Naslovna tema / Sami med volkovi

Oktobra 2021 je Evropska unija volkove razglasila za »integralni del« evropske biodiverzitete – potemtakem za integralni del evropske identitete. Kar je logično – mar ni Romula in Rema vzredila volkulja? Volkovi, dobrodošli! Herzlich willkommen!

Toda naslednje leto se je zgodilo nekaj strašnega, grozljivega, neodpustljivega – volk je v okolici Hannovra raztrgal in požrl ponija. Volk ni vedel, da je poniju ime Dolly in da pripada predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen, najmogočnejši Evropejki. Dolly je bil njen ljubljenec.

Volk se je spravil na napačnega. To je bilo septembra.

Ursula von der Leyen je takoj zatem oznanila: »Koncentracija volčjih krdel v nekaterih evropskih regijah je postala resnična nevarnost za živino in potencialno tudi za ljudi. Pozivam lokalne in nacionalne oblasti, naj ukrepajo, kjer je treba.« Le dva meseca kasneje je evropski parlament z glasovi desnice, predvsem vonderleynovske Ljudske stranke, volkovom napovedal vojno. Volkov je preveč! Pomenijo grožnjo! Ogrožajo »nas«! Volčjo populacijo je treba zmanjšati! Zreducirati! Posekati! Evropo so obsedli volkovi. Novo zlo! Nova pošast! Hočete, da vas požrejo volkovi!?

In začel se je »odstrel«.

Volkovi so simptom evropske patologije. Ko so postali politična tema št. 1 (in evropski antagonist št. 1), smo se spraševali: mar nima Evropa večjih, urgentnejših in alarmantnejših problemov? Obenem pa smo si rekli: nič, Evropa mora očitno stalno koga – neko etnično skupnost – preganjati, zatirati, redčiti, odstranjevati, ubijati! V tem smislu so volkovi metafora migrantov in beguncev, ki jih je preveč, ki »nas« ogrožajo, ki pomenijo grožnjo, ki jih je treba razredčiti in ki umirajo v Sredozemlju – na evropski »južni« meji, kjer poteka »offshoring nasilja« (do danes jih je umrlo že več kot 31 tisoč). Evropska unija – združena Evropa, zanikovalka genocida v Gazi – dela res vse, da se proletarci vseh dežel ne bi združili.

Te dni smo videli, kako so slovenski evropski poslanci, pripadniki Ljudske stranke, ki se imajo za »sredinske«, glasovali o pobudi My Voice, My Choice – ja, PROTI! Brez milosti.

A ob tem smo se vprašali še nekaj: ali Evropo res trgajo in žrejo volkovi? Mar je ne trgajo in žrejo fašisti, alias »skrajni desničarji«, alias »postfašisti«, alias »populisti«, alias »iliberalci«, alias »etnonacionalisti«, alias »suverenisti«, alias »patrioti«, novi oznanjevalci Resnice, ki podžigajo strah, paranojo in sovraštvo, obenem pa obljubljajo hitre, enostavne, hudo poenostavljene, mesijanske rešitve, no, takojšnje rešitve, povsem usklajene z neoliberalno logiko kapitalističnega stroja, ki je ljudi privadil na takojšnjo zadovoljitev, takojšnjo potešitev, takojšnjo gratifikacijo? Mar niso prav to pravi volkovi, ki hočejo raztrgati in požreti vse migrante, begunce, priseljence, nebelce, nekristjane, istospolno usmerjene, transspolne osebe, nebinarne osebe – pa še antifašiste in »kulturne marksiste« za povrhu?

