da bom nekoč, ko bo pravi čas, lahko tudi sama poslala v svet nekaj čisto svojega.«