V središču / Mala rdeča knjižica

V pretežnem delu sveta ljudje stike s svojci, ljubljenimi osebami in prijatelji ohranjajo tako, da uporabljajo Facebook in njegov Messenger, Instagram in WhatsApp. Na Kitajskem ta omrežja niso v rabi, ampak so priljubljena omrežja WeChat, Douyin in Xiao hongshu. Zahodna družbena omrežja so tam onemogočena. Se pa na Zahodu uporabljajo kitajska omrežja – zlasti TikTok. Tam se ta sicer imenuje Douyin in njegove vsebine se ne mešajo z vsebinami z zahodnjaškega TikToka. Ločenost kitajskega interneta je posledica dolge zgodovine gospodarske in politične osamitve te države.

Po Mao Zedongovi smrti leta 1976 se je v Ljudski republiki Kitajski začelo obdobje ideološke krize. Z Maovo smrtjo se je končala kulturna revolucija in številni politiki, ki so bili med njo označeni za protirevolucionarne in liberalne, so se vrnili na politično prizorišče. Med njimi je bil Deng Xiaoping. Leta 1978 je vlada sprejela njegovo gospodarsko reformo in postal je dejanski vodja Kitajske. Čeprav je bil najpomembnejši ideološki voditelj od Maove smrti do leta 1989, ni nikoli zasedal najvišjih položajev v državi. Začel je uvajati prvine prostega trga na posebnih gospodarskih območjih v obalnih mestih Nantong, Fuzhou, Shenzhen in drugje. Uvedel je še obvezno šolstvo, odpravil krizo zaradi prenaseljenosti in povečal državne naložbe v znanost in tehnološki razvoj. Za spornega velja zaradi politične represije. Leta 1989 je zatrl študentske in delavske proteste na Tiananmenu in na severu države. Protestniki so takrat – pod vtisom sprememb v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi – zahtevali liberalizacijo kitajskega gospodarstva in politične ureditve. Dengu so sledili predsedniki Jiang Zemin, Hu Jintao in naposled Xi Jinping, ki so še naprej odpirali kitajsko gospodarstvo svetu in širili politični vpliv te države.

Pod Dengovim vodstvom se je Kitajska osredotočila na razvoj tako imenovane trde moči. Dejansko to pomeni razvoj industrijskih zmogljivosti in krepitev vojaške moči. Leta 1978, ko je Deng začel uvajati reforme, je kitajski BDP znašal 149 milijard dolarjev. Leta 1999 je dosegel že 1,1 trilijona dolarjev. Leta 1978 je Kitajska proizvedla le 31 milijonov ton železa, leta 1999 pa že 124 milijonov ton. Prav tako se je v tem obdobju za sedemkrat povečal vojaški proračun in za dvakrat poraba elektrike. Leta 2001 se je država dokončno odločila, da je čas za popolno odprtje svetu z vstopom v Svetovno trgovinsko organizacijo, s tem pa se je razmahnila kitajska cenena produkcijska moč za nadaljnjo rast. Tudi pri vstopu v to organizacijo ni šlo brez trenj. Od leta 2001 je bilo proti Kitajski vloženih 43 tožb, 23 od teh so vložile ZDA. Večina se jih je nanašala na kitajsko promocijo izvažanja svojih dobrin in oteževanje izvažanja na Kitajsko iz drugih držav. Država ima namreč ohlapne zakone glede avtorskih pravic. Če se je tam proizvajal neki izdelek, so domača podjetja preprosto ukradla tehnologijo in razvila lastne različice tega izdelka. Vrhunec napredka kitajske trde moči je projekt En pas, ena pot, poimenovan tudi Nova svilna cesta. Kitajska je začela oživljati kopenske in vodne trgovske poti s svojega ozemlja skozi Azijo in Afriko do Srednje Evrope, pri čemer so pomemben del projekta naložbe v infrastrukturne, kmetijske, energetske in izobraževalne projekte po vsem svetu. S tem postaja v teh državah izjemno močan, tudi obvladujoč dejavnik.

Deng je opisal nevarnosti odpiranja države: Če odpremo okno, bodo v sobo prišli svež zrak in muhe.

S projektom En pas, ena pot pa se je začel razvoj kitajske strategije mehke moči. Država tako imenovano mehko moč uporablja za dosego dveh ciljev. Prvič, z razvijajočimi se državami skuša navezati prijateljske stike na podlagi sodelovanja jug-jug. Drugič, v razvitih državah skuša izboljšati svojo javno podobo. »Na začetku 21. stoletja so razvili strategijo ’kitajska kultura gre ven’. Ugotovili so, da je poleg gospodarskega vpliva dobro razvijati kulturni vpliv, obenem pa so si od tega obetali tudi zaslužek. Takrat so začeli intenzivno ustanavljati medije, namenjene tujemu občinstvu, kot so China Daily, China Radio International in televizijske programe, ki so danes združeni v CGTN. Poleg tega so začeli odpirati Konfucijeve inštitute. Leta 2013 se je zgodil drug premik. Xi Jinping je že na začetku prvega mandata začel poudarjati koncept kitajske diskurzivne moči, ki predvideva, da mora država delovati globalno prepričljivo. Njegovo geslo je ’Dobro pripovedovati kitajsko zgodbo’ in tako nasprotovati diskurzu o Kitajski kot nevarnosti. Vendar so zgodbe, ki jih promovirajo, vsebinsko dokaj omejene. Na primer: dokumentarni filmi prikazujejo bodisi starodavnost in veličastnost kitajske kulture bodisi uspehe gospodarskega razvojnega modela. Mehko moč zdaj torej razumejo veliko bolj ideološko, kot neposredno projekcijo kitajskih političnih vrednot in interesov v svet,« razlaga Maja Veselič, profesorica na oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani. Danes je Konfucijevih inštitutov po svetu že 550. V organizacijo BRICS je Kitajska začela rekrutirati vedno več držav članic, med drugimi Indonezijo, Egipt, Iran, Združene arabske emirate, Vietnam in Nigerijo. Svojo moč zakoliči še posebej tam, kjer se vpliv ZDA umika. Kot odgovor na Trumpove carine je na primer preklicala carine za 43 razvijajočih se držav na podlagi sodelovanja jug-jug. Da bi nasprotovala Trumpovemu geslu »Najprej Amerika«, razvijajočim se državam zagotavlja vedno več mednarodne pomoči.