Ja, to so pravi volkovi – a nihče jih noče ustaviti. To so prave pošasti – a Ljudska stranka, voditeljica in motor Evropske unije, se z njimi koalicijsko povezuje. Boža jih, gosti, legitimira. Z njihovo politiko se uradno ne strinja, vendar le zato, da bi delovala sredinsko in sprejemljivo za »vse«. Kaj počnejo vsi ti pravi volkovi, ki bi jih v normalnih okoliščinah poslušali le njihovi psihiatri, vemo: zastrašujejo in grozijo, legitimirajo nestrpnost, sovraštvo, šovinizem in mizoginijo, glorificirajo nasilje, spektakularizirajo silo, belce in kristjane razglašajo za žrtve (družbi vladajo ženske, spolne manjšine, priseljenci, levičarji, »pravice«!), podžigajo kulturni boj, jezo, resentiment, občutek ogroženosti, politiko nacionalnega maščevanja, ekstremni nacionalizem, paranojo in antiintelektualizem, prezirajo demokratične procese in pravno državo, dejstva zamenjujejo s teorijami zarote, igrajo velike mučenike, medije razglašajo za »Lügenpresse«, na polno mahajo z rasizmom, iščejo »notranje sovražnike«, »lenuhe« in »zajedavce«, demonizirajo feminizem in splav, militarizirajo družbo, minirajo civilno družbo in javno sfero, državo uglašujejo s cerkvijo, ponižanim in razžaljenim obljubljajo prerod (in ja, reprodukcijo obstoječega prodajajo kot prerod, kot ponovno rojstvo, kot nekaj novega in velikega), slavijo hipermoškost, mitsko preteklost in nacionalno nedolžnost, iracionalizirajo politiko, napihujejo regresijo, nativizem in tribalizem, napovedujejo vrnitev reda in zakona ter tradicionalnih družbenih – rasnih in spolnih – hierarhij.

To je supermarket skrajne desnice – in »sredinska« desnica tu potem vzame, kar potrebuje. Odvisno od trenutka, situacije in konteksta. Zdaj mahanje z rasizmom, zdaj dehumaniziranje migrantov, zdaj demoniziranje splava. Te dni smo videli, kako so slovenski evropski poslanci, pripadniki Ljudske stranke, ki se imajo za »sredinske«, glasovali o pobudi My Voice, My Choice – ja, PROTI! Brez milosti.

Dajte besedo fašistom!

In v tem je trik: evropska desnica volkove preganja prav zato, da bi prikrila, da se povezuje s pravimi volkovi! S fašisti, postfašisti, neofašisti, retrofašisti, kriptofašisti in kar jih je še. Evropska desnica volkove preganja zato, da bi prikrila svoje simpatije do pravih volkov. Da bi prikrila svoje kolaboriranje z njimi (in da bi prikrila, da so fašisti v resnici njeno povsem organsko desno krilo). Še več: evropska desnica volkove preganja zato, da bi prikrila, da se skrajne, ekstremne, fašistoidne, rasistične energije teh pravih volkov čedalje bolj pretakajo tudi vanjo, da jo čedalje bolj prežemajo, objemajo, intonirajo.

Navsezadnje, vsi ti »skrajni desničarji« slavijo avtokrate, »trdo«, »odločno« roko, ki bo naredila red, pa magari z zlorabo oblasti. In kaj je storila Ursula von der Leyen, ko se je spravila nad volkove? Točno – zlorabila je oblast! Maščevala se je volkovom, ker je eden izmed njih raztrgal in požrl njenega ponija. Maščevala se ni skrivaj, temveč na odprti sceni.

Koga sploh zatira Evropa, da sta Trump in Vance čisto iz sebe – katero politično opozicijo? In komu cenzurira svobodo govora? Točno – skrajni desnici. Fašizirani desnici. Fašistom.

Lani je bila ponovno izvoljena za predsednico komisije. Tako kot je bil lani Trump – patentirani avtokrat, junak evropske skrajne, patriotske, etnonacionalistične desnice in fašistoidov, serijski zlorabljevalec oblasti – ponovno izvoljen v Ameriki.

Evropska unija je Ursuli von der Leyen dovolila, da se je maščevala. Dovolila ji je osebno, primitivno maščevanje. Kar seveda pomeni, da se je politika maščevanja – politika kot maščevanje in maščevanje kot politika – iz Amerike preselila v Evropo. Nekaj gnilega, nekaj trumpovskega je v deželi evropski. Ta, ki se nenehno maščuje, je Trump. To vemo. In vidimo. In kongres – oh, in republikanska stranka tudi – mu dovoli, da se maščuje nasprotnikom. Ne pozabite: Susie Wiles, alias »Ledena devica«, vodja Trumpovega kabineta, je te dni vse šokirala, ko je v pogovorih za Vanity Fair rekla, da ima Trump »osebnost alkoholika«, da se marsikdo v vladi ne strinja z njegovimi carinami in da bo razstreljevanje venezuelskih čolnov nadaljeval toliko časa, dokler ne bo venezuelski predsednik Nicolás Maduro kapituliral, a obenem je tudi omenila njegovo obljubo, da se bo političnim nasprotnikom maščeval le prvih 90 dni.

Politika je postala maščevanje. Maščevanje je postalo politika. Evropska politika se je – tako kot ameriška – patologizirala. To ni težko videti: skrajna desnica, mašina za rehabilitacijo fašističnih idej in politik, ki srka »sredinsko« desnico in Evropo (in Evropa »se nagiba še bolj na desno«, povsod »se krepijo skrajne desne stranke«, slišimo), nastopa kot maščevalka – obračunati hoče z migranti, begunci, elitami, globoko državo, kulturnimi marksisti, antifašisti, etničnimi manjšinami, spolnimi manjšinami, skupnostjo LGBTQIA+. Obračunati hoče z vsemi, ki niso »njeni«. Nenehno našteva te, ki jih je treba odstraniti, ukiniti, izključiti, izgnati. Jezik, ki ga uporablja (in brutalizira), je zaničevalski, izničevalski, izključevalen, eliminatorski, eksekucijski – revanšističen. Trumpističen. Kot da je to nekaj dobrega. In eminentno evropskega.

V resnici je še huje. Ni naključje, da je ameriški podpredsednik J. D. Vance februarja na varnostni konferenci v Münchnu govoril o zatonu Evrope, povezal pa ga je z zatonom svobode govora, češ svoboda govora v Evropi izginja, tako da ljudje ne morejo povedati svojega mnenja, zato je obljubil, da se bo Amerika, ki ima »novega šerifa«, borila za »vašo pravico, da izrazite svoje mnenje v javnosti, ne glede na to, kakšno je«. In ni naključje, da je Trump v Nacionalni varnostni strategiji, objavljeni nedavno, to ponovil: Evropa je v zatonu, a ne le zaradi »migracijske politike, ki spreminja celino in povzroča spore«, »zniževanja rodnosti« in »izgube nacionalne identitete«, temveč zaradi »spodkopavanja politične svobode«, »cenzure svobode govora« in »zatiranja politične opozicije«. Zakaj Trump in Vance, Američana št. 1 in 2, tako bučno poudarjata svobodo govora? Zakaj tako mahata z njo? Koga sploh zatira Evropa, da sta Trump in Vance čisto iz sebe – katero politično opozicijo? In komu cenzurira svobodo govora? Točno – skrajni desnici. Fašizirani desnici. Fašistom. Alternativi za Nemčijo – in podobnim »opozicijam«. Trump hoče Evropejcem reči to, kar jim je hotel reči Vance in malce kasneje Elon Musk: dajte besedo skrajni desnici! Dajte besedo fašistom! Odprite jim vrata! Sprostite svojo antiantisemitsko zakonodajo, da se bodo lahko »svobodno« izražali! Nehajte že preganjati sovražni govor, da bodo lahko res z nacistično vnemo psovali priseljence! Spustite jih na oder! Prepustite jim oblast! Le malo manjka, pa bi rekel: prepustite jim oblast, tako kot so jo leta 1933 v Nemčiji prepustili Hitlerju!

Naredimo evropo spet veliko!

Če se to ne bo zgodilo, bo Evropa »čez dvajset let neprepoznavna«, je rekel Trump, to pa je retorika, ki je povsem v skladu z razvpito rasistično teorijo o »veliki zamenjavi«: če bomo liberalnim elitam pustili, da belce in kristjane zamenjajo z nebelci in nekristjani, bo konec Evrope! Ne bomo je več prepoznali! Čaka jo »čudna smrt«, kot recimo histerično populistično svari Douglas Murray, avtor bestsellerja The Strange Death of Europe, ki – povsem v duhu huntingtonskega »spopada civilizacij« – trdi, da muslimani ne sodijo v Evropo (kot da tu živijo le trije ali štirje!), da se niso sposobni asimilirati (kot da nimajo tudi sami Evropejci čedalje hujših težav z asimiliranjem v neoliberalni oziroma tehnofevdalni kapitalizem in kot da Trump tega, da se ne morejo asimilirati, ne trdi za latinskoameriške priseljence, ki prihajajo iz katoliških dežel!) in da bo priseljevanje muslimanov uničilo Evropo (ki se menda sramuje svoje dediščine, svoje zgodovine, svojih korenin, ki menda izgublja vero, ki menda ni našla zamenjave za cerkev, ki je menda izčrpana od sočutnosti, ki migrante in begunce, uničevalce evropske demografske in socialne harmonije, menda sprejema iz iracionalnega občutka krivde, ki menda postaja anemična in ki menda ničesar več ne akumulira, ampak »živi le še od hirajočega kulturnega kapitala«).

Kaj počnejo vsi ti pravi volkovi, ki bi jih v normalnih okoliščinah poslušali le njihovi psihiatri, vemo: zastrašujejo in grozijo, legitimirajo nestrpnost, sovraštvo, šovinizem in mizoginijo?

Ironija je v tem, da so teorijo o »veliki zamenjavi« izumili v Evropi in da jo je potem posvojilo Trumpovo gibanje MAGA in z njo ustrahovalo Američane ( ja, vse konspirološke »biblije«, ki poganjajo trumpovski srednji svet, od Camusove Velike zamenjave , R aspailo vega Tabor a svetih i n Honsikovega Kalergijevega načrta do Fayevega Manifesta evropskega odpora in Fribergovega Priročnika prave opozicije, so nastale v Evropi!), zdaj pa skuša z njo prestrašiti – in indoktrinirati – še Evropejce, ki imajo občutek, da je z Evropo nekaj hudo narobe, da izgublja moč in vpliv, da je neučinkovita in nebistvena in da izginja. Evropejci, itak prepričani, da Evropa ni dovolj združena (oh, nehajte, kot da ni Hitler – skrajni desničar, etnonacionalist, konspirolog, maščevalec, rasist – pokazal, da je mogoče Evropo združiti le na silo in kot da se ni Evropa, kar rad poudari Robert Botteri – zares združevala le tistih nekaj trenutkov, ko je Toto Cutugno leta 1990 na evrovizijskem tekmovanju v Zagrebu pel štikel Insieme: 1992 z refrenom »Unite, unite Europe!«), imajo torej občutek, da izgubljajo nadzor nad Evropo. Volkovi so v tem smislu res ultimativni simptom evropske patologije. Joachim Mergeay, raziskovalec na bruseljskem Raziskovalnem inštitutu za naravo in gozdove, je namreč pred časom, ko se je Evropa spravila nad volkove, rekel, da so ti »simbol frustracije zaradi izgube nadzora, ki jo doživljajo kmetje, lovci in drugi prebivalci podeželja,« kar lahko tudi posplošimo in rečemo: volkovi so natanko simbol frustracije zaradi izgube nadzora, ki jo doživljajo Evropejci (migracije, krize, zlom avtomobilske industrije, nekonkurenčnost, nobene besede pri pogajanjih o Ukrajini in Gazi ipd.). Zaradi teh frustracij, zaradi občutka Evropejcev, da izgubljajo nadzor nad Evropo, ki izgublja vojno v Ukrajini, in da sama Evropa tone, propada in izginja (da je torej sredi »velike zamenjave« belcev z nebelci in kristjanov z nekristjani), profitirajo tisti pravi volkovi, radikalizirani, fašizirani, neonacificirani volkovi, s katerimi hoče Trump zamenjati evropske liberalne elite.

Trumpovo gibanje MAGA – ki sicer verjame, da svet vodijo pedofilske, satanistične liberalne elite, da je francoski predsednik Emmanuel Macron »mandžurski kandidat«, tajni produkt Cie, in da je Brigitte Macron, njegova soproga, v resnici transspolna oseba – hoče Evropo preoblikovati po svoji podobi. Ker je to gibanje znano po pučizmu, navsezadnje, 6. januarja 2021 je skušalo Trumpa ohraniti na oblasti s pučem (z napadom na Kapitol), ne preseneča, da je skušalo Evropo leta 2025 preoblikovati z dvojnim pučem – najprej v začetku leta na varnostni konferenci v Münchnu, kjer je Hitler leta 1923 izvedel »pivniški puč«, in ob koncu leta z Nacionalno varnostno strategijo, ki je skušala – tako kot podpredsednikov govor v Münchnu – mobilizirati in legitimirati skrajne, antidemokratične, nazadnjaške, mračnjaške belsko-krščanske suverenistično-nacionalistične centrifugalno-exitske režime, ki hočejo »narediti Evropo spet veliko« (ali pa, če hočete, implementirati končno rešitev evropskega vprašanja).

Smrt socialne evrope

Rekli si boste, aha, logično – Trumpovo gibanje MAGA si hoče v Evropi ustvariti sogovornika. Na oblast hoče pripeljati svojega somišljenika. Tako kot to običajno počne v deželah tretjega sveta, kjer s pučem odstrani »disidentsko« vlado in jo zamenja s svojimi marionetami. Trump somišljenike očitno vidi skrajno desno, med evroskeptičnimi populisti, postfašisti in iliberalci, v Alternativi za Nemčijo, Bratih Italije, francoskem Nacionalnem zboru, španskem Voxu, britanskih Reformistih, Švedskih demokratih, Orbánovem Fideszu, potemtakem med »suverenisti«, ki jih hoče preleviti v ameriški projekt in ki niti ne opazijo, da Evropa prav zaradi njih – zaradi njihovega klanjanja Trumpu, zaradi njihovega imitiranja Trumpovega populizma – izgublja suverenost. Predstavljajte si, da hegemonka Evropske unije postane Nemčija in da oblast v njej potem prevzame Alternativa za Nemčijo.

A to še ni vse. »Za prvi dve desetletji po hladni vojni je bilo značilno zahodnjačenje vzhodne Evrope, vključno z razcvetom liberalne demokracije v državah nekdanjega komunističnega bloka, danes pa je ravno nasprotno. Zdaj poteka postopno vzhodnjačenje zahodne Evrope, ki poteka s širjenjem orbanovskega iliberalizma v nekdanje zahodne liberalne trdnjave. Dramatičen vzpon AfD v zahodni Nemčiji je presenetljiv znak tega premika,« pravi Ivan Krastev (Foreign Affairs). Prej je bil Vzhod ta, ki je posnemal Zahod – zdaj pa je Zahod ta, ki posnema Vzhod. Populistični režimi, ki so nastali v vzhodni Evropi (na Madžarskem, Poljskem, Češkem, Slovaškem ipd.), redefinirajo Evropsko unijo. Stališča zahodne Evrope čedalje bolj spominjajo na stališča vzhodne Evrope v času »migracijske krize« (leta 2015). A ne le da se z »vzponom Vzhoda v evropski politiki sama Evropska unija ideološko približuje Trumpovemu Washingtonu«, ampak te vzhodnoevropske države tudi po »političnem temperamentu« zelo spominjajo na »ameriške rdeče države«, na tiste, v katerih zmaguje Trump: tudi te vzhodnoevropske države so namreč »konservativne, pretežno belske, predane kulturni homogenosti, sovražne do priseljevanja in tako imenovanega prebujenstva ter skeptične do podnebnih sprememb«.

Se še spomnite, kako je skušala Busheva vlada leta 2003, v času vojne proti terorju in priprav za napad na Irak, polarizirati in razbiti Evropo? Ker Američani na svojo stran niso mogli pridobiti zahodnoevropskih držav, ki jim ni bilo do napada na Irak, so začeli zapeljevati, privijati in izsiljevati vzhodnoevropske države, te pa so hitro stopile na ameriško stran, tako da se je Evropa – prosto po ameriškem obrambnem ministru Donaldu Rumsfeldu – razdelila na Staro (Zahod) in Novo (Vzhod). To zdaj počne Trump: Evropsko unijo, ki trepeta pred ruskim napadom (kako bi Putin, ki komaj menedžira Rusijo, menedžiral še Evropsko unijo?), ki se boji, da jo bodo baltske države zvlekle v vojno z Rusijo (baltskim državam je treba reči, naj bodo prijazne z rusko manjšino, pa tretja svetovna vojna morda ne bo potrebna) in ki ne ve, kaj bi z Ukrajino (Evropska unija ima zaradi svojih sankcij proti Rusiji itak večje izgube kot sankcionirana Rusija, jasno, v nasprotju z Ameriko, permanentno sejalko hladnovojnega kaosa, ki je – kot pravi ameriški raziskovalni novinar Seymour Hersh – razstrelila Severni tok in potem z evropskimi sankcijami – no, z utekočinjenim zemeljskim plinom, ki je nadomestil ruski zemeljski plin – obsceno profitirala), hoče na vsak način čim bolj polarizirati. Razbiti jo hoče na protrumpovske in antitrumpovske dele. Demontirati hoče njene notranje »liberalnodemokratične« hierarhije. Kolonizirati jo hoče in reamerikanizirati, no, trumpizirati, toda po znižani ceni – imeti hoče večji vpliv (s kolaborantsko pomočjo marionetnih populističnih režimov), ameriške obveznosti do Evrope pa je radikalno zmanjšal (sami si plačujte obrambo! Rusija naj kar napade tiste, ki nočejo plačevati za obrambo! plačevali boste višje carine! ne boste več izkoriščali Amerike!). Trumpov poslovni model je pač groteskno in bolno neoliberalen: hoče čim več svobode, toda k skupnemu dobremu noče ničesar prispevati, ampak le izsesava, puli, ruva, izceja, ekstrahira. Zato Trump trdi, da v Evropi izginja svoboda – ni svobode, ni neoliberalnega modela, ki je moralni imperativ, pa čeravno za sabo pušča katastrofe, rekordno neenakost in travme. Ni migrantov, ki bi lahko Evropo bolj ogrožali kot neoliberalizem.

Ergo: Trump – volk, ki le trga in žre – hoče Evropo preleviti v svojo somišljenico, toda ne iz ideoloških ali estetskih razlogov, ampak zato, da jo bo naredil spet varno za ameriški neoliberalni kapitalizem oziroma tehnofevdalizem, za ameriške korporacije, predvsem tehnološke velikane, ki zdaj ne morejo »svobodno« poslovati, saj jim nenehno nabijajo visoke kazni.

Kaj najbolj moti tehnofevdalce? Kaj jim gre v Evropi najbolj na živce? Preveč reguliran trg, preveč »tiranska« in »birokratska« država, prosti čas (Evropejci v ameriških očeh preveč lenarijo, dopustujejo, uživajo, potujejo, premalo delajo ipd., pa čeravno za trditev, da bi morali ljudje za višjo plačo več delati, ni nobene ekonomske podlage) in preveč velikodušna socialna država. Saj veste – javno zdravstvo, brezplačno šolstvo, varen pokojninski sistem, bolniška odsotnost, porodniški dopust, dopust (in ja, smiselnejše prerazporejanje družbenega bogastva). Najbolj prezirajo to, kar je pri Evropi najboljše, najlepše in najslajše.

