Film / Kapitalizem moraš ubiti večkrat. Vedno znova.

za

Terminator sreča Titanik. Avatar: Fire and Ash, 2025, James Cameron. 

Avatar je saga o koncu kapitalizma. In sporočilo je jasno: kapitalizem moraš ubiti večkrat. Vedno znova. Ker vedno znova pride po repete. Osel gre le enkrat na led, kapitalizem pa se v Pandoro ne bo nehal nikoli zaletavati. Vanjo se bo zaletaval do svoje desete, stote in tisočprve smrti – ker je prepolna strateških naravnih bogastev, verjetno tudi nadvse iskanih, neprecenljivih mineralov in redkih zemelj. Ja, kapitalizem, že zdavnaj mrtev, se še vedno zaletava vanjo, a ne vidi ironije: vedno znova ga ne potopi kaka high-tech intergalaktična velesila, temveč preprosta, primitivna, agrarna na’vijska skupnost – z loki, puščicami in »domačimi« živalmi. Tretji Avatar se nadaljuje tam, kjer se je drugi končal, kar pomeni, da Sullyjev klan, ki ga vodita hibridni Jake (Sam Worthington) in zunajzemeljska Neytiri (Zoe Saldaña), po izgubi sina žaluje (na srečo imata še nekaj otrok, tudi posvojeno najstnico Kiri, ki jo igra Sigourney Weaver!), toda za žalovanje v »tretjem svetu« ni nikoli časa, kajti zelo hitro se spet stemni – pacifistično, utopično Pandoro namreč popadejo in stresejo »pepelnati« zunajzemeljski klan Mangkwan, ki ga vodi divja, brutalna, psihopatska domina Varang (Oona Chaplin), karizmatični polkovnik Miles Quaritch (Stephen Lang), ki se vrne z »onega« sveta (»Predajte nam Pajka, pa bomo nehali pobijati na’vijsko populacijo«), in ameriška imperialna korporativna vojska (alias Resources Development Administration), ki ima Pandoro za svojo samoumevno kolonijo.

Nič novega, a James Cameron to režira, kot da je prvič. Kot da gre za nekaj radikalno novega. Od gledalca terja osuplost. Uročenost. Odprta usta. Ringelšpil postane tako žalovanje kot ponovno združevanje Sullyjeve razširjene družine (»trdnjave«), ki se ob tej invaziji razkropi in porazgubi. Tretji Avatar je sequel in rimejk, skoraj reboot drugega Avatarja. Cameron je totalno navdušen nad sabo in Pandoro, svojim kinematičnim vesoljem, svojo verzijo »srednjega sveta«, amazonsko verzijo »puščavskega planeta« – tretji Avatar traja tri ure in četrt. Cameron brezmejno uživa v podvodnih polzenjih, zračnih akrobacijah in zemeljskih pregonih. Nenehno jih ponavlja. Nikoli se jih ne naveliča. Še več – nikoli se ne naveliča samega sebe.

Sam film je videti kot kombinirani hommage njegovemu opusu, navsezadnje, Cameron citira oz. impersonira vse svoje filme: Piranjo 2 (morske beštije zgrizejo pohlepne agresorje), Terminatorja (neuničljivi, nečloveški, terminatorski Quaritch se vrne po Pajka, svojega sina, revizijo Johna Connorja), Osmega potnika 2 (teraformiranje vesoljske kolonije, medtem ko srhljivo Kraljico alienov nadomešča šamanska Varang), Brezno (orjaška podvodna platforma bušne na morsko površje), Terminatorja 2 (Quaritch se »samožrtvuje« s finalnim padcem v razbeljeni pekel), Resnične laži (Schwarzeneggerjevo lebdenje v letalu nad floridskim nebotičnikom izgleda kot uvod v vsa tista vrtoglava prerivanja na fantastičnih »plovilih«, zmajih in pterodaktilih) in Titanik (potop invazijskih ladij). Ne more se upreti samemu sebi. A ko gledate tretji Avatar, se sprašujete, če ni to po malem že tudi nadaljevanje Vojne zvezd – in če ne bo naslednja epizoda Vojne zvezd po malem že tudi nadaljevanje Avatarja. (kino)

0Oh59dARPck