TV komentar / TV-film o Janezu Janši

Saj smo vedeli: če na zasebni televiziji stranke SDS v skritem lastništvu madžarske avtokracije – torej na Planet TV – napovejo film o Janezu Janši, nas ne čaka kakšna resna dokumentarna zgodba. Vedeli smo, da pod njegovim zvestim puršem Urbanijo lahko nastane le propagandni film. Vse to smo vedeli – ampak nismo si pa niti pod razno mislili, da bomo gledali nekaj, kar je res tako zanič. Režiser filma se ni niti podpisal pod izdelek. Vse, kar smo zagledali na koncu, je bilo ime firme, ki sicer dela cerkvene filme.

To ni bil film o Janezu Janši. To je bil Janšev film o Janši. Monolog. Na začetku, ko smo ga zagledali sedeti na stiliziranem stolu sredi polj v domači vasi pri Grosupljem, smo si še mislili – ok, to je nekaj režijsko premišljenega. Ni dobro, je pa premišljeno. Ampak ne, ni bilo – že pri naslednjem kadru, stol so tokrat premaknili v Kočevski Rog, je postalo jasno, da je režiser odsoten. Da je dejanski avtor filma, scenarija, scenograf, morda celo lučkar en sam – namreč Janez Janša. Še nikoli nismo videli filma, ki bi ga tako očitno o sebi naredila kar osrednja oseba filma. Kako predvidljive scene: grosupeljska gmajna, obris domače hiše v Šentilju pri Velenju, Kočevski Rog, Trenta in Bled. Tako tipično Janšev izbor, na prvo žogo, tako, kot se je o propagandi učil za časa, ko je še hodil v Jajce in bil predsednik komisije za SLO in DS v okviru ZSMS. Pa te drobne laži, ob katerih smo se morali smejati, vratolomno preskakovanje med dogodki. Ni bil član ZSMS? Je, je, pa partije tudi. Namesto tega smo izvedeli, da je ta človek ves čas vedel, kaj dela in zakaj, od tistega dne, ko ga je mati prvič gledala skozi okno domače hiše, ali že hlača domov iz šole. Njegov največji praznik je bil, ko je v vas zašla kakšna stara ofucana nogometna žoga. Sicer pa delo za domovino in družino – od rane mladosti naprej.

Moramo priznati, da smo bili kar navdušeni, kako si je sam postavljal vprašanja, se tudi toplo posmehnil svojim šalam, pokazal sam sebi odkritosrčnost – še dobro, da ni uporabil sintagme »bom kar iskreno povedal« –, njegov sogovornik, torej on sam, pa je iz njega spravil tudi kakšno nežnost in trpkost. Ker, kot je rekel Peter Jambrek, Janša je kljub vsemu nežna in lirična duša. Oh, celo več, na trenutke si je kot Vladimir Putin v svojih propagandnih filmih dovolil celo malo pokoketirati s kamero, kot bi ga malo zaneslo.

Z vso cinično naklonjenostjo do smešnih propagandnih filmov iz časa komunizma moramo priznati, da česa tako brez duha in brez ideje še nismo videli. Bili smo tako filmsko podhranjeni, da nas je vsaka minimalna igra kamere navdušila – ko se je Janša premaknil na stolu, se nam je zazdelo, da gre že za posebne efekte. Res vse zna. Na koncu se je tako razgovoril o alpinizmu, da je neuko občinstvo verjetno mislilo, da govori iz lastnih himalajskih izkušenj. Ampak zdelo se je, da to verjame tudi sam.