Pa se odpira tudi sama? Deng Xiaoping je odnos države do odpiranja opisal takole: »Če odpremo okno, bodo v sobo prišli svež zrak in muhe.« Država je zato omejila delovanje tujih podjetij na svojem ozemlju. Podjetja, ki hočejo tam zgraditi tovarno ali prodajati svoje izdelke, morajo sodelovati s kitajskim podjetjem. Samo s tem si omogočijo delovanje na Kitajskem. V vsaki tovarni je vzpostavljena celica Komunistične partije Kitajske. Poleg tega je lažje pretakati denar v državo, kot ga je pridobiti iz kitajskih finančnih sistemov. Podobno je na spletu. Najbolj znan tovrstni ukrep je veliki kitajski požarni zid. Ta sistem omejuje dostop kitajskih internetnih uporabnikov do spletnih strani zunaj države, hkrati pa cenzurira vsebine na kitajskem spletu. Ta zid je glavna ovira za povezovanje med kitajskim in svetovnim spletom. Vsebine se prelivajo le, če to dopušča kitajska vlada ali pa posamezniki najdejo nezakonite načine.

Tudi kitajska vlada seveda ne more predvideti vseh mogočih scenarijev. Nepričakovan vdor na tamkajšnji splet je potekal januarja letos, ko so se na družbeno omrežje Mala rdeča knjižica (xiǎo hóng shū, , angl. RedNote) začeli prijavljati milijoni ameriških uporabnikov. Mala rdeča knjižica je nekakšna različica Instagrama. Namenjena je modnim napotkom in odkrivanju luksuznih in nišnih trgovin na Kitajskem in drugod po svetu. Zaradi želje po mednarodni uveljavitvi ni bila strogo omejena kot druga kitajska družbena omrežja. Poleg tega kitajske oblasti niso pričakovale, da bodo zahodni vplivi prodrli skozi kitajska omrežja. Decembra lani je ameriška vlada zagrozila s prepovedjo delovanja TikToka, dokler je bil ta še v kitajski lasti. Če je hotel še naprej delovati v ZDA, je ameriška administracija zahtevala, da vsaj delno lastništvo prevzame ameriško podjetje. Ko je vlada uresničila svojo grožnjo in onemogočila dostop do platforme, so se ameriški uporabniki protestno zgrnili na drugo kitajsko družbeno omrežje. Izbrali so Malo rdečo knjižico. V manj kot 24 urah se je prijavilo več kot milijon ameriških uporabnikov. Kitajski uporabniki so začeli pozdravljati ameriške »begunce iz TikToka«, ameriški uporabniki pa so plačevali »davek« s fotografijami domačih ljubljenčkov. Humorne interakcije pod ključnikom #tiktokrefugee so presegle 36 milijonov objav na platformi. Odziv kitajske vlade je bil zadržan. »Mala rdeča knjižica je paradoks mehke moči. Akterji mehke moči praviloma niso samo državne institucije, ampak država s svojim delovanjem omogoča in podpira tudi druge iteracije, ki krepijo njeno mehko moč. V ZDA je to na primer Hollywood. Pri Kitajski se tu kažejo omejitve sistema cenzure. To navdušenje Američanov bi Kitajska morala videti kot velik uspeh. Mladi Američani so videli, da so na Kitajskem mladi, ki so ustvarjalni in jih zanimajo podobne stvari kot njih. Razkrila se je povsem drugačna Kitajska, kot jo predstavlja prevladujoči politični in medijski diskurz v ZDA,« razlaga profesorica Veselič. Novi uporabniki Male rdeče knjižice so se kmalu srečali s cenzuro. Objave o poboju na Tiananmenu ali o obravnavi Ujgurov v provinci Xinjiang (Sinkiang) je platforma brez izjem brisala. Profili s takimi objavami so bili deležni opozoril ali prepovedi rabe omrežja. Z vrnitvijo TikToka je večina ameriških uporabnikov dokončno zapustila Malo rdečo knjižico.

Oblasti niso pričakovale, da bodo zahodni vplivi prodrli skozi kitajska družbena omrežja.

Kitajsko politično elito je to dogajanje opogumilo. Mao Xiangdong je visok partijski funkcionar v občini Šanghaj. Že nekaj časa poziva k omilitvi velikega požarnega zidu. To naj bi študentom pomagalo pri dostopu do sodobnih akademskih razprav na Zahodu in privabilo tuje vlagatelje na Kitajsko. Očitno se lokalna oblast s tem strinja, saj se v Šanghaju pripravlja zakonodaja, s katero se bo požarni zid skrhal. Občina Šanghaj ima pravico do lastne zakonodaje in se lahko poigrava z zamislimi o večji liberalizaciji. Z njo bo skušala omogočiti in olajšati sodelovanje s tujimi podjetji. Dogajanje na Mali rdeči knjižici je očitno presenetilo kitajsko oblast in opozorilo na pomanjkljivosti spletnega nadzora. Vprašanje pa je, ali se bo vlada odzvala s poostreno represijo ali s počasnim odpiranjem države.