In Trump, ki Ameriko pleni tako, kot Amerika pleni dežele tretjega sveta (naslednja je očitno na vrsti Venezuela, polna nafte, mineralov, redkih zemelj in zlata), očitno pričakuje, da bodo populistični režimi naredili red – da bodo torej deregulirali trg, zmanjšali oziroma debirokratizirali državo in demontirali socialno državo. Zakaj bi prav populisti deregulirali trg? Ker ves čas tako patetično prisegajo na svobodo. Zakaj bi prav populisti zmanjšali državo? Ker hočejo pretrgati vezi med (tranzicijskimi) liberalnimi elitami in državo ter zlomiti »globoko državo«. In zakaj bi prav populisti demontirali socialno državo? Ker so prepričani, da ta privablja in hrani migrante, »parazite« in »lenuhe«, ki se lepijo nanjo. K nam ne prihajajo zato, da bi delali, ampak zato, da bi plenili našo socialno državo! (Ja, a res – kdo pa gradi in zida Slovenijo?) Ni več socialne države, ni več priseljevanja!

A socialno državo utegne oklestiti ali celo pokopati tudi veliko oboroževanje, ki si ga – kot kažejo Natove sondaže – evropsko prebivalstvo sploh ne želi, ki bo Evropsko unijo spet potegnilo v objem drakonskega varčevanja, ki bo znižalo našo življenjsko raven in ki bo ustavilo vojno proti podnebnim spremembam (tako da bo Evropska unija izgubila še eno vojno), tem bolj, ker to masivno, rekordno oboroževanje prihaja po seriji kriz (finančni, zdravstveni, podnebni, energetski, politični, inflacijski, investicijski ipd.), ki so Evropsko unijo tako zdelale in histerizirale ( ja, raztrgale in požrle!), da se zdi, kot da kapitalizem spet potrebuje veliko vojno, ki ga bo reorganizirala.

Pleše z volkovi

Tu seveda porečete: vse se lahko zelo hitro in radikalno spremeni, če Trump pade ali pa če padejo populistični režimi – populistični režimi brez Trumpa ne bodo imeli več tako dobrega vetra, pa tudi demokrati, ki bi prevzeli Belo hišo, evropskim populistom ne bodo ne v oporo ne v uteho. Vsekakor, res je, vse se lahko zelo hitro radikalno spremeni, toda – tu pride veliki TODA: ko bodo socialno državo, biser in avtoriteto Evropske unije, enkrat demontirali, je ne bo več nazaj.

Volkovi jo bodo raztrgali in požrli.

A volkovi bi lahko bili simboli Evropske unije. Ali natančneje – simboli Evropske unije bi lahko bili volkovi s tistih »neverjetnih« posnetkov, ki naj bi jih bil posnel »kanadski fotograf«. Kaj vidimo na tem slovitem fejku, ki kroži po spletu? Tole: volčje krdelo se v koloni – po partizansko – premika skozi trdo, hladno, kruto zimo. Na čelu stopajo najstarejši, najšibkejši, najpočasnejši volkovi – in kolona se giblje v njihovem ritmu. Da ne zaostanejo. Za njimi stopajo mladi, močni, mišičasti, žilavi volkovi – če bi kdo napadel kolono, bi se takoj odzvali. Za njimi stopajo samice in mladiči (»prihodnost«), za temi pa preostali borci – krepki in bojevniški, bolj ko ne telesni stražarji. Če bi kdo napadel od zadaj ali s strani, bi se takoj prelevili v ščit. Daleč v ozadju stopa vodja. Skoraj neviden. Čudovito samozatajen. Antipopulist. Evropski. Ne zapoveduje. Ne teži. Le tu in tam preveri, ali je vse okej.

Ti posnetki so le mit, le fejk, toda ko gledaš to mitsko, sfejkano krdelo, imaš občutek, da je na novo izumilo empatijo, solidarnost in socialnost – in Evropsko unijo.