Politični oglasi / Kdo je pravi naročnik?

Danes že vsa Slovenija dobro pozna bele jumbo plakate s črno-rdečimi črkami, ki v verzih, s številkami ali kako drugače zasmehujejo sedanjo vlado in njenega predsednika in ju prikazujejo kot nesposobna, lažniva, koruptivna in nasploh nedorasla Janezu Janši in njegovim vladam. »Visoko letel je golob, a trdo pristal, ker je vse obljubil, a skoraj nič dal!« piše na enem od plakatov, ki jih na ulicah gledamo zdaj in katerih naročnik je desnici naklonjeni ajdovski podjetnik Aleš Štrancar. Takšna in podobna sporočila so se prvič pojavila že konec lanskega leta in odtlej postala stalnica ob sporočilih bolj tradicionalnih veleoglaševalcev, ki si lahko privoščijo nenehno prisotnost na plakatih, kot so recimo proizvajalci avtomobilov, trgovske verige, ponudniki zabavne tehnologije … V bistvu gre za permanentno predvolilno kampanjo, ki bo zelo očitno trajala vsaj do spomladanskih državnozborskih volitev – torej več kot leto pred volitvami in ne le mesec pred posameznim ljudskim glasovanjem, kot je predvideno v zakonodaji. Kako je to mogoče? Zakaj pristojni inšpekcijski organi ne ukrepajo? Imajo sploh to možnost ali na tem področju zares vlada divji zahod? In kaj bo v prihodnje drugače?

Vsa ta vprašanja si sicer marsikdo postavlja tudi ob plakatnih akcijah zunaj predvolilne kampanje, ki jih že leta izvaja SDS. A če bi na podlagi dokaj jasno določenih pravil oglaševanja v času predvolilnih ali predreferendumskih kampanj morda sklepali, da je tovrstno oglaševanje zunaj teh predglasovalnih obdobij še strožje urejeno ali celo prepovedano, bi se zmotili. Zunaj zakonsko določenih obdobij za predvolilne kampanje dejansko vlada čisti divji zahod, velja zakon močnejšega, zakon najpredrznejšega, zakon najpremožnejšega. Omenjena kampanja Aleša Štrancarja je najlepši dokaz za to.

Zakon močnejšega

Glavna inšpektorica inšpektorata za kulturo in medije Sonja Trančar pojasnjuje, da zunaj obdobja volilne ali referendumske kampanje »področje ni zakonsko urejeno, če ne štejemo splošnih določb, ki urejajo oglaševanje v medijih, in izrecne prepovedi političnega oglaševanja na RTV Slovenija, v STA in drugih javnih medijih«. Glavna inšpektorica dodaja, da javno izražanje mnenj (tudi političnih) sicer sodi v okvir »ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja«.

Novosti bodo povečale transparentnost političnega oglaševanja, ne bodo pa preprečile nebrzdanega tovrstnega oglaševanja političnih strank in posameznikov, ki si to lahko privoščijo.

To področje bi verjetno v Sloveniji tudi v prihodnje ostalo povsem neurejeno in neregulirano, če ne bi iz Evropske unije prišla drugačna navodila. Po novem bodo tudi pri nas za politično oglaševanje zunaj volilnih kampanj veljale nekatere omejitve. Bolje rečeno, v teh daljših obdobjih med volitvami bo to oglaševanje vsaj malenkost bolj transparentno. Pojasnila na vprašanja, ki smo jih naslovili na inšpektorat za notranje zadeve, smo sicer prejeli z ministrstva za javno upravo. Kot na inšpektoratu za medije tudi tam pojasnjujejo, da bo po novem to vprašanje urejeno drugače, nekoliko strožje, saj to zahteva evropska uredba o preglednosti in ciljanju v političnem oglaševanju, ki velja od 10. oktobra letos.

Nova pravila igre

Evropska uredba prinaša nekoliko strožja pravila igre za politično oglaševanje nasploh, ne le za čas volilnih kampanj, kjer nekatera pravila igre, kot rečeno, v Sloveniji že poznamo. Po novem bo moral biti vsak politični oglas ne glede na to, kje je objavljen, označen kot tak. Vsebovati pa bo moral tudi več drugih podatkov – kdo je naročnik oglasa, na katero politično kampanjo (volitve, referendum ali zakonodajni postopek) se nanaša – in tudi tako imenovano obvestilo o preglednosti v obliki spletnega naslova ali kode QR. Na tem mestu bo moralo biti razvidno tudi, koliko je posamezni oglas stal.

Vse to so novosti, ki bi bile v Sloveniji uporabne predvsem za omenjeno oglaševalsko akcijo Aleša Štrancarja. Ta trdi, da le izpolnjuje obljubo preminulemu prijatelju, in dodatnih pojasnil preprosto ne daje: »Ko je umrl, je del zapuščine namenil za nekatere aktivnosti. Del tega so tudi plakati in njihova vsebina. Vse ostalo je zaupno, za kar sem dal besedo.« Na njegovih plakatih sicer najdemo le kratico ACOQ10, ki je kratica avstrijske odvetniške pisarne v lasti Haralda Karla in Johannesa Pepelnika s sedežem na Dunaju. Prek te avstrijske odvetniške družbe ponudniki oglasnega prostora tudi prejemajo plačilo za zakupljeni prostor. In tega res ni malo – ne zakupljenega oglasnega prostora ne denarnih sredstev zanj.

V uredbi pa je nedvoumno navedena tudi izjema, za katero se ne more uporabljati. Kot je omenila Sonja Trančar, če gre za tako imenovano svobodo političnega govora. »Politična mnenja, izražena osebno, so poseben izraz pravice do svobode izražanja in obveščanja. Pri tem ne gre za politično oglaševanje, zato je treba to jasno razlikovati. V ta namen ta uredba ne bi smela zajemati političnih mnenj, izraženih osebno,« piše v uredbi. A Štrancarjeva permanentna predvolilna kampanja ne more šteti za osebno »izraženo politično mnenje«, pač pa je prav eden izmed vzorčnih primerov zlorabe političnega oglaševanja, kakršne skuša unija zdaj omejiti.

Po novem bo tudi Aleš Štrancar moral priznati, da gre za politične oglase, pojasniti bo moral, kakšen namen ima s plakatno akcijo ter kdo je pravi naročnik in koliko denarja je za to porabil.

Regulacija EU na tem področju sicer prinaša še eno novost – omejitev oglaševanja iz tujine tri mesece pred posameznimi volitvami, ki pa ne more veljati za Štrancarjevo oglaševalsko akcijo. Prepoved oglaševanja v tem času namreč velja le za fizične osebe tretjih držav, ki v uniji nimajo urejenega stalnega prebivališča, in pravne osebe v lasti fizičnih ali pravnih oseb iz tretjih držav.

Predpis, ki to (še) ni

Omenjena evropska uredba je tako imenovani neposredno uporabljivi predpis. Torej od 10. oktobra, ko je začela veljati na ravni EU, že velja tudi v Sloveniji? Da in ne. Nova pravila političnega oglaševanja že veljajo tudi v Sloveniji in zavezujejo (politične) oglaševalce, a gre za tako imenovani votli, neiztožljivi predpis, vse dokler posamezna država ne sprejme zakonodaje, ki bo urejala tudi sankcije za kršitve in določila pristojne inšpekcije. Ali kot pojasnjuje glavna inšpektorica inšpektorata za kulturo in medije Sonja Trančar: »Najbrž ni treba posebej omenjati, da še ni ustrezne pravne podlage za morebitno uvedbo postopkov inšpekcijskega nadzora po določbah te uredbe.« Predpis, ki naj bi vse to uredil oziroma implementiral to evropsko uredbo v slovenski pravni sistem, je, pojasnjujejo na ministrstvu za javno upravo, »tako kot v večini držav članic tudi v Sloveniji še v pripravi in nadzorni organi še niso dokončno določeni«.

Uredba je bila v evropskem parlamentu sprejeta marca letos, časa za pravočasno implementacijo je bilo že do uveljavitve več kot pol leta. A dokler to ne bo urejeno, bo ajdovski poslovnež še naprej lahko zavajal javnost z domnevnimi zadnjimi željami skrivnostnega zapustnika, skrival prave namene političnega oglaševanja in tudi tokove denarja, s katerimi se financira. Parlamentarne volitve se nezadržano bližajo, bile naj bi že prej kot v treh mesecih, morda pa je vseeno še čas za uzakonitev novih pravil političnega oglaševanja.