Knjiga / Paolo Giordano: Tasmanija
Prevod Anita Jadrič. Mladinska knjiga (zbirka Roman), Ljubljana, 2025, 287 str., 32,99 €
+ + + +

Paolo Giordano
© Pierluca Esposito
Nuklearna nervoza
+ + + +

Paolo Giordano
© Pierluca Esposito
Nuklearna nervoza
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +

Paolo Giordano
© Pierluca Esposito
Ko starega in vse bolj izpostavljenega klimatologa Novellija, strokovnjaka za oblake, v Parizu okoljsko preganjavični in nuklearno splašeni pripovedovalec, po svoje sam Paolo Giordano, vpraša, kam bi se zatekel, če bi doživeli planetarno katastrofo, ta jadrno odgovori: na Tasmanijo. Ker je otok, ker je daleč od naseljenega sveta, ker ima ustrezno podnebje in je brez človeku nevarnih plenilcev. Roman Tasmanija iz sredine prejšnjega desetletja gleda nazaj, na čase terorizma, začetkov opozarjanja na okoljske spremembe in na čase, ko se je avtor lotil knjige o atomskih bombah in se ga je pri tem polotila tesnoba. Poskušal je napisati roman o gradnji bombe in posledicah, pri tem pa prizna, da so ga drugi prehiteli in mu vzeli temo; naj k njegovim v knjigi omenjenim virom dodamo še Benjamina Labatuta, ki se v romanih Slepa luč in Maniac ukvarja ravno z gradnjo bomb in etičnimi dilemami, celo s protesti proti uporabi bomb nad naseljenimi mesti, ki so jih izražali vpleteni znanstveniki.
Pravzaprav je Tasmanija roman o pisanju knjige o žrtvah sevanja in eksplozij v Hirošimi in Nagasakiju, hkrati pisanje o nezmožnosti besed ob katastrofi; pripovedovalec piše o vsem drugem, tema ga v nekem trenutku zaradi poplave drugih preizkušenj, od zakonskih do očimskih, prijateljskih in globalnih, skoraj neha zanimati. A zadnji del romana je posvečen ceremonijam ob obletnici jedrskih eksplozij in opisovanju razpoloženja, ki komemoracijo preseva.

Italijanski pisatelj Paolo Giordano (1982) je bil že kdaj prej angažiran, recimo v romanu Človeško telo, kjer popisuje hrabro, brezglavo in nesmiselno epizodo italijanskih vojakov, izurjenih po ustreznih zahodnih standardih, ki v Afganistanu padejo v fatalno zasedo. Med ovcami, ki preplavijo kolono, je namreč kar nekaj umetnega gnojila. Tokrat piše o stanju sveta pred kuliso osebne in zakonske krize. Temu primerno so izbrani stranski liki, oblakolog, novinarka poročevalka s prizorišč terorizma, sicer poznavalka humanitarnih in begunskih taborišč, ampak to naročnikov ne zanima. Pa prijatelj, ki se ločuje in privoli v čuden in neverjetno strikten način izmenjave sina med ločenima zakoncema, z vsemi anomalijami in packarijami, ki takšen proces spremljajo. Zraven je temeljita analiza partnerskega odnosa, ki je po opustitvi poskusov umetne oploditve v krizi, par je nesprijaznjen s položajem in odsotnostjo širjenja družine, hkrati morda tudi zato med počitnicami pripravljen na četverčka s parom turistov.
Pišem o tistem, o čemer sem jokal, je zadnji stavek tega čez daljše obdobje razpotegnjenega romana. Giordana se stanje sveta in odnosov še kako dotika, to zna tudi spisati kompozicijsko okretno in z dobro karakterizacijo. Tasmanija je roman o časih, ki se jih spominjamo, a so spomin nanje prekrili drugi, še bolj negotovi in podnebno skrajni prizori sodobnosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi